Jedro

Ne glede na to, da je bil bolniški stalež od 11.11.2004 dalje tožnici odobren kasneje oziroma za nazaj, je bistveno to, kar ta stalež pomeni: da tožnica tudi v spornem času ni bila zmožna za delo, zato njena odsotnost z dela ni bila neupravičena. Za morebitne zamude ali nepravilnosti pri ravnanju izbranega in imenovanega zdravnika v postopku podaljševanja bolniškega staleža, tožnica ni odgovorna oziroma ne more nositi posledic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaradi poškodbe v zvezi z delom v bolniškem staležu od 22.1.2004 dalje, in tudi še v času od 11.11. do 31.12.2004. Odločbi imenovanega zdravnika sta bili res izdani šele 27.12.2004 oziroma 3.1.2005, pritožbo tožene stranke pa je Zdravstvena komisija ZZZS zavrnila z odločbo z dne 4.2.2005. Zato tožnica ni bila neupravičeno odsotna z dela. Drugi očitki o neobveščanju tožene stranke s strani tožnice o izostankih oziroma staležu, pa sami po sebi ne morejo biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. O vseh izostankih je bila tožena stranka seznanjena z vročitvijo odločb ZZZS, za nepravočasno obveščanje o izostankih po 11.11.2004 pa ni odgovorna ali soodgovorna tožnica.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnica je bila dalj časa v bolniškem staležu in tudi pred spornim obdobjem ni obveščala tožene stranke o podaljševanju tega staleža, saj je tožena stranka prejemala odločbe pristojnih organov. Če delodajalec dalj časa dovoljuje neko ravnanje delavca, ki bi sicer lahko pomenilo kršitev pogodbene obveznosti in je delavec v dobri veri, da jih izpolnjuje, mu ni mogoče očitati, da naklepoma ali iz hude malomarnosti krši te obveznosti. Strinjalo se je tudi s presojo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 118. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delodajalec tako kot tožnica, dne 28.10.2004 prejel odločbo imenovanega zdravnika o podaljšanju bolniškega staleža od 20.10. do 10.11.2004. Tožnica bi morala 11.11.2004 priti na delo, vendar ni prišla in delodajalcu tega ni sporočila. Stalež ji takrat ni bil podaljšan niti ni bilo to predlagano, osebna zdravnica je imenovanemu zdravniku poslala le razmislek o staležu. Po poteh, ki niso običajne in zakonite, je tožnica dobila bolniški stalež konec decembra za nazaj od 11.11.2004 do 5.1.2005. Tožnica bi morala 11.11. priti delat, če pa bi ji bil stalež kasneje odobren, pa bi do konca staleža ostala doma. Na dan vročitve odpovedi (22.12.2004) tožnica ni imela odobrenega bolniškega staleža, zato je bila odpoved zakonita. Ni sprejemljivo stališče obeh sodišč, da zaporedno kršenje delovnih obveznosti (nesporočanje o odsotnostih oziroma podaljševanju staleža), ki se takoj ne sankcionira, pomeni dopustno ravnanje. Tožena stranka se ne strinja z zavrnitvijo sodne razveze, ker temelji le na želji delavca po nadaljevanju delovnega razmerja, ne upošteva pa navedb in mnenja delodajalca. Toženo stranko ne bo mogoče prepričati v zakonitost in pravilnost, kakor tudi ne v skrbnost in vestnost ravnanja tožnice in v to, da je možno z njo nadaljevati delo, z njo sodelovati in ji zaupati.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnica revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka je tožnici 20.12.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR: ker je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz odpovedi izhaja, da naj bi šlo za dve kršitvi: neupravičeni izostanek z dela od vključno 11.11.2004 dalje, ter neobveščanje o izostankih in bolniških staležih.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu - zaradi poškodbe pri delu - neprekinjeno od 22.1.2004 (deloma je bila zmožna za delo v skrajšanem delovnem času). Upravičeno odsotna je bila iz istega razloga tudi po 11.11.2004 in tudi še v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Taka dejanska ugotovitev pa pomeni, da tožnici ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela. Začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe je kot taka že po ZDR (prva alineja 89. člena) neutemeljen odpovedni razlog. Ne glede na to, da je bil bolniški stalež od 11.11. dalje tožnici odobren kasneje oziroma za nazaj, je bistveno to, kar ta stalež pomeni (potrjuje): da tožnica tudi v spornem času ni bila zmožna za delo, zato njena odsotnost ni bila neupravičena.

O obveznosti tožnice, da bi toženo stranko morala obveščati o odsotnosti z dela oziroma v zvezi s tem o podaljšanju in zaključku bolniškega staleža, se revizija sicer pravilno sklicuje na določbo 34. člena ZDR. Res je to predvsem dolžnost delavca samega. Toda tožena stranka spregleda, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker naj bi ta tako svojo obveznost kršila naklepoma (niti ne iz hude malomarnosti). Dejanske ugotovitve sodišč pa tega ne potrjujejo. Sodišči sta namreč ugotovili, da o podaljševanju bolniških staležev tožnica tudi prej ni posebej obveščala tožene stranke, temveč je bila ta o tem obveščena s strani ZZZS z vročitvijo odločb imenovanega zdravnika. Zaradi "toleriranja" takega ravnanja je bila tožnica lahko v dobri veri, da bo delodajalec tako obveščen tudi o podaljšanju bolniškega staleža po 11.11.2004. Za morebitne zamude ali nepravilnosti pri ravnanju izbranega in imenovanega zdravnika v postopku podaljševanja bolniškega staleža, tožnica ni odgovorna oziroma ne more nositi posledic.

Navajanje tožene stranke o neizvršljivosti pravnomočne sodbe je neutemeljeno. Sodišče je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da pogodba še vedno velja. Delavec, ki je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v delovnem razmerju, je tudi obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovan in zavarovan za primer brezposelnosti. Prijava v ta zavarovanja je obveznost delodajalca (drugi odstavek 9. člena ZDR), ne glede na to, kakšen je njegov status. To pomeni tudi, da mora v primeru razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če nezakonite odpovedi ne bi bilo, tudi v tistem delu, ki se nanaša na obvezno zavarovanje delavca - ne da bi moral delavec to posebej zahtevati. Šele če delodajalec te svoje obveznosti ne bo hotel izpolniti, jo bo delavec moral uveljaviti v postopku prisilne izvršbe.

Sodišči tudi nista zmotno uporabili določb 118. člena ZDR. Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga delavec v primeru, ko se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe s strani delodajalca in delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Delodajalec sodne razveze pogodbe o zaposlitvi neposredno ne more uveljavljati s tožbo (kot tožbeni zahtevek). Lahko pa navede okoliščine in dejstva, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in s tem "predlaga" sodišču da odločili o razvezi "tudi ne glede na predlog delavca". Vendar pa mora sodišče pri odločitvi o razvezi pogodbe na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da okoliščine in interesi obeh strank - tudi delodajalca - ne dajejo podlage za tako odločitev. Ugotovitev, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, je dejanska ugotovitev, do katere je sodišče prve stopnje prišlo po presoji vseh izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem toženca, sodišče druge stopnje pa je tako dejansko stanje sprejelo kot pravilno. Na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, pa je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba pravilna, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).