Jedro

Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja; da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, trajno nezmožno za delo, oziroma starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. Ker v tožnikovem primeru ta dva pogoja nista izpolnjena, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 2. 2015 in št. ... z dne 18. 12. 2014 ter priznanje pravice do varstvenega dodatka, plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Poudarja, da z mesečnim zneskom 373,29 EUR, ki ga prejema od zavoda za zaposlovanje ne more preživeti. Že ko je prišel na Center za socialno delo naj bi mu bilo rečeno, da z njegovo prošnjo ne bo nič. Ni mu jasno, od kod podatek o 430,72 EUR, ki ni točen. Z zneskom 373,29 EUR se ne more preživeti, zato je zaprosil za mesečno rento. Meni, da je denarja v Sloveniji dovolj, le da ni pravilno niti pravično razdeljen med slovenski narod. Sodišče poziva, da še enkrat resno pretehta zadevo in pritožbo ugodno reši. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih(2) (ZSVarPre) in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev(3) (ZUPJS). Pravice iz javnih sredstev po teh zakonih, vključno s pravico do varstvenega dodatka (in ne rente, kot denarno dajatev poimenuje pritožnik, saj renta ni zakonsko zagotovljena pravica!) pa je mogoče priznati le, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji.

6. Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja. Da gre torej za trajno nezaposljivo osebo ali trajno nezmožno za delo oz. starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. V kolikor navedeni pogoji, torej predpisana nezmožnost za delo ali starost in višina minimalnega dohodka niso izpolnjeni, pravice do varstvenega dodatka ni mogoče priznati. Prav takšno dejansko stanje pa je po prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča in pred njim že tožene stranke, podano tudi v predmetni zadevi.

7. Nobenega dvoma ni, da tožnik na dan vložitve vloge 17. 12. 2014 še ni dopolnil 65 let starosti (roj. 4. 1. 1959), niti ni zatrjeval, da bi bil trajno nezmožen za delo. Hkrati ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja, saj lastni dohodki družine, torej prejemki tožnika in njegove žene v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge glede na obstoječo zbirko podatkov, pridobljenih na podlagi 51. člena ZUPJS, znaša skupno 928,22 EUR, kar presega minimalni dohodek 430,72 EUR, izračunanega v skladu z ZSVarPre. Po Sklepu o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014(4) (Sklep) je osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 7. 2014 znašal 269,20 EUR. Ta znesek je potrebno povečati s ponderjem 1,6. Višina minimalnega dohodka za varstveni dodatek tako znaša 430,72 (269,20 x 1,6 = 430,72) in jo lastni dohodek tožnikove družine (928,22 : 2 = 464,11 EUR) presega.

8. Tako se izkaže, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen nobeden od kumulativno predpisanih pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Ker sta tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, je na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(5) (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževane pravice iz javnih sredstev.

9. Pritožbeno sodišče sicer razume težak materialno ekonomski položaj tožnika, ko si glede na višino lastnih dohodkov težko zagotavlja življenjsko eksistenco, vključno s plačevanjem položnic in drugih življenjskih potrebščin. Tudi njegovemu zatrjevanju, da je v Sloveniji dovolj denarja, le da ni pravilno niti pravično razporejen, načeloma ni mogoče oporekati. Vendar pa tovrstne navedbe same po sebi ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, saj je pravice iz javnih sredstev mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Sicer pa že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je morebitno znižanje periodičnega prejemka v prihodnosti, mogoče uveljavljati le v novem predsodnem upravnem postopku.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 55/2014. (5) Ur. l. RS, št. 2/2004.