Jedro

Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi ter se izpodbijana sodba, tudi po uradni dolžnosti glede obtoženega TAM, v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev, v preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega AG in obtoženega TAM, na podlagi priznanja krivde, spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in jima na podlagi te zakonske določbe ter ob uporabi omilitvenih določil iz 2. točke prvega odstavka 51. člena izreklo vsakemu kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 500,00 EUR, ki sta ju obtoženca dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določilo en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencema izreklo vsakemu tudi izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let, pri čemer se jima čas prebit v priporu ne všteje v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki sta ga obtoženca prebila v priporu od 18.9.2020 od 7.18 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 se obtožencema vzame zasežene elektronske naprave telefon in SIM kartico. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obtoženega AG. Navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji, od odvzemu predmetov in stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izrečeno zaporno in denarno kazen zniža v skladu z utemeljitvijo pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov. V tem delu je pritožba tudi v korist soobtoženega TAM, ki se ni pritožil. V preostalem pritožba ni utemeljena.

4. Obtoženčev zagovornik nima prav, da sta izrečeni zaporna in denarna kazen previsoki. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri obeh kazni upoštevalo težo obravnavanega kaznivega dejanja, to je, da je obtoženec prevažal 12 tujcev v okoliščinah, opisanih v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer je vozil vse tujce v vozilu, ki niso bili primerni za takšno število oseb in vsi brez varnostnih pasov, kar bi v primeru prometne nesreče lahko bilo za osebe v vozilu usodno. Kot obteževalno okoliščino je štelo tudi to, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubja, saj je obtoženec državljan R in si je prevozno sredstvo najel v L ter nato z željo po premoženjski koristi prišel v Slovenijo. Kot olajševalne okoliščine je ugotovilo zlasti njegovo priznanje krivde, ki pa ni bistveno olajšalo postopka, saj je bil prijet pri samem kaznivem dejanju, kjer je bilo dejansko stanje dokaj razčiščeno. Sodišče prve stopnje pri določitvi dnevnega zneska denarne kazni, na podlagi tretjega odstavka 47. člena KZ-1, je upoštevalo preživninske obveznosti in premoženjske razmere, pri čemer je obtoženec mlad in zdrav ter skrbi le za lastno preživljanje in bolno mater, katero je kljub hudi bolezni pustil samo v R in se odpravil v Slovenijo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije upoštevalo vse okoliščine primera. Pravilno je ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije ter pri odmeri višine zaporne kazni ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja. Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je pri izreku denarne kazni določilo 100 dnevnih zneskov ter je pri tem upoštevalo splošna pravila odmere kazni, višino dnevnega zneska v višini 5,00 EUR pa je pravilno odmerilo glede na premoženjske razmere obtoženca. Trditve pritožnika, da bi moralo sodišče olajševalnim okoliščinam obtoženčeve mladosti in brezposelnosti ter skrbi za bolno mater dati večjo težo, niso utemeljene, ravno tako ne, da je izrečena kazen glede na kriminalno količino in sodno prakso dokaj visoka. Priznanje krivde je pravilno upoštevalo kot posebno olajševalno okoliščino in ji je dalo tudi pravo težo, kar pritožnik s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.

6. Tudi izrečena denarna kazen je pravilno odmerjena ter so bile pri tem pravilno upoštevane premoženjske razmere obtoženca. Na prej navedeni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno določilo 100 dnevnih zneskov, kjer dnevni znesek znaša 5,00 EUR, skupaj pa 500,00 EUR. Pritožnik v pritožbi konkretno ne navaja razlogov, zakaj naj bi bila izrečena kazen previsoka, zato je pritožbeno sodišče sledilo razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, saj je odločitev v tem delu pravilna in argumentirana.

7. Pritožnik pa ima prav, ko izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov. Glede te odločbe namreč obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno je bilo potrebno izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je glede odločbe o varnostnem ukrepu odvzema predmetov odločilo v korist obtoženega AG, tudi v korist soobtoženemu TAM, ki se ni pritožil, zato je po uradni dolžnosti odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na obtoženega TAM (387. člen ZKP).

8. Pritožnik nima prav, ko izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. To odločbo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obtoženca oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ker je nezaposlen, vzdržuje hudo bolno mater ter je bil obsojen na relativno dolgo zaporno kazen. Pritožbeno sodišče odgovarja, da velja načelo, da je obtoženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča niso take, da bi utemeljevale oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Iz osebnih podatkov obtoženca namreč izhaja, da je po poklicu monter elektro naprav, solastnik stanovanja in lastnik avtomobila, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da je obtoženec pridobitno sposoben, zato ne more biti ogroženo njegovo vzdrževanje, niti vzdrževanje matere. Tega tudi sicer ni izkazal. Tudi dolžina zaporne kazni ni taka, da bi utemeljevala oprostitev plačila stroškov postopka.

9. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe, to je, izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) po tem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).