Jedro

Tožeča stranka je ravnala v skladu z določili ZUP, ki določa, da mora stranka v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog za obnovo. Občinski redar je imel vse možnosti, da ugotovi, kdo je lastnik spornega vozila, glede na to, da je bilo vozilo označeno s firmo tožnika, bilo pa je tudi zaklenjeno, kar pomeni, da vozilo ni bilo zapuščeno. Dejstvo, da je bila odločba inšpektorja že izvršena, ne more biti razlog za zavrnitev predloga za obnovo. V obnovljenem postopku bi morala biti dana možnost tožeči stranki, ki je lastnica spornega vozila, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za zakonito odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Župana Mestne občine A z dne 29. 11. 2001, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestne občine A, Občinske uprave, Inšpektorata, z dne 27. 8. 2001, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 13. 6. 2001. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je po pregledu obstoječe spisne dokumentacije ugotovila, da je bil materialni predpis pri izdaji prvostopenjskega akta pravilno uporabljen, ter da je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da obnova postopka ni dovoljena zato, ker je vozilo ocenil uradni cenilec in je bilo na javni dražbi že prodano, in obnova postopka ne bi pripeljala do drugačne rešitve, saj je bila odločba, zoper katero se predlog za obnovo postopka nanaša, že izvršena. Predlog za obnovo se namreč nanaša na dokončno odločbo Mestne občine A, Občinske uprave, Inšpektorata, z dne 20. 3. 2001, s katero je bil javnemu podjetju Komunala A d.o.o., R. ulica 2, A kot pooblaščenemu izvajalcu odrejen odvoz zapuščenega vozila, in katero je v skladu s predpisi izdal Inšpektorat, kot organ prve stopnje. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bil postopek odstranitve zapuščenega vozila izpeljan v skladu z Odlokom o ravnanju z zapuščenimi vozili (Ur. l. RS, št. 65/99 in 20/01, v nadaljevanju Odlok), ki natančno določa postopek ravnanja z zapuščenimi vozili. Prvostopenjski organ je v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98) pravilno opredelil najdeno vozilo kot zapuščeno vozilo, to je tisto vozilo, ki nima registrskih tablic in ni registrirano in nihče ne skrbi zanj, pri čemer sta bila izpolnjena oba z zakonom zahtevana pogoja. To je mogoče ugotoviti tudi na podlagi dejstva, da je bilo vozilo zapuščeno na javni in ne na zasebni površini. Prvostopni organ je ukrenil tudi vse potrebno, da bi ugotovil lastnika zapuščenega vozila. Lastnik vozila je bil o postopku obveščen z obvestilom, nalepljenim na stransko okno kabine, katerega je, v kolikor je po njegovem zatrjevanju resnično skrbel za vozilo, mogel oziroma moral videti in v skladu z njim ravnati, to je odstraniti zapuščeno vozilo z javne površine.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel na parkirišču pred VVE AA v A parkirano tovorno vozilo s prikolico, znamke Renault 310 T. V času med 27. 4. in 6. 5. 2001 je bilo vozilo brez vednosti tožnika odstranjeno. Po poizvedbah je izvedel, da je vozilo dal odstraniti redar Inšpektorata Občinske uprave Mestne občine A in sicer kot zapuščeno vozilo. Po določbi 2. člena Odloka, ki ga je sprejela Mestna občina A, se štejejo za zapuščena motorna vozila, tista, ki nimajo registrskih tablic ali niso registrirana in nihče ne skrbi zanje. Tožnik pa je za vozilo skrbel, da je bilo v voznem stanju in primerno za prodajo, ker ga je prodajal. Zaradi predvidene prodaje vozilu tudi ni podaljšal registracije. Na vratih vozila je bila večja nalepka z izpisano firmo in sedežem tožnika ter staro telefonsko številko. Tožnik je bil in je še vedno vpisan v register pravnih oseb pri Okrožnem sodišču v A, njegovi podatki pa so tudi v uradnih in drugih javnih evidencah. Glede na to je bilo tožniku nerazumljivo, da je bilo vozilo odstranjeno brez njegove vednosti oziroma, da mu ni bila izdana in vročena odločba ali opozorilo, da mora sam odstraniti vozilo (3. člen odloka). Po prejemu odločbe Inšpektorata je tožnik z vlogo z dne 12. 6. 2001 vložil predlog za obnovo postopka, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Na zavrnilno odločbo se je tožnik pritožil, saj je po stališču tožnika inšpektorat ravnal v nasprotju z določbo 3. odstavka 267. člena ZUP, ker ni dovolil obnove postopka, čeprav je tožnik navedel in verjetno izkazal take razloge (okoliščine oz. dokaze) za obnovo, ki bi lahko pripeljali do drugačne rešitve. Če bi bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, bi namreč prišlo do drugačne odločbe. Redar je napačno zaključil, da gre za zapuščeno vozilo, saj je tožnik za vozilo skrbel. Poleg tega redar ni ničesar storil, da bi ugotovil lastnika vozila, in ga nato s pisnim navodilom v priporočeni pošiljki opozoril, da mora v roku 8 dni odstraniti vozilo, sicer bo odpeljano na njegove stroške (3. člen takrat veljavnega Odloka o ravnanju z zapuščenimi vozili - Ur. l. RS, št. 65/99). V primeru, da bi tožnik imel možnost sodelovanja v postopku, do odločbe o odstranitvi vozila sploh ne bi prišlo, saj bi se lahko ugotovilo, da ne gre za zapuščeno vozilo, oz. bi ga tožnik po prejemu navodila sam odstranil. Nesprejemljiva je utemeljitev, da zato, ker je bilo vozilo že prodano, obnova postopka ne bi pripeljala do drugačne rešitve zadeve. Nesporno je, da tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku, kar je obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP. Po stališču tožnika dejstvo, da je bila odločba že izvršena, ne more biti utemeljen in zakonit razlog za zavrnitev predloga za obnovo postopka. Po določbi 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi. Nikjer v zakonu ni opredeljeno, da v primeru, če je odločba že izvršena, ni dovoljena obnova postopka. ZUP celo opredeljuje nasprotno, da predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršitve odločbe (272. člen). Ne držijo navedbe tožene stranke, da je radar storil vse potrebno, da bi ugotovil lastnika vozila. Niti prvostopni organ niti tožena stranka v odločbah ne navajata, kaj je storil radar, da bi ugotovil lastnika vozila. Dejstvo, da je bila na vratih vozila nalepka s podatki o firmi in sedežu tožnika pa dokazuje, da je bil lastnik vozila radarju znan. Zato bi moral redar dati tožniku možnost sodelovanja v postopku še preden je inšpektorat izdal odločbo o odstranitvi in tudi po tem tako, da bi mu odločbo vročil. Tudi ni z ničemer utemeljeno in dokazano, da tožnik za vozilo ni skrbel. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in o zadevi samo odloči tako, da spremeni prvostopno odločbo in dovoli obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 20. 3. 2001, ali pa zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je občinski redar na podlagi 3. člena Odloka po opravljenem pregledu na kraju samem dne 27. 2. 2001 ugotovil, da je na parkirišču v naselju B. log v A odstavljen tovornjak s prikolico, znamke Renault R 310, brez registrskih tablic in zaklenjen, ter je zapuščeno vozilo fotografiral. Na podlagi zapisnika o zgoraj navedenih ugotovitvah, je inšpektorat na podlagi določbe 3. člena Odloka storil vse potrebno za ugotovitev lastnika zapuščenega vozila in ga pravilno opozoril z nalepko na vozilu, da je dolžan v roku 8 dni odstraniti zapuščeno vozilo z javne prometne površine ter ga opozoril, da bo v nasprotnem primeru odstranil vozilo v odrejenem roku. Ker lastnika zapuščenega vozila ni bilo mogoče ugotoviti, je Inšpektorat v skladu z 6. členom Odloka dne 20. 3. 2001 izdal odločbo z odredbo pooblaščenemu izvajalcu, da takoj, najkasneje pa v 8 dneh od vročitve te odločbe odstrani zapuščeno vozilo s prikolico s parkirišča v B. logu v A. Inšpektorat je v skladu z 3. členom Odloka o tem, da je odredil odvoz zapuščenega tovornega vozila, obvestil tudi pristojno policijsko postajo. V skladu s 14. členom Odloka v zvezi z 11. členom je bila pravilno izpeljana javna dražba predmetnega vozila, po preteku časa, ki je po določbi 11. člena Odloka potreben, da se preko sredstev javnega obveščanja objavi razglas o najdenem vozilu, kadar ni mogoče ugotoviti lastnika vozila. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik, v kolikor bi dejansko skrbel za vozilo, opaziti na vozilu nalepljeno obvestilo, da je dolžan odstraniti vozilo z javne prometne površine, in ker tega ni storil, je po mnenju tožene stranke redar Inšpektorata utemeljeno sklepal, da je to še dodatni dokaz, da je vozilo zapuščeno. Redar je pravilno nalepil opozorilo na vozilo, kar je razvidno tudi s fotografije v upravnih spisih, in dodatno navaja, da lastnika s priporočeno pošiljko o tem ni bilo mogoče opozoriti, ker lastnika ni bilo mogoče ugotoviti. Dodatno navaja, da je bil v skladu z 11. členom Odloka na oglasni deski Mestne občine A dne 11. 4. 2001 objavljen razglas o najdenem vozilu, v katerem se je pozvalo neznanega lastnika, da prevzame zapuščeno vozilu v roku iz 1.odstavka tega člena, proti plačilu vseh stroškov, ter se ga opozorilo, da bo v nasprotnem primeru vozilo prodano na javni dražbi oziroma uničeno, kar vse je razvidno iz spisne dokumentacije. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2003 dodatno navaja, da je imelo vozilo na obeh (na levih in desnih) vratih kabine dokaj veliko nalepko pod oknom vrat, kjer je bila razločno napisana firma tožeče stranke ter njen sedež (kar bi moralo biti razvidno tudi iz fotografij vozila (ki jih omenja tožena stranka). Na osnovi tega je občinski radar lahko vedel, čigavo je vozilo, lahko pa bi se o lastništvu vozila pozanimal tudi pri ljudeh, ki stanujejo v bližini. Vsi so namreč vedeli čigavo je vozilo, saj je sedež tožeče stranke v neposredni bližini parkirišča, kjer je bilo vozilo parkirano. Pozanimal bi se lahko tudi pri policiji, pogledal pa bi lahko tudi v register pravnih oseb. Iz navedenega izhaja, da občinski radar ne samo, da ni storil vse potrebno, temveč ni storil prav ničesar, da bi ugotovil lastnika vozila, oziroma je vedel čigavo je vozilo na podlagi nalepk na vratih vozila, pa ni ravnal v skladu s 3. členom Odloka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, niso pravilni in tudi niso skladni z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka ravnala v skladu s 265. členom ZUP, ki določa, da mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Tožeča stranka je v zakonitem roku predlagala obnovo postopka v upravni zadevi z dne 20. 3. 2001, kar je utemeljevala z dejstvom, da je bila na vratih spornega tovornega vozila večja nalepka, na kateri je bila izpisana njena firma, njen sedež in stara telefonska številka. Ker je firma tožeče stranke vpisana v register pravnih oseb pri Okrožnem sodišču v A, in se njeni podatki nahajajo v imeniku pravnih oseb, v telefonskem imeniku in v drugih evidencah, bi se lastnika vozila lahko ugotovilo. Navajala je, da zaradi navedenih dejstev občinski radar ni ukrenil vse potrebno, kar bi moral storiti na podlagi 3. člena Odloka, da bi ugotovil lastnika vozila, pri čemer je napačno zaključil, da gre za zapuščeno vozilo. Tožeča stranka je utemeljevala obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz 2. odstavka 229. člena ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po oceni sodišča je tožeča stranka v predlogu za obnovo kot razloge navajala okoliščine oziroma dokaze, ki bi vsekakor lahko pripeljali do drugačne odločbe (3. odstavek 267. člena ZUP). Na podlagi podatkov v upravnih spisih je moč zaključiti, da je imel pristojni občinski radar vse možnosti, da ugotovi, kdo je lastnik spornega vozila, glede na to, da je bilo vozilo označeno s firmo tožnika, bilo pa je tudi zaklenjeno, kar pomeni, da vozilo ni bilo zapuščeno. Dejstvo, da je bila odločba Inšpektorata Mestne občine A z dne 20. 3. 2001 že realizirana ne more biti razlog za zavrnitev predloga za obnovo na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP. V obnovljenem postopku se namreč ugotavlja ali je bila izdana zakonita odločba, pri čemer bi morala biti dana možnost tudi tožeči stranki, ki je lastnica spornega tovornega vozila, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito odločbo. Po določbi 270. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Glede na navedeno je treba v obnovljenem postopku, v kolikor se ugotovi, da je bila odločba izdana nezakonito, takšno odločbo odpraviti, ne glede na to, da je bila že izvršena.

Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen zakon, je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Tožeča stranka je v tožbi sodišču tudi predlagala, da odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Takšnemu predlogu sodišče ni sledilo, saj, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.