Jedro

Za rešitev predmetne zadeve je bilo ključno pravno vprašanje, kako naj se v skladu s Splošnimi pogoji določi zavarovalna vrednost predmeta zavarovanja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 103.633,80 EUR, kar predstavlja odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki nastala ob požaru, ko je bilo uničeni 23 vozil (katere je imela v leasingu) in na plačilo 17.478,54 EUR, kar predstavlja obračunane zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka pri toženi stranki do dneva, ko je bila lastnikom nakazana odškodnina, zavrnilo.

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 103.63,80 EUR, se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da se v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka 06-4 (priloga A9, v nadaljevanju: Splošni pogoji) upošteva za zavarovalno vrednost nabavna cena novega zavarovanega vozila na dan sklenitve zavarovanja, pri čemer je v skladu s drugim odstavkom 14. člena Splošnih pogojev nabavna cena določena kot prodajna cena pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečan za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari. Sodišče te pogodbene določbe v sodbi ni upoštevalo. Povedalo tudi ni, zakaj ni uporabilo določb Splošnih pogojev. Med strankama tudi ni sporno, kolikšna je bila nabavna cena, ugotovljeno je bilo, da plačana odškodnina ni bila enaka prodajni ceni pri pooblaščenem zastopniku, ugotovljeno je tudi, kakšna je bila prodajna cena, pa sodišče teh dejstev med strankama sploh ni upoštevalo in je ".....tožbeni zahtevek zavrnilo brez obrazloženih razlogov, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala in dokazovala, saj je trdila, da ne obstoji aktivna legitimacija tožeče stranke." Zato je pritožnik predlagal, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 103.633,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2007 dalje, ugodi.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Uveljavljala je tudi povrnitev izdatkov za sodno takso za pritožbo, ki pa ji v postopku niso nastali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljena dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, v katerega sodijo tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska (priloga A9, v nadaljevanju: Splošni pogoji), kot sestavni del pogodbe med strankama. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kar je bil edini preizkus, ki ga je v zvezi s postopkovnimi kršitvami opravilo pritožbeno sodišče, saj tožeča stranka ni določno navedla, katere kršitve postopka naj bi bile v postopku storjene.

6.Za rešitev predmetne zadeve je bilo ključno pravno vprašanje, kako naj se v skladu s Splošnimi pogoji določi zavarovalna vrednost predmeta zavarovanja. Pri tem je pravno pomembno, da tožeča stranka svojo odškodnino vtožuje na podlagi avtomobilskega zavarovanja (polica v prilogi A3). V 14. členu Splošnih pogojev je določeno, da se za določitev zavarovalne vrednosti upošteva nabavna vrednost nove zavarovane stvari na dan sklenitve ali obnove zavarovanja oz. na dan obračuna zavarovalne premije (prvi odstavek), nabavna vrednost nove zavarovane stvari pa predstavlja prodajno ceno pri pooblaščenem zastopniku za posamezno vrsto, tip in model, povečano za dajatve in ostale stroške, brez upoštevanja popustov in drugih ugodnosti pri nakupu zavarovane stvari (drugi odstavek). Iz teh določb torej izhaja, da gre zavarovancu iz kasko zavarovanja odškodnina po vrednosti nove stvari, to je po tolikšni vrednosti, kot je bila stvar kupljena. Zgoraj povzeta natančnejša določba iz drugega odstavka pa ureja najpogostejši primer določitve višine zavarovalnine, to je višine zavarovalnine za vozila, ki so bila kupljena po prodajni ceni pri pooblaščenem zastopniku za prodajo vozil. To pa ni bil primer, ki bi veljal za tožečo stranko. Ona je bila tisti pooblaščeni zastopnik, ki je vozila kupil (oz. jih dobil v leasing) za nadaljnjo prodajo, in sicer po nabavni vrednosti. Zato za tožečo stranko v konkretnem primeru določba iz drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev po prepričanju sodišča ni uporabljiva in se nanjo v pritožbi neutemeljeno sklicuje. V tem delu je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno je tudi opozorilo, da bi bila lahko situacija drugačna, če bi tožeča stranka vtoževala to odškodnino iz kakšne druge zavarovane nevarnosti, na primer iz zavarovanja dejavnosti. Iz kasko zavarovanja pa tožeči stranki razlika v tisti ceni, po kateri je vozila nabavil, in pričakovani vrednosti, po kateri bi vozila prodal končnim kupcem, ne gre. Prvostopno sodišče je zato odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, svojo odločitev pa celovito in pregledno obrazložilo, tako da pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve ne mora biti utemeljen.

7. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala dejstev, ki jih je sodišče ugotavljalo pri odločitvi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo poleg ugovorov, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za odškodnino iz predmetne zavarovalne pogodbe (medtem je odškodnino tožena stranka že plačala lastnikom vozil), podala tudi svoje pravno naziranje o tem, kako se tolmači 14. člen Splošnih pogojev (4. točka odgovora na tožbo), poleg tega pa je utemeljeno opozorila tudi na določbo 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko tožeča stranka, kot oškodovanec, dobi le tolikšno odškodnino, s katero se vzpostavi takšen njen premoženjski položaj, kakršen bi bil, če škodljivega dejanja ne bi bilo. Tudi na podlagi te zakonske določbe torej tožeča stranka ne bi mogla od tožene stranke zahtevati odškodnine za pričakovani dohodek, ki bi ga imela s prodajo vozil končnim kupcem. To je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče, ki je poudarilo, tako kot tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da mora biti za izgubljeni dobiček poseben dogovor, da ga lahko uveljavlja zavarovanec kot škodo iz premoženjskega zavarovanja (peti odstavek 949. člena OZ). Tožeča stranka torej iz avtomobilskega zavarovanja, ne da bi izkazala, da je imela zavarovan tudi izgubljeni dobiček, ne more dobiti višje odškodnine od tiste, kot je določena v zgoraj obravnavanem 14. členu Splošnih pogojev.

8. Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).