Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovarja krivdno. S tem, ko tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo in ob obstoju vsakodnevne prakse, skladno s katero so delavci sami reševali smetnjak, ki se je zataknil oziroma je zdrsnil v korito, je ravnala protipravno. To protipravno ravnanje, v zvezi s katerim se toženka ni razbremenila krivde, je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je po reševanju smetnjaka sestopil s stopnice vozila.

Izrek

I. Pritožba stranskega intervenienta v zvezi z njegovimi pravdnimi stroški se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

II. Sicer se pritožba stranskega intervenienta in pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2019 do plačila (točka I izreka). V presežku za znesek v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2019 je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Naložilo ji je, da za tožnika na račun sodišča plača pravdne stroške v višini 1.361,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki I in III izreka) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS pritožuje toženka. Navaja, da temelj odškodninske obveznosti ni podan. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo navedbam tožnika, njene navedbe pa je prezrlo. Njene navedbe je neutemeljeno štelo za prepozne. Tožnik je svoje navedbe spreminjal. V tožbi je navedel, da se je poškodoval pri sestopu s stopnice, v prvi pripravljalni vlogi pa, da se je na vozilo povzpel, ker se je smetnjak zataknil. Šele v drugi pripravljalni vlogi, podani po prvem naroku za glavno obravnavo, je v nasprotju z izpovedjo navedel, da je smetnjak zdrsnil. A. A. ni potrdil tožnikovih navedb. Drugačna navedba v izpodbijani sodbi je protispisna in zmotna. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je le na obrazcu prijave poškodbe pri delu zapisano, da je tožnik nerodno sestopil. Takšen zapis je nastal na podlagi opisa škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pripomb stranskega intervenienta na izvedensko mnenje za varstvo pri delu, da so ugotovitve glede poseganja v vozilo brezpredmetne; tožnik se je poškodoval pri sestopu. Vzročna zveza med morebitnim protipravnim ravnanjem toženke in škodo je bila pretrgana. Sodni izvedenec je zmotno izhajal iz dejstva, da se je smetnjak zataknil, moral bi upoštevati, da je padel v korito. Za tak primer so B. B., C. C. in D. D. izpovedali, da je treba vozilo peljati nazaj k toženki. Tožnik ne bi smel sam reševati smetnjaka. V zvezi s poškodovanim smetnjakom navedb ni podal oziroma so te nekonkretizirane. Trditve v zvezi s poseganjem v nevarno območje je tožnik podal po prvem naroku, zato bi bilo treba tudi navedbe toženke o nalepkah šteti za pravočasne. Opredelila se je do izvedenskega mnenja. Njene navedbe sta potrdila B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je delavec prvenstveno sam odgovoren za svojo varnost (12. člen ZVZD-1). Spregledalo je uveljavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po višini svoje odločitve ni obrazložilo. Ni upoštevalo, da tožnik ni dokazal, da bi se pred škodnim dogodkom ukvarjal s športnimi in drugimi aktivnostmi. Še vedno opravlja enako delo, invalidnost ni podana. Zakonske zamudne obresti mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo od datuma, ko je stranski intervenient zavrnil predpravdni zahtevek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Stranski intervenient se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika tudi glede dejstev, glede katerih ni podal pravočasnih navedb. Svoje navedbe je spreminjal. A. A. tožnikovih navedb ni potrdil, izpovedal je le, da je tožnik skočil z vozila in da smetnjak v korito ne more pasti. Ugotovitve sodnega izvedenca glede poseganja v nevarno območje so nebistvene, ker se je tožnik poškodoval pri sestopu z vozila. Z vozila bi v vsakem primeru sestopil, šlo je za pretrganje vzročne zveze. Tožnik ni pravočasno navedel, da bi bil smetnjak poškodovan niti da ne bi bil usposobljen za delo. Tega, da bi se vzpenjal na vozilo in posegal v nevarno območje, toženka ni mogla pričakovati. Zato ji ni očitati protipravnega ravnanja. Tožnik se je poškodoval, ker ni bil dovolj pazljiv. Ravnal je v nasprotju z obveznostjo, določeno v 12. členu ZVZD-1. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do uveljavljanega soprispevka tožnika k nastanku škode. Pri presoji utemeljenosti zahtevka po višini ni upoštevalo, da tožnik še vedno opravlja enako delo in da nima nobenih omejitev. Ni dokazal, da bi se pred škodnim dogodkom ukvarjal s prostočasnimi aktivnostmi. Z izpodbijano sodbo ni odločilo o stroških stranskega intervenienta. Stranski intervenient pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek (vsaj delno) zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba stranskega intevenienta glede njegovih pravdnih stroškov se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

5. Po 325. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, da sodbo dopolni. Po tretjem odstavku 327. člena ZPP se pritožba, v kolikor se izpodbija sodba samo zaradi tega, ker sodišče ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih strank, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (v tem primeru sklepa, ker gre za odločitev o pravdnih stroških). Pritožbeno sodišče je pritožbo stranskega intevenienta delno štelo za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, in sicer glede njegovih pravdnih stroškov, priglašenih v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2020, poimenovani odgovor na tožbo, in pripravljalnih vlogah z dne 20. 4. 2021, 30. 8. 2021, 27. 12. 2021 ter 3. 2. 2022, o katerih sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo.

6. Sicer sta pritožba stranskega intervenienta in pritožba toženke neutemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja toženka. Uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v pritožbi ne konkretizira, razen glede izpovedi priče A. A. (da ni potrdil izpovedi tožnika), pri čemer že iz njenih navedb izhaja, da oporeka predvsem sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje; gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni podan, in pa glede obrazloženosti višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče je sprejeto odločitev vsekakor lahko preizkusilo.

8. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je sledilo navedbam tožnika, njene navedbe pa prezrlo, pri čemer oporeka sprejeti dokazni oceni; sodišče prve stopnje je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP, pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva glede nastanka škodnega dogodka. Zaradi prekluzije ni upoštevalo pripravljalnih vlog toženke z dne 2. 9. 2021 (prejeta 6. 9. 2021), 4. 1. 2022 (prejeta 5. 1. 2022) in 26. 1. 2022 (prejeta 27. 1. 2022) oziroma njenih navedb, ki se nanašajo na opozorilne nalepke, prepoved poseganja v nevarno območje in varovalnih mehanizmih na vozilu (gre za navedbe, ki za odločitev niso bistvene, saj do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi poseganja v nevarno območje vozila, niti ker bi vozilo zapeljalo vzvratno).

9. Sodišče prve stopnje je strankama in stranskemu intervenientu vročilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu E. E. skupaj s pozivom, da se do njega opredelijo v petnajstdnevnem roku. Toženki je bil poziv vročen 19. 8. 2021, kar pomeni, da je njena pripravljalna vloga z dne 2. 9. 2021, poslana priporočeno tega dne, podana v s strani sodišča prve stopnje dodeljenem roku. S tem, ko je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je kršilo prvi in peti odstavek 286.a člena ZPP, vendar ta kršitev glede na vsebino pripravljalne vloge ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (toženka je v njej podala navedbe, da tožnik ne bi smel sam reševati smetnjaka in da je bil ustrezno usposobljen za delo; pri čemer se je sodišče prve stopnje do tovrstnih navedb opredelilo v izpodbijani sodbi; točka 12 in nadaljnje točke obrazložitve). S pripravljalno vlogo z dne 4. 1. 2022, ki jo je toženka vložila v roku, dodeljenem za opredelitev do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F. F., toženka novih navedb ni podala, ampak je le ponovila in dodatno utemeljila navedbe, da je do škodnega dogodka prišlo pri sestopu. Tudi s tem, ko sodišče prve stopnje te pripravljalne vloge ni upoštevalo, je kršilo isti določbi ZPP, vendar kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje vložila še pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2022, s katero se je, kot je sama navedla, opredelila do navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2022. Označila jih je kot prepozne. Poleg tega je ponovila svoje navedbe glede usposabljanja tožnika in dodala, da je vgrajenih več varnostnih mehanizmov na vozilu, kot je, na primer, mehanizem, ki preprečuje, da bi vozilo zapeljalo vzvratno, medtem ko delavec stoji na stopnici. Navedeni mehanizem ni z ničemer bistven glede na škodni dogodek, do katerega ni prišlo, ker bi vozilo zapeljalo vzvratno.

11. Tožnik je navedbe, da ni bil ustrezno usposobljen, podal pravočasno, s pripravljalno vlogo z dne 30. 3. 2021, predloženo v s strani sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dodeljenem roku, da se opredeli do navedb toženke. Izrecno je navedel, da je usposabljanje pri toženki potekalo le teoretično in da praktičnega usposabljanja ni bilo. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vprašanje iz izpita s področja varnosti in zdravja pri delu, ali je dovoljeno opravljati delo v primeru napake na vozilu, saj se to, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, ne nanaša na takšne situacije, kot je privedla do škodnega dogodka, ampak, kot je razvidno iz samega vprašanja, na napake na vozilu.

12. Toženka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je tožnik svoje navedbe pred sodiščem prve stopnje spreminjal. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da je šlo za dopolnjujoče navedbe. V tožbi je v zvezi s škodnim dogodkom dne 30. 7. 2018 res navedel le, da je sestopil s stopnice vozila, je pa opis škodnega dogodka (dopustno) razširil v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2021; navedel je, da se je, preden je sestopil s stopnice vozila, smetnjak zataknil, zaradi česar se je povzpel višje na vozilo, to pa je povzročilo hiter in trd sestop. Druga pripravljalna vloga tožnika z dne 30. 3. 2021 je bila vložena v s strani sodišča prve stopnje dodeljenem roku na prvem naroku za glavno obravnavo, v kateri se je lahko opredelil do navedb toženke v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2021. V njej ni navedb z ničemer spremenil. 13. Kot je razvidno iz prepisa zvočnih posnetkov prvega naroka za glavno obravnavo in naroka za glavno obravnavo dne 21. 6. 2021, na katerih je bil tožnik zaslišan, je ta izpovedal, da je smetnjak padel v korito oziroma da se je snel in padel v korito, kot je njegovo izpoved povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je navedbo tožnika, da se je smetnjak zataknil, potrdil priča A. A., pri čemer je prav tako pravilno štelo, da dejstvo, kje se je smetnjak zataknil (za prečo ali v koritu), enako kot dejstvo, ali se je zataknil ali je zdrsnil v korito, za odločitev ni bistveno; bistveno je le, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožnik reševal smetnjak in zato stopil na podest, s katerega je nato sestopil. Priča A. A. je, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 21. 6. 2021, na katerem je bil zaslišan, izpovedal, da se je smetnjak zataknil in pa da se je tožnik, ko je sestopil („skočil“), poškodoval, pri čemer sam sestopa z vozila („skoka“) ni videl. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbi toženke, da je tožnik le nerodno (se)stopil, ki jo je sicer dokazovala z zapisom na obrazcu prijave poškodbe pri delu. Ta zapis je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za neverodostojen, pri čemer je upoštevalo, da je priča D. D., ki je zapis napravila, sama izpovedala, da s tožnikom ni govorila.

14. Toženka neutemeljeno poudarja, da je škoda nastala pri sestopu tožnika z vozila; za nastanek škodnega dogodka je bistveno, da je tožnik sestopil, potem ko je reševal smetnjak. Vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke, ki je bilo v tem, da tožnika ni ustrezno usposobila, in škodo, ki je tožniku nastala, ni bila pretrgana. Sodni izvedenec za varstvo pri delu E. E. se je prvenstveno ukvarjal z vprašanjem, ali je pravilen način reševanja smetnjaka, kot se ga je poslužil tožnik. Podal je izvedensko mnenje, da ne, da se ne sme posegati v nevarno območje. Stranski intervenient v pritožbi v zvezi s tem sicer utemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, da vprašanje poseganja v druge dele vozila za odločitev ni bistveno, saj to samo po sebi ni povzročilo škode.

15. Kot že navedeno, za odločitev ni bistveno dejstvo, ali se je smetnjak zataknil ali je zdrsnil v korito, pri čemer toženka v pritožbi neutemeljeno prikazuje, kot da bi le v primeru zdrsa smetnjaka v korito tožnik moral vozilo odpeljati nazaj k toženki na popravilo. V obeh primerih bi tožnik z delom moral prekiniti in vozilo odpeljati (priče B. B., C. C. in D. D., na katere izpovedi toženka opozarja v pritožbi, izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu), o čemer pa, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, tožnik ni bil poučen. Ravno nasprotno; tožnik je delo opravljal na način, kot je bil poučen (s strani sodelavca G. G.) oziroma usposobljen in v skladu z vsakodnevno prakso pri toženki. Glede na vsakodnevno prakso pri toženki, ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za nepričakovano ravnanje tožnika.

16. Za odločitev ni bistveno, zakaj je prišlo do zatika oziroma zdrsa smetnjaka v korito, kar pomeni, da tako toženka kot stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno poudarjata, da tožnik navedb o poškodovanem smetnjaku ni (pravočasno) podal. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) odgovarja krivdno. S tem, ko tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo in ob obstoju vsakodnevne prakse, skladno s katero so delavci sami reševali smetnjak, ki se je zataknil oziroma je zdrsnil v korito, je ravnala protipravno. To protipravno ravnanje, v zvezi s katerim se toženka ni razbremenila krivde, je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je po reševanju smetnjaka sestopil s stopnice vozila.

18. Skrb za varno delo je prvenstveno na strani delodajalca, ne delavca, kot neutemeljeno navaja stranski intervenient v pritožbi. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), pri čemer pa je seveda tudi delavec sam odgovoren za lastno varnost. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZVZD-1 mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, skladno z drugim odstavkom tega člena ZVZD-1, na katerega se sklicujeta tako toženka kot stranski intervenient v pritožbi, pa mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Pred sodiščem prve stopnje toženka in stranski intervenient soprispevka tožnika k nastanku škode nista obrazloženo uveljavljala. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka za škodo odgovarja (v celoti), pri čemer ni šteti, da bi tožnik k nastanku škode (so) prispeval v smislu prvega odstavka 171. člena OZ. Kot že navedeno, je delo opravljal na način, kot je bil usposobljen, in v skladu z vsakodnevno prakso pri toženki.

19. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel zlom leve petnice, kar je huda telesna poškodba, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 9.000,00 EUR, od tega 2.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženka in stranski intervenient se v pritožbi neutemeljeno prizadevata za znižanje prisojenega zneska, pri čemer neutemeljeno navajata, da tožnik nima trajnih posledic. Kot je pravilno na podlagi ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. F. F., da se je pri tožniku razvila popoškodbena artroza v subtalarnem sklepu; razvidna je zožitev omenjenega sklepa, ugotovilo sodišče prve stopnje, se trajne posledice v anatomskem smislu kažejo s kostnim kalusom zaceljenim zlomom petnice, kovinskimi vsadki na zunanji strani petnice in ne povsem prilegajočim in začetno obrabljenim sklepom nad petnico in skočnico; trajna posledica v funkcionalnem smislu je zmanjšana gibljivost levega stopala v smislu vrtenja po dolgi osi. Tožnik je zaradi navedenega omejen pri hoji po valovitem terenu, predvsem pri prečenju poševnega terena. Sposoben je za večino službenih in prostočasnih aktivnosti, za aktivnosti, kjer je potrebna zelo dolga naporna stoja ali hoja, pa ni sposoben. Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja duševnih bolečin oziroma zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni štelo, da tožnik ne bi bil sposoben za svoje delo, da bi bila pri njem podana invalidnost, ali da se ne bi mogel ukvarjati s prostočasnimi aktivnostmi, kar neutemeljeno v pritožbah izpostavljata toženka in stranski intervenient. 20. Toženka pred sodiščem prve stopnje obrestnemu zahtevku niti ni ugovarjala. Njene s tem povezane pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je tožnik dne 3. 4. 2019 njej podal predpravdni zahtevek. Glede na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ga je pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, tečejo zakonske zamudne obresti že od postavitve konkretnega zahtevka, tožnik pa jih je zahteval od kasnejšega datuma (24. 6. 2019).

21. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke v celoti, pritožbo stranskega intervenienta pa, razen v delu, v katerem se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev, da toženka in stranski intervenient, ki v pritožbenem postopku nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožb, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.