Jedro

Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da navedene obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno domnevno lažnivo prikazovanje čustev, ki naj ne bi bila pristna in bi naj bila izkazana z namenom preslepitve partnerja, pa se v opisu tudi ne nadaljuje z navajanjem dejstev, ki bi to potrjevala, temveč zgolj s sklepanjem, da mu je zamolčala, da želi vezo z njim zgolj z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva. Samo dejstvo, da se je veza med njima končala in da se je obdolženka začela zasebnemu tožilcu vedno bolj izmikati in do njega ni kazala več ljubezenske naklonjenosti, ne pomeni navajanja tistih konkretnih dejanskih okoliščin, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, iz katerih bi bil nedvomno razviden preslepitveni namen in bi omogočale učinkovito obrambo obdolženke, pri čemer nasprotno od tega, kar ji očita obtožba, to je da je lažno prikazovala ljubezenska čustva do zasebnega tožilca, kar naj bi bila podlaga njenega preslepitvega namena, niti ni mogoče izkazati.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ormožu je s sklepom I K 45300/2022 z dne 13. 3. 2024 na podlagi 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A., ki jo je po pooblaščenki vložil zoper obdolženo B. B. 13. 7. 2022, 15. 2. 2024 pa dopolnil, ker naj bi obdolženka storila nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi oziroma spremeni in odloči, da se zasebna tožba dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V uvodu navedene pritožbene razloge pritožba obrazloži z navedbo, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično kršilo kazenski zakon, ko je presodilo, da ravnanja obdolženke nimajo zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Pritožnik ne bi smel v pritožbi hkrati uveljavljati kršitve kazenskega zakona iz 1. ali 2. točke 372. člena ZKP ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona1. Sicer pa se pritožba, kot je razvidno iz njene obrazložitve, ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je v sklepu pojasnilo, da v zasebni tožbi opisano ravnanje obdolženke nima zakonskih znakov nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in pojasnjuje dejanske okoliščine obstoja razmerja med zasebnim tožilcem in obdolženko v času, ko naj bi slednja storila kaznivo dejanje. Poudarja, da je goljufivi namen stvar notranjega dogajanja in da je povsem logično, da ga obdolženka ni mogla razkriti pred sklenitvijo kreditnih pogodb oziroma preden je protipravno pridobila premoženjsko korist, saj sicer svojega goljufivega namena, če bi bilo razkrito, ne bi mogla izpolniti in je do ohladitve odnosov prišlo po tem, ko je začelo primanjkovati denarja. Z zaključkom sodišča prve stopnje, da opis nadaljevanega kaznivega dejanja ni konkretiziran do te mere, da bi lahko omogočal sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ob hkratnem uresničevanju pravice obdolženke do obrambe, se pritožba ne strinja in navaja, da je v opisu kaznivega dejanja jasno opisan način, kako je obdolženka zasebnega tožilca spravljala v zmoto, in sicer da je do njega izkazovala lažna ljubezenska čustva in naklonjenost ter s tem pri njem ustvarila zmotno predstavo, da gre za vzajemno naklonjenost in ljubezen ter da ima namen dolgotrajno skupaj z njim živeti ter ga je preslepila, da ji je v obdobju štirih mesecev, v posameznih časovnih terminih v okviru najetega kredita po posameznih dvigih vsega skupaj izročil in namenil za obnovo stanovanjske hiše, katere lastnika sta njena starša, in ki je obremenjena s hipotekami, za okrog 45.000,00 EUR denarnih sredstev.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da opis nadaljevanega kaznivega dejanja v zasebni tožbi ni konkretiziran do te mere, da bi lahko omogočal sklep o obstoju ali neobstoju zatrjevanega kaznivega dejanja. V opisu delovanja obdolženke je kot preslepitveno ravnanje opisano, da je pričela zasebnega tožilca z lažnim izkazovanjem naklonjenosti in ljubezni ter želje po dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti nagovarjati, da se preseli k njej v hišo njenih staršev na navedeni naslov, saj naj bi mu tako ostalo več denarja, ker ne rabi plačevati najemnine, kar je slednji tudi storil, pri čemer niti tedaj niti kasneje do njega ni gojila pristnih čustev, temveč mu je zamolčala, da želi zvezo z njim izključno z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva, s katerimi bo izboljšala svoje slabo finančno stanje in prenovila stanovanje v nepremičnini v lasti svojih staršev, v kateri živi in je tako delovala s preslepitvenim namenom sebi in svojim staršem pridobiti protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da navedene obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno domnevno lažnivo prikazovanje čustev, ki naj ne bi bila pristna in bi naj bila izkazana z namenom preslepitve partnerja, pa se v opisu tudi ne nadaljuje z navajanjem dejstev, ki bi to potrjevala, temveč zgolj s sklepanjem, da mu je zamolčala, da želi vezo z njim zgolj z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva. Samo dejstvo, da se je veza med njima končala in da se je obdolženka začela zasebnemu tožilcu vedno bolj izmikati in do njega ni kazala več ljubezenske naklonjenosti, ne pomeni navajanja tistih konkretnih dejanskih okoliščin, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, iz katerih bi bil nedvomno razviden preslepitveni namen in bi omogočale učinkovito obrambo obdolženke, pri čemer nasprotno od tega, kar ji očita obtožba, to je da je lažno prikazovala ljubezenska čustva do zasebnega tožilca, kar naj bi bila podlaga njenega preslepitvega namena, niti ni mogoče izkazati.

6. Po obrazloženem, ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opisano ravnanje obdolženke nima konkretiziranega goljufivega namena, zaradi česar ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenke zasebnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Prim.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, stran 799.