Jedro

Posestno varstvo je stvarnopravno varstvo in je kot tako namenjeno varovanju razmerij med ljudmi glede stvari.

Vznemirjanje oziroma motenje posestnika v posesti mora vsebovati ravnanja, s katerimi se dejanska oblast posestnika nad stvarjo omejuje, ovira ali se ji nasprotuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: “1. Ugotovi se, da je toženka 27. 10. 2007 motila tožnika v zadnji mirni posesti stanovanjske hiše ..., tako, da je s silo telesa odprla zaklenjena kletna vrata na stanovanjski hiši ..., ter vstopila v notranjost stanovanjske hiše, odpirala notranja vrata in balkonska vrata, vstopala in pregledovala posamezne prostore ter v eno od sob v zgornjem nadstropju namestila nekaj svojih oblačil. 2. Toženki se v bodoče prepoveduje s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožnika.“ Odločitev o stroških postopka, vsebovana v točki II./3 izreka izpodbijanega sklepa, se spremeni tako, da mora toženec tožnici plačati 203,84 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka tožnika motila v mirni posesti, ker je 27. 10. 2007 s silo telesa odprla zaklenjena kletna vrata na stanovanjski hiši ..., vstopila v notranjost stanovanjske hiše, odpirala notranja in balkonska vrata, vstopala ter pregledovala posamezne prostore in v eno izmed sob v zgornjem nadstropju namestila nekaj svojih oblačil. Sodišče je toženki v bodoče prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožnika. Poleg tega je sodišče toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh povrniti 580,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugotovi, da toženka tožnika ni motila v njegovi posesti, da se tožniku v bodoče prepoveduje odnašati toženkine osebne stvari iz njene sobe in prizidka ter da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške.

Toženka v pritožbi poudarja, da je tožnik vložil že več tožb zaradi motenja posesti. Pritožnica analizira odločitev sodišča v zadevi P ... in poudarja, da je Vrhovno državno tožilstvo zoper sklep višjega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da tožnik zaradi toženkinega ravnanja uporabe prostorov v hiši ni opustil in je hišo po toženkinem odhodu neovirano uporabljal naprej. Toženka poudarja, da vse navedeno velja tudi v tej zadevi, dogodek se je odvil v 20 minutah, v sami hiši je bila toženka 5 minut, tožnik zaradi njenega ravnanja ni opustil uporabe prostorov v hiši, ni zapustil hiše, saj jo je zapustila sama toženka, tožnik pa je hišo neovirano uporabljal naprej. Toženka pojasnjuje, zakaj je kritičnega dne vstopila v hišo, opisuje, kako je tožnik toženkine osebne stvari odnesel v barako. V nadaljevanju pritožbe pa našteva, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da teži k spremembi obstoječega posestnega stanja.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki bivša zakonca, med katerima poteka pravda zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem; tožnik pa redoma vlaga tudi tožbe zaradi motenja posesti (npr.: ker je toženka 25. 8. 2005 skušala odpreti hišna vrata in je po terasi razmetala senčnik ter perilo in ker je 14. 3. 2007 vstopila v nezaklenjeno hišo, kričala na tožnikovega očeta, polila mizo ter stresla narezek in vino v pomivalno korito).

Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje: – da je toženka 27. 10. 2007 s silo telesa odprla zaklenjena kletna vrata na stanovanjski hiši ... in vstopila v notranjost stanovanjske hiše, – da je odpirala notranja in balkonska vrata, – da je vstopala in pregledovala nekatere prostore ter – da je v eno od sob v zgornjem nadstropju namestila nekaj svojih oblačil. Vendar pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da opisana toženkina ravnanja pomenijo motenje tožnikove posesti hiše v smislu 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) (1).

Glede na stopnjo samovoljnega posega v posest ločimo tožbo zaradi motenja posesti in tožbo zaradi odvzema posesti, ki sta po procesnih predpisih združeni v eno, tako da praksa pozna le tožbo zaradi motenja posesti. Poseg v posest je lahko odtegnitev, odvzem posesti ali pa motenje posesti. Razlika med enim in drugim je kvantitativna. Da bi z obravnavanim ravnanjem toženke prišlo do odvzema posesti, tožnik niti ne trdi. Trdi, da ga je toženka s svojim ravnanjem motila v mirni posesti hiše, pa svoje (pomensko prazne) trditve ne konkretizira. Iz tožbenih trditev (in ugotovitev sodišča prve stopnje) ni mogoče ugotoviti, v čem je bila tožnikova posest omeje(va)na ali ovirana.

Vznemirjanje oziroma motenje posestnika v posesti mora vsebovati ravnanja, s katerimi se dejanska oblast posestnika nad stvarjo omejuje, ovira ali se ji nasprotuje. Motenje posesti pravzaprav ni nič drugega kot samovoljno spreminjanje posestnega stanja (2). Vsak poseg v nepremičnino, ki jo ima nekdo drug v posesti, še ne predstavlja motenja posesti. Tudi vsak poseg v dejansko oblast posestnika, ki je moteč, vznemirjajoč ali neprijeten, še ne predstavlja motenja posesti. Vedeti je namreč treba, da je posestno varstvo stvarnopravno varstvo in je kot tako namenjeno varovanju razmerij med ljudmi glede stvari. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pa tudi iz trditev pravdnih strank v tej zadevi, pa ni mogoče ugotoviti, da bi toženkino ravnanje 27. 10. 2007 merilo k samovoljnemu spreminjanju posestnega stanja (ali pa povzročilo spremembo posestnega stanja), tudi ni mogoče ugotoviti, da bi toženka s spornim ravnanjem skušala omejevati, ovirati ali nasprotovati tožnikovemu izvrševanju posesti na sporni nepremičnini. V toženkinem ravnanju in odnosu do njega pa tudi ni zaznati namena posegati v tožnikovo dejansko oblast nad hišo (ti. animus turbandi).

Glede na opisano pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnika ob pravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Zato je višje sodišče toženkini pritožbi v skladu z določbo 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP) ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da takšna odločitev ne pomeni, da ravnanje, kakršno je bilo obravnavano ravnanje toženke, ne opravičuje nikakršnega pravnega varstva (4) in poudarja, da le ne opravičuje stvarnopravnega varstva.

Ker je pritožbeno sodišče odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker tožnik v postopku ni uspel, mora toženki povrniti potrebne pravdne stroške. Gre za stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 39,64 EUR ter sodne takse za obravnavano pritožbo v višini 164,20 EUR, skupaj torej 203,84 EUR. Toženki ne pripadajo stroški sodne takse v višjem znesku, ki jo je morala plačati, ker je sodno takso plačala šele na podlagi opomina. Toženka je priglasila tudi stroške izgube na zaslužku ter potne stroške, a nobenega od teh ni izkazala oziroma ni izkazala višine le-teh, zato pritožbeno sodišče toženki teh stroškov ni priznalo.

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002. (2) Prim.: Klarič, P., Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine d.d., Zagreb, 2006, stran 220. (3) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3, ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (4) Ne bi bil izključen npr. zahtevek na podlagi določbe 134. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001) zaradi posega v pravico do zasebnosti.