Jedro

Obdolženec, ki je bil na glavno obravnavo v redu vabljen in v vabilu na glavno obravnavo tudi poučen o posledicah, če nanjo ne bo pristopil, v kazenskem postopku pa je bil tudi že zaslišan, svojega izostanka ni opravičil, zaradi česar se je sodišče odločilo, da bo glavno obravnavo na podlagi 442. člena ZKP opravilo v njegovi nenavzočnosti. Ker je sodišče ocenilo, da obdolženčeva prisotnost na glavni obravnavi ni nujna, so bili izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti.

Na glavno obravnavo je bil pravilno vabljen tudi obdolženčev zagovornik, njegovo opravičeno zadržanje na dan glavne obravnave in v času odločanja sodišča prve stopnje pa ni bilo izkazano, zato se izkaže tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženčevega zagovornika, obramba pa ni bila obvezna, kot pravilna oz. so bili za tako odločitev izpolnjeni vsi pogoji, določeni v drugem odstavku 442. člena ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega R.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške, nastale s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu obdolženega R.S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo in mu v okviru te sankcije opominjevalne narave na podlagi drugega odstavka 299. člena KZ določilo kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca R.K. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se odmerijo v višini 43,90 EUR, prav tako pa tudi stroške iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oz. sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom. Po prvem odstavku 94.člena ZKP je sodišče tudi sklenilo, da mora obdolženec plačati stroške vročanja preko pooblaščenih vročevalcev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sodišču prve stopnje v svoji pritožbi očita predvsem to, da je opravilo glavno obravnavo v odsotnosti njegovega varovanca, obdolženega R.S., kakor tudi v njegovi odsotnosti, s čimer naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem pa tudi prekršilo določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče zatrjevanih kršitev ni našlo. Iz spisovnega gradiva je videti, da je bil obdolženec na glavno obravnavo v redu povabljen, saj mu je bilo vabilo vročeno po detektivu oz. pooblaščenem vročevalcu J.J. dne 2.4.2013. Obdolženec, ki je bil v tem kazenskem postopku že zaslišan in v vabilu na glavno obravnavo tudi poučen o posledicah, če nanjo ne bo pristopil, svojega izostanka ni opravičil, zaradi česar se je sodišče odločilo, da bo glavno obravnavo na podlagi prvega odstavka 442. člena ZKP opravilo v njegovi nenavzočnosti, na glavni obravnavi pa prebralo zagovor obdolženca z dne 7.5.2010. Ker je sodišče ocenilo, da obdolženčeva prisotnost na glavni obravnavi ni nujna, so bili izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, s tem pa sodišče tudi ni prekršilo določbe druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja pravna jamstva v kazenskem postopku oz. pravico obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom. Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, izpolnjeni pa so vsi pogoji, da se opravi obravnava v njegovi navzočnosti, se šteje, da se je tej pravici obdolženec odpovedal. Kolikor pa obdolženčev zagovornik navaja, da obdolženec svoje odsotnosti ni opravičil zaradi pravne nepoučenosti, pa je potrebno povedati, da je poslanstvo zagovornika tudi v tem, da svoje varovance o posledicah neopravičene odsotnosti pouči. Na glavno obravnavo, razpisano za dan 18.4.2013 je bil v redu povabljen tudi obdolženčev zagovornik, I.G., ki je vabilo na glavno obravnavo prejel 27.3.2013. Slednji je dne 17.4.2013, torej le dan pred pričetkom glavne obravnave Okrajnemu sodišču v Piranu po elektronski poti poslal prošnjo za preložitev glavne obravnave, sklicevaje se pri tem na zdravstvene razloge. Prošnji za preklic je priložil zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem, pri čemer pa je potrdilo izdano za obdobje od 15.4.2013 do 17.4.2013, ne pa tudi za sam dan glavne obravnave, to je za 18.4.2013. V spisovnem gradivu se nahaja še eno zdravniško potrdilo z dne 22.4.2013, iz katerega pa je razvidno, da se je zagovornik od 16.4. do 22.4.2013 zdravil v domači oskrbi in da ni bil sposoben za daljša potovanja. Tako je sodišče povsem opravičeno ugotovilo, da je bil zagovornik na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel, tako, da se izkaže tudi odločitev sodišča, ko je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženčevega zagovornika, obramba pa ni bila obvezna, kot pravilna oz. so bili za tako odločitev izpolnjeni vsi pogoji, določeni v drugem odstavku 442. člena ZKP. S tem, ko je sodišče prve stopnje ob vsem zgoraj povedanem opravilo glavno obravnavo v odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika, nikakršne kršitve določb kazenskega postopka ni zagrešilo. Opravičeno zadržanje zagovornika na dan glavne obravnave in v času odločanja sodišča prve stopnje tako ni bilo izkazano.

Kolikor pa zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje pa je potrebno povedati, da to stori zgolj posplošeno. Ta pritožbeni očitek spet pripisuje dejstvu, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v odsotnosti obdolženca, ki je nameraval v obnovljenem postopku svoj zagovor dopolniti. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi očitki ponovno ugotavlja, da se je obdolženec tej svoji pravici očitno odpovedal, pri tem pa se sklicuje že na vse zgoraj navedeno. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je sodišče navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja omajati ne morejo.

Sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 386. člena ZKP preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno posegati.

Ker tudi preizkus grajane sodbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz prvega odstavka 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Te predstavlja sodna taksa , ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.