Jedro

Brezpredmetno je navajanje, da naj bi tožnica še po končanem zdravljenju prejemala injekcije zaradi poškodbe levega sednega živca. Povsem enako velja tudi za njeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, češ da zaradi dogodka duševnih bolečin kot posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpela. Ne gre namreč za vprašanje, ali tožnica ima težave, ki jih mora lajšati z injekcijami, ampak ali so te (težave) posledica obravnavane prometne nezgode (in ali so zaobsežene z zavarovalnim kritjem). V zvezi s tem pa je izvedenec medicinske stroke jasno navedel, da tožnica ob dogodku ni utrpela poškodbe sednega (ishiadičnega) živca (prav tako ne poškodb skeleta oziroma nestabilnosti med vretenci), ampak „zgolj“ prehodni popoškodbeni bolečinski sindrom sednega živca levo. Z zavarovanjem, iz naslova katerega tožnica uveljavlja plačilo, pa je, kar se hrbtenice tiče, krita le škoda, ki je posledica medicinsko dokazanih svežih poškodb skeleta oziroma dokazanih popoškodbeno nastalih svežih nestabilnosti med vretenci celotne hrbtenice.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.6.2014: - odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati znesek 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.7.2010 dalje do plačila; v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 456,53 EUR (točka II izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno postopanje. Navaja, da naj bi bila odškodnina prisojena v prenizkem znesku. Zneska odškodnine, ki jo je zahtevala za telesne bolečine in za trajne posledice, naj bi bila v skladu z dosedanjo sodno prakso. Prav tako naj bi njen tožbeni zahtevek potrjevalo v postopku izdelano izvedensko mnenje. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tudi po prvotno končanem zdravljenju le-to nadaljevala, saj je zaradi telesnih bolečin, ki so posledica poškodbe levega sednega živca, prejemala injekcije. To pomeni, da so bile telesne bolečine pri njej prisotne tudi po končanem zdravljenju in so trajna posledica poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani nesreči. V kolikor bi se določene težave izražale kot degenerativne, pa je bila obravnavana poškodba njihov sprožilni mehanizem, kar pomeni, da ji gre odškodnina tudi za njih. Zato je vsaj deloma utemeljen tudi zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Pri tožnici gre za takšne posledice, ki jih je potrebno zdraviti tudi z neposrednimi blokadami oziroma injekcijami v poškodovani del hrbta, kar izkazuje, da jo omejujejo pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Zaposlena je kot natakarica, kar pomeni fizično aktivno delo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično tudi v stroškovnem delu). V nadaljevanju navaja, kaj naj bi izvedenec medicinske stroke L. ugotovil glede telesnih bolečin, ki naj bi jih tožnica utrpela, prav tako, kaj naj bi ugotovil v zvezi s trajnimi posledicami. Sodišče prve stopnje naj bi duševne bolečine, ki so bile začasne, napačno upoštevalo pri telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem. Iz tega naslova prisojena odškodnina (1.600,00 EUR) je glede na utrpele poškodbe, ki jih priznava zavarovanje AO+, absolutno previsoka.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožničino pritožbo:

8. Na podlagi ugotovitev, ki jih je v tem postopku podal izvedenec medicinske stroke R. L., je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo vse okoliščine, ki so bile (upoštevajoč določbo 179. člena OZ (1) in obstoječo sodno prakso) pomembne za prisojo in odmero višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja. Tožničino pavšalno oporekanje, češ da ji gre višja odškodnina od prisojene, ne more prepričati.(2) Prav tako ni moč slediti pritožbenemu polemiziranju z zaključki izvedenca medicinske stroke R. L., saj v zvezi s tem nobeni konkretni (prepričljivi) razlogi niso podani (vse skupaj pomeni zgolj vztrajanje pri svojem stališču). Brezpredmetno je nadalje navajanje, da naj bi tožnica še po končanem zdravljenju prejemala injekcije zaradi poškodbe levega sednega živca. Povsem enako velja tudi za njeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, češ da zaradi dogodka duševnih bolečin kot posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni utrpela. Ne gre namreč za vprašanje, ali tožnica ima težave, ki jih mora lajšati z injekcijami, ampak ali so te (težave) posledica obravnavane prometne nezgode (in ali so zaobsežene z zavarovalnim kritjem). V zvezi s tem pa je izvedenec medicinske stroke L. v svojem mnenju z dne 27.1.2014 oziroma na naroku dne 17.3.2014 jasno navedel, da tožnica ob dogodku ni utrpela poškodbe sednega (ishiadičnega) živca (prav tako ne poškodb skeleta oziroma nestabilnosti med vretenci), ampak „zgolj“ prehodni (3) popoškodbeni bolečinski sindrom sednega živca levo. Z zavarovanjem, iz naslova katerega tožnica uveljavlja plačilo, pa je, kar se hrbtenice tiče, krita le škoda, ki je posledica medicinsko dokazanih svežih poškodb skeleta oziroma dokazanih popoškodbeno nastalih svežih nestabilnosti med vretenci celotne hrbtenice (ob izpolnjenih ostalih kriterijih, ki dokazujejo svežo nestabilnost hrbtenice) (4) Pritožbene trditve, da naj bi bila obravnavana poškodba sprožilni mehanizem predhodnih degenerativnih sprememb (kar naj bi se odrazilo v telesnih bolečinah, ki naj bi bile po pritožničinih navedbah prisotne tudi po končanem zdravljenju), so ne le nove in že zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) (5) ampak z ozirom na jasne izvedenčeve ugotovitve tudi sicer brezpredmetne (6).

V zvezi s toženkino pritožbo:

9. Tudi toženkine pritožbene navedbe so povsem splošne (in že zato neprepričljive). Sodišče prve stopnje je duševne bolečine, ki naj bi jih tožnica zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpela v času zdravljenja, pravilno upoštevalo v okviru postavke telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Prisojena odškodnina pa je v vseh okvirih v skladu z odškodnino, ki se v podobnih primerih odmerja. Golo vztrajanje, da temu ni tako in da naj bi bila odmerjena previsoko (pri čemer ni ponujen popolnoma noben konkreten razlog, zakaj naj bi bilo temu tako) pač ne more prepričati. Zato tudi toženkina pritožba ni utemeljena.(7))

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(2) Tako se sklicuje na „dosedanjo“ sodno prakso, a konkretno ne navede na katero.

(3) Ker naj bi šlo zgolj za prehodno posledico natega obhrbteničnih ledvenih mišic, že pojmovno ni moč govoriti o trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki je razlog za prisojo odškodnine iz tega naslova.

(4) Glej četrti odstavek 2. člena zavarovalnih pogojev AO-PLUS-06 (priloga B4)

(5) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(6) Saj tudi težave, kot jih opisuje v pritožbi, z zavarovanjem niso krite.

(7) To seveda velja tudi glede njene pritožbe zoper stroškovno odločitev (zoper katero se je pritožila „zgolj“ v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari).