Jedro

Če se ugotovi, da je zavarovalni zastopnik prvotožene stranke zavedel potrošnika glede pričetka teka zavarovanja kritja, tedaj prvotožena stranka zanj odgovarja. Odgovornost pa se v tem primeru kaže, da je zavarovalna pogodba, katero je zavarovalni zastopnik sklenil, veljavna. Zavarovalni zastopnik dela v imenu in na račun zavarovalnice in torej tudi zavarovalnica zanj odgovarja v mejah določb OZ in ZZavar. V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da gre za pogodbo potrošniškega prava in da je tožnik sklepal pogodbo kot potrošnik.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. do V.) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe s postavitvijo podrednega ugotovitvenega zahtevka (V. točka izreka). Z vmesno sodbo je ugotovilo, da prvotožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevke tožnikov; pod III. izreka je ugotovilo, da je pasivno legitimirana drugotožena stranka. Pod IV. izreka je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da drugotožena stranka iz prometne nesreče 8. 3. 2010 do drugotožnika nima pravica do regresnega zahtevka po 41. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in pod točko V. delno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da obstoji odškodninska odgovornosti prvotožene stranke do drugega tožnika za škodo iz naslova odgovornosti kot regresnega zavezanca po 41. členu ZOZP v razmerju do drugotožene stranke do 70 %, za preostalih 30 % pa je ugotovilo soprispevek drugotožnika.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in izpodbija vse točke izreka, razen pod I.. Vztraja, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena 8. 3. 2010 in da je zato pasivno legitimirana tožena stranka. Le v primeru, da prvotožena stranka ne bo pasivno legitimirana, pa je drugotožena. Vztraja, da je listina (zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje št. 830081937841) zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena 8. 3. 2010 ob 11.20 uri. Tako je določeno tudi v 937. členu OZ in 7. členu Splošnih pogojev AO-06/1. Dogovor je torej bil, da pogodba velja. Prvotožena stranka je tožeči stranki 16. 3. 2010 izdala zavarovalno polico, dan kasneje kot je bila plačana premija. Iz police pa izhaja trajanje od 8. 3. do 4. 6. 2010. Premija je bila obračunana od 8. 3. 2010 dalje. Premijo je bilo treba plačati po sklenitvi pogodbe, obveznost pa je pričela teči na dan sklenitve. Sodišče spregleda, da je šlo za drugačen dogovor kot v primeru, da začne teči zavarovalno kritje po plačilu premije. To določa drugi odstavek 937. člena OZ. Pritožuje se tudi proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka, da ne obstoji regresni zahtevek drugotožene stranke do drugotožeče stranke. Sodišče navaja pavšalne navedbe brez pravne podlage. Če država izda prometno dovoljenje še pred nastankom zavarovalnega kritja, drugotožeča stranka kot laik ne more odgovarjati. ZOZP je namenjen zaščiti udeležencev v prometu. Če državni organ izda dovoljenje za uporabo motornega vozila, potem lastnik ne more regresno odgovarjati. Sodišče je nadalje ugotovilo, da drugotožnik odgovarja 30 % za škodo kot regresni zavezanec do drugotožene stranke. Pritožba poudarja malomarno ravnanje B. P. Tudi strokovnjakinja za izdajo prometnih dovoljenj M. K. je štela, da je zavarovanje sklenjeno. B. P. ni pojasnil stranki nič o trenutku pričetka teka zavarovalnega kritja, čeprav bi to moral in je drugotožeča stranka povedala, da namerava z avtomobilom še isti dan na Hrvaško in torej še isti dan rabi avto. Sodišče je tudi ugotovilo, da je drugotožnik intelektualno šibka stranka in se je zanesla na zavarovalnega zastopnika. Zato je prispevek neprimeren oziroma bi bil lahko le 10 %.

3. Prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in vztraja, da ni pasivno legitimirana v tem sporu. Prvotožena stranka je izdala pogodbo, katere veljavnost se je glasila na dan sklenitve in ne na dan plačila premije. Tožeča stranka pa ne razlikuje trajanja zavarovanja in trajanja zavarovalnega kritja. Tožnik je zamudil s plačilom.

4. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo prvotožena stranka. Prereka ugotovitve, da je soprispevek prvotožene stranke 70 %. Pogodba ni nejasna in ne zavajujoča. Ima vse bistvene sestavine iz OZ. Gre za razliko med trajanjem zavarovalne pogodbe in trajanjem zavarovalnega kritja. Tožnik pa mora nositi posledice po načelu ignoratio iuris nocet. Ni šlo za posebno pogodbo. Pogodba je bila le sklenjena za krajši čas. Potrdilo za registracijo je jasno napisano. Zato je K. vzela napačno listino. Gre za njeno malomarnost. Sodišče je na zmotno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Prvotožena stranka po zastopniku ni bila malomarna. Zastopniku ni treba dodatno pojasnjevati vseh pravnih vidikov relativno običajnega pravnega posla. Zavarovalna pogodba je običajna in se sklene vsaj milijon takšnih zavarovanj v državi. Določila pogodbe se ne odmikajo od zakonske ureditve. Zakonodajalec je tako situacijo uredil v prvem odstavku 937. člena OZ. Zavarovalno kritje ne priče veljati brez plačila prvega obroka premije. Sicer pa bi lahko veljalo šele ob 24. uri tistega dne, v katerem je bil plačan prvi obrok. Sodišče je pričevanje drugotožnika označilo kot nezanesljivo, saj ima premoženjski interes. Zavarovalni zastopnik pa je prepričljivo izpovedal, da mu je bilo jasno, da začne zavarovalno kritje veljati po izteku 24. ure dneva plačila. Dejstvo, da je bila obračunana tudi zelena karta, ne pomeni dokazila, da je tožnik nameraval na pot istega dne na Hrvaško. Na dan škodnega dogodka zelene karte ni prejel. Prejel je le zavarovalno pogodbo. Sicer pa se je tožnik pripeljal na srečanje zastopnikov s tem vozilom, ki je bilo nezavarovano. V spisu ni najti podlage, na podlagi katere je sodišče sklepalo, da je tožnik intelektualno šibak. Po lastni izpovedbi je pisnem, ima vozniški izpit in poklicno šolo. Zato je odgovornost v smeri 70 % : 30 % napačna.

6. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Poudarja svoje videnje listine z naslovom zavarovalna pogodba in vztraja, da je bilo zavarovanje sklenjeno 8. 3. 2010 ob 11.20 uri. Vztraja, da je zavarovalna pogodba nejasna in da je zavarovalni zastopnik vedel, da tožnik vozilo, ki ga želi zavarovati, potrebuje še isti dan zaradi poti na Hrvaško. Zastopnik je strokovnjak s področja sklepanja zavarovanj. Glede soprispevka pa opozarja na napake zastopnika.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo zajela dve toženi stranki in sicer tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim (192. člen ZPP). Nato je pa pri drugotoženi stranki postavila še dva ugotovitvena zahtevka, drugi je postavljen kot eventualni. Tožeča stranka je primarni in podredni zahtevek proti toženima strankama postavila kot dajatvena. Sodišče prve stopnje pa se je odločilo in izdalo vmesno sodbo po določbi 315. člena ZPP. Sodišče lahko v primeru, če tožena stranka izpodbija tako podlago kot višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko sodišče najprej odloči o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo. V konkretnem primeru so tožniki naperili dajatveni tožbeni zahtevek primarno proti prvotoženi stranki in zatrjujejo, da so bili oškodovanci oziroma sopotniki v vozilu ….., ki ga je vozil A. A. in kot podlago uveljavljajo zahtevek tretje osebe iz avtomobilske odgovornosti uporabnika motornega vozila po 15. členu ZOZP. Gre torej za obvezno odgovornostno zavarovanje, po katerem odgovornostna zavarovalnica krije škodo, ki jo povzroči krivi lastnik motornega vozila, oziroma kjer potnik dobi odškodnino ne glede na krivdo (četrti odstavek 154. člena OZ). Sodišče prve stopnje pa je izdalo vmesno sodbo glede pasivne legitimacije prvotožene stranke oziroma po zavrnitvi zahtevka drugotožene stranke. Pasivna legitimacija v tem primeru pomeni, ali je bila zavarovalna pogodba, katero je izdala prvotožena stranka 8. 3. 2010 ob 11.20 uri (list. št. A5) veljavna oziroma ali je začelo zavarovalno kritje teči 8. 3. 2010 ob 11.20 uri. To še ne pomeni, da je podana podlaga za odločitev o odškodninskem zahtevku oškodovancev. Vendar tega razloga pritožnika ne uveljavljata, zato pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbama iz razloga zmotne uporabe dokončno izdaji vmesne sodbe.

9. Pač pa tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je odločitev o tožbenem zahtevku proti prvotoženi stranki preuranjena. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilno dejstvo: drugotožnik kot lastnik avtomobila se je z zavarovalnim zastopnikom prvotožene stranke 8. 3. 2010 dogovarjal in sklenil posel z naslovom „Zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje“ (priloga A5). Kot trajanje zavarovanja je na pogodbi napisano: „od 8. 3. 2010 do 4. 6. 2010“. Kot kraj in datum izdaje pa je na listini napisano: „M., 8. 3. 2010 (izdano ob 11.20 uri)“. Ko je bil zavarovalni zastopnik zaslišan kot priča je izpovedal, da naj bi to bila ponudba stranki. Vendar je tudi izpovedal, da ga je poklical drugotožnik, ker je pred tem kupil avtomobil od svojega očeta in ker je želel avtomobil zavarovati in registrirati. Drugotožnik je izpovedal, da je naročil zastopniku, naj uredi vse potrebno za registracijo in mu povedal, da rabi avto takoj, ker bo peljal bratranca v ... Zastopnik tega ni zanikal. Pač pa je izpovedal, da če bi ga drugotožnik opozoril, da gre za Hrvaško, bi gotovo uredil zeleno karto. Zastopnik je takoj na računalniku natisnil listino zavarovalne pogodbe za avtomobilsko zavarovanje (priloga A5). Na listini je tudi določeno povračilo enkratne premije in plačilo pri sklepanju, skupaj z zeleno karto 177,92 EUR. Sodišče je iz priložene listine (B4) ugotovilo, da je bila premija plačana 15. 3. 2010 in da se ne ve, kdo je premijo plačal. Drugotožniku ni uspelo dokazati, da je gotovino izročil zastopniku in da je računal, da bo ta plačal premijo. Zato je v nadaljevanju sodišče sklepalo, da je premijo vplačal drugotožnik 15. 3. 2010. 10. Sodišče prve stopnje v delu sodbe, ko je obrazlagalo soprispevek zastopnika prvotožene stranke in drugotožnika ugotavljalo, da je drugotožnik mislil, da je sklenil zavarovanje, saj je tudi šel s to zavarovalno pogodbo na upravno enoto, kjer je uslužbenka po pregledu listin izdala prometno dovoljenje in je vozilo bilo registrirano. Sodišče je menilo, da bi drugotožnik moral bolj pozorno sklepati pogodbo in vprašati zavarovalnega zastopnika o podrobnostih; pretežno pa je kriv za nastalo situacijo zastopnik oziroma zanj prvotožena stranka (70 %).

11. Ob takem dejanskem stanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba trditveno podlagi in izvedene dokaze oceniti tudi skozi 930. člen OZ. Prvotožena stranka sprejema, da je njen zavarovalni zastopnik lahko sklepal zavarovanja. Zavarovalni zastopnik je drugotožniku zagotovil, da ima takšno zavarovalno pogodbo, da lahko doseže, kar je tožnik jasno povedal, registracijo vozila. Drugotožnik ni vedel, da naj bi bila listina z naslovom „Zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje“ takšna, da bi bilo treba vplačati premijo in da bi zavarovalno kritje pričelo teči šele tistega dne, ko je premija plačana in to ob 24. uri oziroma, ko je na zavarovalni pogodbi napisana ura. Na polici res piše, da je znesek za takojšnje plačilo ob sklepanju 177,92 EUR, vendar tudi piše, da je trajanje od 8. 3. 2010 dalje in da je ura 11.20. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi listino, katero je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, to je „Polica za avtomobilsko zavarovanje 7049841“ za zavarovalno pogodbo št. 830081937841“ (B6). Na tej polici piše, da je trajanje zavarovanja za isto vozilo od 8. 3. 2010 do 4. 6. 2010, da je znesek za takojšnje plačilo ob sklepanju 177,92 EUR in da je kraj in datum izdaje M., 16. 3. 2010 (izdano ob 12.19 uri). Prvotožena stranka trdi, da je zavarovanje pričelo veljati šele z izdajo potrdila o zavarovanju avtomobilske odgovornosti za registracijo vozila (priloga B26) in datumom 16. 3. 2010, izdano ob 12.19 uri. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo predmetno zavarovalno pogodbo za „neobičajno“. Listina je tudi nejasna. Zavarovalna pogodba je sestavljena iz bistvenih sestavin, ki so določene v 921. členu OZ v povezavi s 15. členom ZOZP. Dokazilo o tem, da je zavarovalna pogodba sklenjena in njena vsebina je polica ali potrdilo o kritju (926. člen OZ). K temu se dodajo zavarovalni pogoji in vse tvori zavarovalno pogodbo. Poslovanje prvotožene stranke je bilo takšno, da je naprej izdala listino z naslovom „Zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje“ in z oznako, da je trajanje od 8. 3. 2010 do 4. 6. 2010, ura izdaje pa 11.20. Pritožbeno sodišče je primerjalo polico (priloga B6) in zavarovalno pogodbo (priloga A5) ter ugotovilo, da je tudi na polici identičen zapis „trajanje zavarovanja“. Nikjer na listinah pa ni oznake, od kdaj dalje teče zavarovalno kritje. Tudi v primeru, ko prvotožena stranka trdi, da je zavarovanje pričelo teči, to je 16. 3. 2010, je napisana ura (12.19), kot je na listini z naslovom „Zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje“. Vse to skupaj in zlasti ob izpovedbi tožnika in zavarovalnega zastopnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba presojati okoliščine sklepanja te presoje skozi določbo 930. člena in 937. člena OZ. To je narekovalo razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev v ponovno sojenje. Ker je odločitev o zahtevku proti prvotoženi stranki bilo treba razveljaviti, jo je bilo treba razveljaviti tudi proti drugotoženi stranki, čeprav ta ni vložila pritožbe. Po določbi 192. člena ZPP, ki ureja subjektivno eventualno kumulacijo, mora biti zahtevek pravnomočno zavrnjen proti prvemu, da oživi zahtevek proti drugotoženi stranki. V danem primeru bi sodišče moralo počakati na pravnomočnost sodbe proti prvotoženi stranki.

12. Zato naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka presodi okoliščine in izvedene dokaze skozi pravilno materialnopravno izhodišče. Nato pa naj odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Če bo sodišče prve stopnje menilo, da so še podani pogoji za izdajo vmesne sodbe, naj odloči o odgovornosti tožene stranke. Predhodno vprašanje pa je seveda tudi vprašanje veljavnosti pogodbe oziroma pasivne legitimacije.

13. Ker je bilo treba razveljaviti odločitev o prvotoženi stranki, je bilo treba razveljaviti tudi odločitve o ugotovitvenih zahtevkih v zvezi z drugotoženo stranko. V tem delu je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno zastavilo zadevo. Če se ugotovi, da je zavarovalni zastopnik prvotožene stranke zavedel potrošnika glede pričetka teka zavarovanja kritja, tedaj prvotožena stranka zanj odgovarja. Odgovornost pa se v tem primeru kaže, da je zavarovalna pogodba, katero je zavarovalni zastopnik sklenil, veljavna. Zavarovalni zastopnik dela v imenu in na račun zavarovalnice in torej tudi zavarovalnica zanj odgovarja v mejah določb OZ in Zakona o zavarovalništvu. V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da gre za pogodbo potrošniškega prava in da je tožnik sklepal pogodbo kot potrošnik. Če bo nadaljnji postopek pokazal, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena in da odgovarja za škodo škodni sklad oziroma drugotožena stranka po 41. člena ZOZP, pa ni mogoče pred zapadlostjo terjatve naperiti ugotovitvenega zahtevka proti drugotoženi stranki. Če je bilo vozilo, s katerim je bila povzročena škoda nezavarovano, odgovarja lastnik vozila. Predno pa terjatev ni zapadla, so vsi zahtevki v tej smeri preuranjeni.