Jedro

Policija oseb, ki imajo v morebitnem sodnem postopku status privilegirane priče, ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo A. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen dveh let in devetih mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu. Na podlagi petega odstavka 186. člena v zvezi s 73. členom KZ-1 je obsojenemu odvzelo zaseženo drogo, sredstva za izdelavo prepovedanih drog in predmete, ki so bili uporabljeni oziroma namenjeni za kaznivo dejanje. Obsojenemu je naložilo, da oškodovani družbi E.d.d. v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe plača 1.639,57 EUR ter poravna stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), stroške in nagrado zagovornice in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni zavrnilo in obsojenemu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov, zlasti pa iz razloga, da se sodba opira na nedovoljene dokaze in razloga, da je bila zaradi neizvedbe dokazov onemogočena obdolženčeva pravica do učinkovite obrambe.“ Predlog, da Vrhovno sodišče obsojenega oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje, utemeljuje z navedbami, da je bila ključna okoliščina, ki je predstavljala podlago za odreditev hišne preiskave, v okviru katere je bila najdena prepovedana droga, dejstvo, da naj bi se obsojenega že v preteklosti povezovalo s posestjo orožja. Ta informacija je bila s strani policistov pridobljena na nedovoljen način, s kršitvijo pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo, medtem ko ostale informacije, s katerimi je policija razpolagala v zvezi z dogodkom z dne 1. 1. 2012, za utemeljitev pravnega standarda utemeljenih razlogov za sum ne zadoščajo. Le zatrjevane grožnje obsojenega njegovi zunajzakonski partnerki N. B. in njunim otrokom same po sebi nikakor ne bi predstavljale zadostne podlage za izdajo odredbe za hišno preiskavo. Poleg tega je B. kasneje v postopku, ko je bila s to pravico seznanjena, izkoristila pravno dobroto in se pričanju zoper obsojenega kot privilegirana priča odpovedala, pred podajo kazenske ovadbe pa o tej pravici niti ni bila poučena. Tudi sama hišna preiskava se ni izvajala samo v tistih prostorih, v katerih je bila odrejena, sodišče pa je v zvezi s tem tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje policistke S., ki bi vedela izpovedati o tem, za preiskavo katerih prostorov so policisti imeli odredbi in kaj so dejansko preiskovali.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obsojeni kot njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Iz podatkov predmetnega spisa in spisa Okrožnega sodišča v Krškem II K 16570/2001 izhaja, da se je na predlog Policijske uprave Novo mesto, Policijska postaja Brežice, po odredbi preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem dne 12. 1. 2012 v stanovanjski hiši na naslovu P., ki je sicer v občinski lasti, v njej pa živi A. S., opravljala hišna preiskava. Iz predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo na list. št. 8 in 9 predmetnega spisa in odredbe za hišno preiskavo I Kpd 30/2012 z dne 9. 1. 2012 na list. št. 11 izhaja, da na podlagi informacij, ki jih je policistom dala N. B. in dejstva, da se je A. S. že v preteklosti povezovalo s posestjo orožja, obstojijo utemeljeni razlogi za sum, da S. poseduje prepovedano orožje in strelivo, ki se bo iskalo v okviru hišne preiskave.

6. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam obsojenčevega zagovornika, da zgolj informacije, ki jih je policija pridobila od N. B. v zvezi z dogodkom 1. 1. 2012, ne zadoščajo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da A. S. poseduje prepovedano orožje in strelivo, saj je B., glede na podatke Zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon na list. št. 4 predmetnega spisa, navedla le, da je 1. 1. 2012 S. grozil njej in njenim otrokom in rekel, naj gredo od hiše vsi, ki se ne pišejo S., da on ne bo vseh hranil ter če ne bo dovolj ena „kugla“, bo pa druga. Ko je omenil „kugle“, se je ustrašila, saj ni vedela, kaj misli narediti. Ključno podlago za izdajo odredbe je ob vsem tem predstavljalo dejstvo, da se je po informacijah, s katerimi je razpolagala policija, obsojenega že v preteklosti povezovalo s posestjo orožja. Po podatkih spisa Okrožnega sodišča v Krškem II K 16570/2011 (ki so bili povzeti tudi v predlogu za izdajo hišne odredbe v predmetnem postopku) je obsojenec sam že pred začetkom opravljanja hišne preiskave (prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 151/2011 z dne 17. 11. 2011) v tej zadevi dne 25. 3. 2011, ki je bila odrejena zaradi utemeljenih razlogov za sum, da se obsojeni ukvarja s preprodajo prepovedane droge, s podstrešja prinesel PVC vrečko z napisom Lino Čokolino s posušenimi rastlinskimi delci zeleno-rjave barve (ki so bili kasneje identificirani kot konoplja) in pojasnil, da je vrečko dobil od G. Č., sam pa mu je v zameno dal pištolo znamke Astra KURZ 9 mm. Č. je pištolo, za katero je tudi sam povedal, da jo je dobil od A. S., kasneje izročil policistom. Policisti so nekaj dni kasneje dne 29. 3. 2011 z A. S. opravili razgovor (uradni zaznamek se nahaja v spisu) ter ga pred tem poučili, da je osumljen storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva prvem odstavku 307. člena KZ-1, kaj je podlaga za sum in o njegovih pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, obsojeni, ki se je sicer pravici do zagovornika odpovedal, pa je ponovil, da je Č. v zameno za drogo izročil pištolo, ki jo je pred časom kupil od neznanih Romov.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče zaključiti, da je bila prva za obsojenca obremenjujoča izjava v zadevi II K 16570/2011, ki je predstavljala tudi ključno podlago za izdajo odredbe za hišno preiskavo v predmetni zadevi, s strani policistov pridobljena nezakonito. Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev, je obsojeni izjavo podal popolnoma prostovoljno in zavestno, in sicer še v času, ko so bili policisti osredotočeni le na zbiranje dokazov kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, v zvezi s posestjo prepovedanega orožja pa niso razpolagali z nobenimi podatki. Glede na dejanske ugotovitve policistom tudi ni moč očitati, da so s pomočjo vprašanja ali kakršnekoli drugačne spodbude ali pritiska izzvali (samo)obremenjujočo izjavo, predvsem pa ne gre spregledati, da je obsojeni povedano (skoraj dobesedno) ponovil tudi po tem, ko je bil, skladno z določilom četrtega odstavka 148. člena ZKP, poučen o svojih pravicah.

8. Ker je izjava A. S., podana v okviru hišne preiskave dne 25. 3. 2011, v okviru katere se je iskala prepovedana droga, predstavljala dopusten vir za pridobivanje nadaljnjih dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba, očitana procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz tega razloga ni podana.

9. Ravno tako Vrhovno sodišče ne sprejema teze zahteve, da je bil policist, ki je sprejel kazensko ovadbo s strani N. B., slednjo kot obsojenčevo zunajzakonsko partnerko, pred podajo kazenske ovadbe, dolžan opozoriti tudi na opustitev dolžnosti pričevanja po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Ne le, da je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da policija oseb, ki imajo v morebitnem sodnem postopku status privilegirane priče, ni dolžna poučevati o privilegiju odpovedi pričevanju (primerjaj npr. sodbi XI Ips 16/2009 z dne 17. 3. 2009 in IV Ips 47/2009 z dne 22. 4. 2010), ampak v dani situaciji ne gre spregledati niti, da B. izjave ni podala na pobudo ali na zahtevo organov odkrivanja, ampak je na policijsko postajo v Brežicah prišla samoiniciativno in ovadila obsojenega. Ne glede na težo izjave, je tudi ta predstavljala dopusten vir za pridobivanje nadaljnjih dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba, zato smiselno očitana procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz tega razloga ni podana.

10. Vložniku zahteve ni moč pritrditi, da je prišlo do nezakonitosti tudi pri samem opravljanju hišne preiskave, saj se ta ni opravljala samo v tistih prostorih, za katere je bila odrejena, ampak so bili za obsojenega obremenjujoči predmeti, najdeni v kletnih prostorih stanovanjske hiše, ki so sicer v posesti družbe V.d.d. Podobno je obramba zatrjevala že v postopku pred sodiščema nižje stopnje, ki sta ugotovili, da so bili v stanovanjski hiši, ki je sicer v lasti občine, tudi kletni prostori, v katerih je bila najden laboratorij za gojenje konoplje, v obsojenčevi posesti. Sam je namreč že v svojem zagovoru povedal, da je imel ključe teh prostorov, ki naj bi jih sicer uporabljala družba V.d.d., oziroma S., pa jih že nekaj let ne. Obsojeni je prostore predelal, vanje napeljal elektriko in skrbel za rast rastlin, o njegovi prisotnosti v teh prostorih pa nenazadnje pričajo tudi njegovi biološki sledovi, najdeni na kombinezonu, ogorkih cigaret, ustjih pločevink piva in njegovi prstni odtisi na stikalih. Ob vsem tem ne gre prezreti, da je bil obsojeni po podatkih spisa navzoč ob opravljanju hišne preiskave ter da je zapisnik o hišni preiskavi podpisal brez pripomb. S tovrstnimi navedbami vložnik navsezadnje le nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP), navedbe, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče P. S. kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, pa celo nasprotujejo podatkom v spisu. Sodišče prve stopnje, stališču katerega je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je predlagani dokaz res zavrnilo z obrazložitvijo, da so bila dejstva, ki bi se dokazovala z izvedbo dokaza, že ugotovljena s preostalimi izvedenimi dokazi, vendar je bila po podatkih spisa izvedba dokaza z zaslišanjem priče predlagana v zvezi z načinom pridobitve samoobremenilne izjave od A. S. ob opravljanju hišne preiskave dne 25. 3. 2011, in ne kot navaja zahteva, v zvezi z izvedbo hišne preiskave dne 12. 1. 2012 v predmetnem kazenskem postopku.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.