Jedro

Iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2016 in št. ... z dne 28. 1. 2016 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, zavrnilo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z bistvenimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 14. 6. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 28. 1. 2016. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 21. 1. 2016 in da nima pravice do invalidske pokojnine. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

6. Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ter Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08-MP10/08, v nadaljevanju Sporazum). Pravico do invalidske pokojnine v skladu z 41. členom ZPIZ-2 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine presoja vsaka država pogodbenica po svoji nacionalni zakonodaji.

7. Tožnik je uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti. V skladu s 63. členom ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni več zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (I. alineja drugega odstavka).

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, in sicer ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke, specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da je tožnik sladkorni bolnik, ki se od konca leta 1994 zdravi z insulinom. Od poznih zapletov sladkorne bolezni je prisotna neproliferativna diabetična retinopatija, ostrina vida je korigirana z očali. Po proučitvi razpoložljive dokumentacije v sodnem in upravnem spisu je izvedenka menila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo. Do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 14. 6. 2016 je bila njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Zmožen je bil za lahko delo, pretežno sedeče, le deloma s hojo in tako organizirano, da se v primeru napada nezavesti ne more poškodovati.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Kot izhaja iz medicinske dokumentacije in tudi iz izvedenskega mnenja, so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi tožnika popolnoma onesposobile za delo. Ne glede na to, da je bil tožnik v BiH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to še ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo podana tudi ob uporabi določbe 63. člena ZPIZ-2, po kateri se ugotavlja invalidnost, v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik sicer za delo dostavljavca PTT pošiljk pod splošnimi pogoji ni več zmožen, še vedno pa je kljub ugotovljeni sladkorni bolezni in poznih zapletov, še vedno zmožen opravljati drugo delo, ki je ustrezno njegovi izobrazbeni stopnji in delovnim izkušnjam.

10. V mnenju sodne izvedenke je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Gre za skladno izvedensko mnenje z medicinsko dokumentacijo, na katero toženec ni imel pripomb. Tožnik je zgolj navajal, da je že 20 let delovni invalid III. kategorije invalidnosti in da je njegovo zdravstveno stanje vse slabše, pri tem pa se je skliceval na dejstvo, da je že od 21. 3. 2013 upokojen v BiH in da ga bodo upokojili tudi na Hrvaškem, kjer ima prav tako dopolnjeno določeno delovno dobo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik v pripombah ni navajal konkretnih razlogov, zaradi katerih se ni strinjal z mnenjem, zaradi česar sodišče prve stopnje potem, ko je izvedensko mnenje preučilo, ni našlo nobenih razlogov za dvom v pravilnost in objektivnost podanega mnenja. Dejstvo, da je tožnik že skoraj 20 let delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ne more biti razlog za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, iz razlogov, ki so že obrazloženi, pa tudi ne dejstvo, da je tožnik od leta 2013 upokojen v BiH in da ga bodo upokojili tudi na Hrvaškem.

11. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.