Jedro

Potrdilo občinskega upravnega organa o tem, da je pred prodajo kmetijskega zemljišča določenemu kupcu bila upoštevana določba 27. člena ZKZ, nima značaja dovoljenja ali drugega pravnega akta v smislu 2. odstavka 8. člena ZDPN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije Oddelka v Mariboru, št. U 1780/96 z dne 15.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 17.9.1996, s katero je tožena stranka delno ugodila njeni pritožbi in odpravila odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave M. - P. - R. z dne 17.10.1995 v delu, ki se nanaša na odmero obresti v višini 791.344,00 SIT in zadevo v tem obsegu (glede izračuna obresti) vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke bila kupoprodajna pogodba, s katero je tožnica prodala nepremičnine, sklenjena 11.4.1993, napoved za odmero davka na promet nepremičnin pa je prvostopni upravni organ prejel 14.8.1995. Ker tožnica po Zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90-ZDPN) ni pravočasno napovedala davčne obveznosti, so ji bile od odmerjenega davka obračunane obresti za čas od poteka roka za vložitev napovedi do njene vložitve. Tožena stranka je zavrnila tožničine ugovore, da je prepozno vložila napoved, ker je delavka prvostopnega organa odklonila sprejem vloge zaradi manjkajočih dokazil. Tožnici je pogodbo sestavil odvetnik, ki je skrbel tudi za njeno izvedbo, vključno z napovedjo za odmero davka na promet nepremičnin. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter določbe 7., 8. in 9. člena ZDPN, pravilno uporabljene. Ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 11.4.1993 in napoved za odmero davka na promet nepremičnin z dne 5.4.1995 dejansko vložena 24.8.1995. Tožničine navedbe, da zaradi načina dela upravne delavke pogodbe ni mogla pravočasno prijaviti davčnemu organu, so neutemeljene. Tožnica bi napoved za odmero davka lahko vložila, tudi če je prvostopni upravni organ morebiti zahteval dodatna dokazila, saj bi bilo dovolj, če bi napoved za odmero davka na dokazljiv način vložila davčnemu organu neposredno ali po pošti. Sicer pa je iz spisa razvidno, da je od sklenitve pogodbe dne 11.4.1993 do vložitve napovedi dne 14.8.1995 minilo kar dve leti in štiri mesece, kar seveda občutno presega potreben čas za postopke, na katere se sklicuje. Ker je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je napoved vlagal odvetnik, najprej E.M., nato A.K., sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ne gre za prava neuko stranko, ampak za odvetnika, ki je moral poznati tudi rok za vložitev napovedi za odmero davka in posledice v primeru njegove prekoračitve. Tožnica se tudi neuspešno sklicuje na drugi odstavek 8. člena ZDPN, ki govori o izjemni situaciji v primeru, če je za prenos nepremičnine potrebno dovoljenje državnega organa ali kakšen drug pravni akt, saj v obravnavanem primeru takšno dovoljenje oziroma pravni akt ni bil potreben. Potrdila pristojnega krajevnega urada oziroma občinskega upravnega organa o tem, da so v postopku prodaje kmetijskega zemljišča bile upoštevane določbe 27. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/90 - prečiščeno besedilo), po presoji sodišča ni mogoče šteti za dovoljenje državnega organa ali kakšen drug pravni akt v smislu 2. odstavka 8. člena ZDPN.

V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev materialnega prava. Zatrjuje, da sama ni zakrivila prepozne vložitve napovedi za odmero davka na promet nepremičnine niti je ni zakrivil takratni pooblaščenec odvetnik M. Odvetnik je pogodbo prijavil pristojnemu davčnemu organu v odmero davka znotraj zakonitega 15 dnevnega roka od dneva sklenitve pogodbe, vendar jo je takrat delavka, ki je opravljala delo odmernega referenta, zavrnila z utemeljitvijo, da manjkajo predhodna potrebna dokazila o namembnosti zemljišča, o ponudbi v prednostni nakup in cenitveno poročilo nepremičnine. Zaradi manjkajočih listin pogodbe ni bilo mogoče prijaviti v odmero, zato je takratni pooblaščenec začel pridobivati zahtevane listine. Tožnica je predlagala v dokaz teh svojih navedb zaslišanje prič, odvetnika E.M. in njegovega tajnika S.S., upravni organ niti prvostopno sodišče pa predlaganih dokazov nista izvajala, zato jo dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Kršitev materialnega prava vidi tožeča stranka v stališču prvostopnega sodišča, da potrdilo pristojnega občinskega upravnega organa o tem, da so v postopku prodaje kmetijskega zemljišča bile upoštevane določbe 27. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, ni mogoče šteti za dovoljenje državnega organa ali kakšen drug pravni akt v smislu 2. odstavka 8. člena ZDPN. Navedeno potrdilo je pogoj za veljavnost sklenjenega pravnega posla, zato ga je potrebno upoštevati v smislu 2. odstavka 8. člena ZDPN. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče zavrne pritožbo zaradi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi in drugostopni odločbi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera zamudnih obresti od nepravočasno napovedane davčne obveznosti v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ki ga je urejal v ZDPN. Po 8. členu ZDPN je nastala davčna obveznost, ko je bila sklenjena pogodba o prodaji oziroma zamenjavi nepremičnine. Izjemoma, če je za prenos nepremičnine bilo potrebno dovoljenje državnega organa ali kakšen drug pravni akt, je nastala davčna obveznost takrat, ko je bilo zavezancu sporočeno dovoljenje oziroma ko je postal pravni akt pravnomočen, čeprav je bila pogodba sklenjena prej. Po 9. členu ZDPN je moral zavezanec napovedati davčno obveznost v 15. dneh po tem, ko je obveznost nastala, pristojnemu davčnemu organu občine.

V zadevi ni sporno, da je bila kupoprodajna pogodba o kmetijskem zemljišču, na podlagi katere je nastala davčna obveznost, sklenjena 11.4.1993 in je bila napoved za odmero davka na promet nepremičnin vložena 14.8.1995. Zato je pravilna ugotovitev, da tožnica ni pravočasno napovedala davčne obveznosti in se ji od odmerjenega davka zaračunajo obresti za čas od poteka roka za vložitev napovedi, to je po preteku 15-tih dni od datuma podpisa kupoprodajne pogodbe, pa do vložitve napovedi. Na tej podlagi je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Razlogi, s katerimi tožnica opravičuje nepravočasno napoved davčne obveznosti na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožnica in njen pooblaščenec sta imela vse možnosti, da bi napoved pravočasno vložila v skladu s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Zato tudi morebitna zahteva delavke prvostopnega organa, naj tožnica predloži še določena dokazila, niso bila utemeljen razlog, da bi ne mogla pravočasno vložiti napoved.

Ne gre za napačno uporabo materialnega prava, ker ni bil uporabljen drugi odstavek 8. člena ZDPN. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obravnavani primer ni tak. Potrdilo občinskega upravnega organa o tem, da je pred prodajo kmetijskega zemljišča določenemu kupcu, bila upoštevana določba 27. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, nima značaja dovoljenja državnega organa ali drugega pravnega akta v smislu 2. odstavka 8. člena ZDPN. S takim potrdilom organ le potrdi, da je bila z zakonom naložena obveznost izpolnjena in ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.