Jedro

Subjektivna bojazen tožeče stranke, da bosta toženca razpolagala z nepremičninami, ker sta stara in kmetije ne moreta več obdelovati z lastnim delom, kar po pritožničinem prepričanju izkazuje obstoj subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ne zadošča. Za utemeljenost predlagane začasne odredbe bi tožnica morala dokazati aktivno ravnanje tožencev, ki bi bilo že usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se prvi toženi in drugi toženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin vpisanih v vlož. št. 3 k.o. P. in da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Škofji Loki.

2. Zoper sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je izkazala verjetnost obstoja terjatve in s tem izpolnila prvi objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Sodišče temu ni oporekalo oziroma je v obrazložitvi navedlo, da se z vprašanjem obstoja verjetnosti terjatve ni ukvarjalo. V nadaljevanju pritožbe prikazuje, zakaj je verjetnost terjatve izkazana. Poudarja, da se upravičeno boji, da bosta prva in druga tožena stranka razpolagali s premoženjem, saj kmetije ne obdelujeta več s svojim delom, ker sta starejši osebi in za težko delo na kmetiji nesposobni. Kmetijo nameravata zaradi starosti prepisati na enega od naslednikov. Izvedela je, da nameravata posamezne parcele razdeliti med ostale dediče. V potrditev navedb bi jo sodišče lahko zaslišalo. Nima listinskih dokazov, da bi bila taka ravnanja že opravljena ali da bi bil tak namen trenutno izkazan navzven napram tretjim v pravnem prometu. Res je, da za razpolaganje z zaščiteno kmetijo s pravnimi posli med živimi velja poseben režim, kar pa ne pomeni, da ne obstaja nevarnost, da bi toženca razpolagala s premoženjem. Namen začasne odredbe je ravno v tem, da se prepreči ravnanje, ki bi upniku onemogočilo ali otežilo uveljavitev njegove terjatve. Če bi do razpolaganja že prišlo, izdana začasna odredba ne bi imela več smisla. Vztraja, da toženca ne bi utrpela nobene škode z izdano začasno odredbo. Kljub izdani začasni odredbi bi še vedno ostala lastnika nepremičnin. Očita, da sodišče ne upošteva, kakšna škoda bi ji lahko nastala, če bi toženca razpolagala z nepremičninami.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zavarovanje denarne terjatve, kot je predlagana v predmetni zadevi, sodišče izda začasno odredbo, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Izkazati mora za verjetno tudi, da je, zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnosti ni dolžan izkazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Uradni list RS, št. 3/2007; UPB-4 s spremembami in dopolnitvami; ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja verjetnosti terjatve, kot sicer pravilno ugotavlja pritožnica sama, temveč je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica ni izkazala verjetnosti predpostavk po 2. odstavku in 3. odstavku 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene trditve o tem, da je terjatev verjetno izkazana, ne bo odgovarjalo.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja predpostavke po 2. odstavku 270. člena ZIZ in se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove izčrpne in prepričljive razloge. Subjektivna bojazen tožeče stranke, da bosta toženca razpolagala z nepremičninami, ker sta stara in kmetije ne moreta več obdelovati z lastnim delom, kar po pritožničinem prepričanju izkazuje obstoj subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ne zadošča. Za utemeljenost predlagane začasne odredbe bi tožnica morala dokazati aktivno ravnanje tožencev, ki bi bilo že usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem. Tožnica pa v pritožbi sama priznava, da nima dokazov, da bi bilo tako ravnanje že opravljeno ali pa nameravano. Zgolj pavšalna trditev, da je tožnica izvedela, da toženca nameravata posamezne parcele razdeliti med ostale dediče, ne izkazuje obstoja predpostavke po 2. odstavku 270. člena ZIZ. Ob dejstvu da parcele, katerih obremenitev in odtujitev želi tožnica preprečiti z izdano začasno odredbo, po tožbeni trditvi predstavljajo zaščiteno kmetijo, pa zadostno varstvo nudi tudi zakonodaja, ki jo podrobneje pojasnjuje že sodišče prve stopnje (3. stran obrazložitve sklepa).

8. Verjetnost obstoja predpostavk mora biti izkazana s trditvami in dokazno podlago, opredeljeno v predlogu za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 73/07; UPB-3 s spremembami; SPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S predlaganim zaslišanjem, tožnica trditvene podlage ne more nadomestiti.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da bi s prepovedjo obremenitve in odtujitve tožencema nastala le neznatna škoda (3. odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, bi tožnica morala zatrjevati in verjetno izkazati vsaj takšne okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da bo škoda neznatna. Tožnica pa v predlogu za izdajo začasne odredbe, razen z navedbo, da toženca ne bi utrpela nobene škode, neznatne škode ni utemeljevala. Prepoved razpolaganja je bistveni element lastninske pravice in se s prepovedjo obremenitve in odtujitve močno posega v pravno zavarovana upravičenja lastnika. Pritožbeno pojasnjevanje, zakaj bi toženca pretrpela z izdano začasno odredbo le neznatno škodo, je nedopustna pritožbena novota, saj tožnica ne pojasni (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev ni podala že v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče zato teh trditev na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.