Jedro

Pogoje za zaščito kmetije, določene v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, to je površino in lastništvo zemljišč, upravni organ ugotavlja na podlagi podatkov iz uradne evidence - zemljiške knjige in zemljiškega katastra in ne na podlagi dejanske rabe zemljišč, zato ugotavljanje dejanske rabe zemljišč z zaslišanjem strank ne more vplivati na odločitev o zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 428/2001-14 z dne 15.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50797 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.11.2001. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo z dne 11.9.2001, s katero je ta v postopku preveritve izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, ugotovila, da kmetija v solasti tožnika in V.S., vpisana v vl. št. 40 k.o. Sp. R. in v vl. št. 7 k.o. Ž. obsega 5,0471 ha primerljive kmetijske površine in izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95), po kateri se za določitev zaščitene kmetije, glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra. Iz določbe 2. člena ZDKG izhaja, da se vprašanje, ali kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, omeji na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota in ali obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je obravnavana kmetija v solasti enega od staršev in otroka (očeta in hčerke) in da obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine, kar vse izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da obravnavana kmetija izpolnjuje pogoje za zaščitno kmetijo po ZDKG. Po presoji sodišča na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, ki ga povzemajo tudi stranke z interesom v tem upravnem sporu, da podatki v zemljiškem katastru ne ustrezajo stanju v naravi. Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list RS, št. 16/74 in 42/86) namreč predvideva, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo v zemljiško-katastrskem operatu na prijavo lastnika ali uporabnika zemljišča ali po uradni dolžnosti. Da bi bil tak postopek uveden pa tožnik ne zatrjuje. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko se je oprl na podatke zamljiškega katastra in v skladu z določbo 2. odstavka 144. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradi list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) odločil v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Tožnik v pritožbi navaja, da pred izdajo odločbe ni bil izveden ugotovitveni postopek in zato ni imel možnosti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Meni, da bi morala tožena stranka prekiniti postopek in tožnika napotiti, da zahteva uvedbo postopka za ugotovitev spremembe vrste rabe zemljišča. Ker ni tako ravnala je kršila določbo 138. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka in stranke z interesom v tem upravnem sporu V.S., H., M., F., A., M.K, A.Ž. in M.F. na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

V postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije upravni organ ugotavlja ali so podani pogoji iz 2. člena ZDKG, to je ustrezna površina ter lastništvo. Iz določbe 4. člena ZDKG izhaja, da oba navedena pogoja upravni organ ugotavlja na podlagi podatkov uradne evidence - zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Podlaga za odločanje torej ne more biti dejanska raba zemljišč. Zato ugotavljanje dejanske rabe zemljišč z zaslišanjem strank ne bi moglo vplivati na odločitev o zadevi. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku. Po določbi 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Zato tudi kršitev določbe 138. člena ZUP ni podana.

Ker je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.