Jedro

Tožena stranka je uspela dokazati trditve, da so se konji nahajali v ustrezni ogradi, zato se je procesno dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, ki ji je bilo omogočeno, da bi navedene dokaze izpodbila z drugimi dokaz.

Konji sami po sebi niso bili nevarni in se niso splašili iz vzroka, ki bi bila v sferi njihovega lastnika. Res je smisel nadzorstva in varstva živali v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodovale, vendar pa mora lastnik nadzorstvo prilagoditi ne vsaki situaciji, temveč le tisti, ki jo lahko predvidi. Hkrati pa je stopnja skrbnosti sorazmerna z nevarnostjo živali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.280 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2018 do plačila (I). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 55 EUR (II).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico.

Meni, da je prvostopenjsko sodišče pri izdelavi sodne odločbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Slednja je bila zagrešena s tem, ker sodišče ni izvedlo dokaza tožene stranke s pridobitvijo fotografij s kraja prometne nesreče pri PP K., ki je obravnavalo predmetno prometno nesrečo in se do navedenega dokaznega predloga v dokaznem postopku tudi ni opredelilo. Iz vsebine te listine namreč izhaja pomembno dejstvo glede stanja konkretne ograde za konje. Sodišče je v obrazložitvi sodbe povzelo izpoved tožene stranke in prič, ni pa ocenilo verodostojnosti njihovih izpovedi v odnosu do listinskih dokazov.

O spornem vprašanje, ali je toženec uspel dokazati, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, oziroma ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je prvostopenjsko sodišče naredilo napačen materialnopravni zaključek. Zaključilo je namreč, da je toženec dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad konji že s tem, da je imel konje na parceli v ograjenem prostoru z nameščenim električnim pastirjem, s katerega niso imeli možnost oditi, vzrok za to, da so konji pobegnili, pa so volkovi oziroma napad volkov, na katerega ni imel vpliva, oziroma je pri napadu volkov šlo za t. i. višjo silo oziroma izreden dogodek, zaradi katerega so konji pobegnili. Prisotnost volkov v trenutku, ko so konji pretrgali ograjo na pašniku, ni izkazana. Iz policijskega zapisnika PP K. jasno izhaja ugotovitev policistov, ki so obravnavali škodni dogodek, da so konji iz neznanega razloga strgali ograjo na pašniku. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da se je z izvedenimi dokazi potrdilo, da so pobeg konjev z ograde povzročili volkovi. O sledeh volkov so izpovedovali toženec in priče, nihče pa zatrjevanih sledov dejansko ni izkazal in kar je še bolj pomembno, dokazni postopek ni pokazal, da naj bi bile opažene sledi dejansko sledi volkov, niti ni izkazano, kdaj so sledi nastale. Tudi v primeru, da bi bil napad volkov izkazan, tak dogodek vzročne zveze ne pretrga. Opozarja, da za trditev tožene stranke o primernosti ograje ni bil predlagan izvedenec ustrezne stroke oziroma ni bil predlagan noben dokaz o obstoju ograje oziroma stanju konkretne ograje. Nevarnost uničenja ograde iz traku ob morebitni splašitvi konj je v taki meri predvidljiva, da je potrebno pripisati tožencu odgovornost za škodo, čeprav so k splašitvi konj prispevali volkovi. Glede na dejstvo, da je toženec domačin s K. območja, ki je bil v času nastalega dogodka star 60 let, je vsekakor vedel za prisotnost volkov na širšem območju in se je zagotovo zavedal, da volkovi lahko pridejo do bližine njegovega pašnika ter s tem povzročijo nenadzorovano gibanje konj. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Celju Cp 622/2016 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2323/2015. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podale obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno. Izpodbijana sodba tako izpolnjuje ustrezen standard obrazloženosti sodnih odločb, kot izhaja iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. člena URS. Ugotovljeno dejansko stanje brez dvoma vodi do pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

6. Pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza s pridobitvijo fotografij s kraja prometne nesreče pri PP K., ni utemeljen. Da navedenega dokaza ne bo izvedlo, je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, ki ga je sprejelo na zapisnik na naroku 23. 9. 2021, ko je zavrnilo ostale dokaze. Neizvedba dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, ki bi jo glede na določbo prvega odstavka 286 b. člena ZPP tožeča stranka morala uveljaviti takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazni predlog zavrnilo. Ker v pritožbi ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati. Pa tudi sicer se tožeča stranka na navedeno kršitev ne more sklicevati, ker je izvedbo dokaza predlagala tožena stranka. Vsaka stranka mora namreč dokaze, s katerimi želi dokazovati zatrjevanega dejstva, predlagati sama.

7. Sodišče prve stopnje je priložene listinske dokaze ocenilo, prav tako pa je tudi izpovedbo stranke in prič kritično presojalo. Pritožbena navedba, da prvo sodišče ni ocenilo verodostojnosti izpovedi prič in toženca v povezavi z listinami, je preveč pavšalna, da bi lahko višje sodišče nanjo obrazloženo odgovorilo.

8. Za škodo, ki jo povzroči domača žival je odgovoren njen imetnik. Imetnik domače živali pa je odgovornosti prost, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika2). Lastnik mora torej poskrbeti za varstvo in nadzorstvo na primeren način, ki ustreza konkretnim okoliščinam.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je prišlo do škodnega dogodka 2. 8. 2018, ko sta pred vozilo zavarovanca tožeče stranke pritekla konja, zaradi česar je zavarovanec tožeče stranke z vozilom trčil v njiju; - da je na vozilu tožničinega zavarovanca nastala škoda, katere višina ni sporna; - da je toženec imetnik konjev, ki sta povzročila škodni dogodek; - da je konj domača žival; - da sta se konja nahajala v ustrezni ogradi s štirimi trakovi električnega pastirja in štirimi žicami; - da so pobeg konj iz ograde povzročili volkovi; - da toženec za navzočnost volkov na tem območju ni vedel. 10. Navedena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da je toženec poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad konji.

11. Dokazna ocena, da so konji zaradi navzočnosti volkov pretrgali ograjo pašnika in pobegnili, je preverljivo obrazložena ter tudi življenjsko sprejemljiva. Da so bile v kritičnem obdobju v območju pašnika vidne sledi volkov, so prepričljivo izpovedale priče A. A., B. B. in C. C. Slednji je celo neposredno po nesreči opazil svetleče oči volka.

12. Materialno dokazno breme, da so se konji nahajali v ustrezni ogradi, je bilo na tožencu. Na podlagi njegove izpovedi in izpovedi prič B. B., D. D. (ki je višji svetovalec pri Zavodu za gozdove Slovenije ter izvedenec za oceno škode po zavarovanih vrstah živali in vodja intervencijske skupine za K. regijo) ter A. A., (ki je uradni lovski čuvaj LD K.), je bilo s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da so se konji nahajali v ustrezni ogradi. Da bi obstajali uradni standardi o ogradah za konje, tožeča stranka ni zatrjevala.3 Z izvedbo teh dokazov je tožena stranka uspela dokazati trditve, da so se konji nahajali v ustrezni ogradi, zato se je procesno dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, ki ji je bilo omogočeno, da bi navedene dokaze izpodbila z drugimi dokazi (lahko tudi z izvedencem ustrezne stroke, kot to navaja v pritožbi), vendar pa tega dokaznega bremena ni zmogla.

13. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču tožeče stranke, da je na K. območju splošno znano vedenje o navzočnosti volkov in medvedov, ni pa splošno znano vedenje, da volkovi ne napadajo samo drobnice, temveč tudi konje.

14. Zadeva VSL I Cp 2323/2015, na katero se sklicuje pritožba, s predmetno zadevo ni primerljiva, saj v citirani zadevi tožena stranka ni nasprotovala trditvi, da ni poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo kobile. S stališčem, zavzetim v zadevi VSC Cp 622/2016, da bi moral lastnik konjev pričakovati, da bo lahko tretji s prerezanjem žic namerno izpustil konje iz ograde, zaradi česar je potrebno toženi stranki pripisati odgovornost za škodo, ki je nastala v posledici ravnanja tretjega, se to pritožbeno sodišče ne strinja. Konji sami po sebi niso bili nevarni in se niso splašili iz vzroka, ki bi bila v sferi njihovega lastnika. Res je smisel nadzorstva in varstva živali v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodovale, vendar pa mora lastnik nadzorstvo prilagoditi ne vsaki situaciji, temveč le tisti, ki jo lahko predvidi. Hkrati pa je stopnja skrbnosti sorazmerna z nevarnostjo živali.

15. Kot pa je bilo že navedeno, je odgovornost imetnika domače živali krivdna, z obrnjenim dokaznim bremenom, „razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo“, in ne objektivna.

16. Toženec kot imetnik domače živali je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo konj, zato na podlagi drugega odstavka 158. člena OZ ni odgovoren za škodo, ki sta jo konja povzročila zavarovancu tožeče stranke.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Priča D. D. je pojasnil, da je varovanje z elektro mrežami nad 160 cm, ki preprečuje dostop volka do plena, možno samo za varovanje manjših območjih in takšna ograja za konje ni primerna ter je potrdil, da je primerna ograja za konje električni pastir z eno do dvema žicama, ki preprečuje pobeg konj s pašnikov, višine običajno do 1,20 metrov. Pojasnil je, da naj nihče v Sloveniji ne bo podal točnega odgovora na vprašanje, kaj je ustrezna varovalna ograja za zaščito konjev pred volkovi. Priča A. A. je navedel, da je neživljenjsko pričakovati, da bi se povsod, kjer se pasejo konji postavila več metrov visoka trdna ograja, ki jo konji v nobenem primeru ne bi mogli podreti ali preskočiti.