Jedro

Določba 308. člena ZKP se uporablja v rednih kazenskih postopkih, ko je podana pristojnost okrožnega sodišča, v obravnavanem primeru pa je podana pristojnost okrajnega sodišča in se zato uporabljajo določbe o skrajšanem postopku, v katerem se pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika določeni v 442. členu ZKP. Zagovornik je ob zaslišanju priče sodišče prve stopnje obvestil, da ima kasneje še eno obravnavo pred drugim sodiščem, vendar to samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, še posebej ob upoštevanju, da zagovornik ni predložil nobenih dokazil, s katerim bi svoje navedbe izkazal. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca v pristranskost sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bil obdolženec deležen pristranskega sojenja. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je nespoštovanje sodbe delovnega sodišča, ki se odrazi v dejstvu zavrnitve oziroma neuresničitve vrnitve delavca na delo k delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. K. je dolžan plačati sodno takso v višini 720,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 28944/2019 z dne 2. 9. 2020 obdolženega A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen v višini štirideset dnevnih zneskov, kar znaša 2.240,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer pričnino priče M. K. B. v višini 28,00 EUR in pričnino priče M. V. v višini 32,80 EUR ter plačati sodno takso po tar. št. 7114 (pravilno 7113) ZST-1, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je dolžan povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo opravilo brez navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, čeprav bi jo v skladu z določbo 308. člena ZKP moralo preložiti.

5. Pritožba nima prav. Določba 308. člena ZKP se uporablja v rednih kazenskih postopkih, ko je podana pristojnost okrožnega sodišča, v obravnavanem primeru pa je podana pristojnost okrajnega sodišča in se zato uporabljajo določbe o skrajšanem postopku, v katerem se pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika določeni v 442. členu ZKP. V skladu s prvim odstavkom tega člena sme sodišče obdolžencu soditi v nenavzočnosti, če ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se sme glavna obravnava opraviti tudi v nenavzočnosti zagovornika, kadar obramba ni obvezna, če zagovornik na obravnavo ne pride, pa je bil v redu povabljen in ni obvestil sodišča o razlogih za zadržanost, brž ko je za to izvedel, ali če je brez dovoljenja zapustil obravnavo, obdolženec pa si takoj ni vzel drugega zagovornika. V obravnavanem primeru sta obdolženec in zagovornik pristopila na narok glavne obravnave, ki jo je sodišče prve stopnje po zagovoru obdolženca in zaslišanju oškodovanke moralo začasno prekiniti zaradi upoštevanja higienskih priporočil v času trajanja epidemije nalezljive bolezni in prostor prezračiti. Ko se je odmor končal, pa obdolženec in zagovornik na narok nista več pristopila, saj sta v tem času odšla. Sodišče prve stopnje je v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, da sta narok samovoljno in brez opravičila zapustila, njuna navzočnost v nadaljevanju glavne obravnave pa ni bila več nujna, obramba po zagovorniku pa v konkretnem primeru tudi ni obvezna, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot izhaja iz podatkov spisa, obdolženec svoje odsotnosti sploh ni opravičil, še manj izkazal, odsotnost zagovornika pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila opravičljiva. Iz zapisnika o glavni obravnavi sicer res izhaja, da je zagovornik ob zaslišanju priče sodišče prve stopnje obvestil, da ima kasneje še eno obravnavo pred drugim sodiščem, vendar to samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, še posebej ob upoštevanju, da zagovornik ni predložil nobenih dokazil, s katerim bi svoje navedbe izkazal. Poleg tega je zagovornik sodišče prve stopnje o tem obvestil šele med izvajanjem dokazov, čeprav mu je bil datum naroka v obravnavani zadevi znan že dlje časa (vabilo na glavno obravnavo je prejel 31. 7. 2020, list. št. 72), pri tem pa pritožbeno sodišče ne verjame, da bi za narok obravnave v drugi zadevi zvedel tako pozno, da sodišča prve stopnje ne bi mogel o tem obvestiti že prej, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z narokom kljub njegovi odsotnosti, nadaljevalo. Sicer pa obdolženca v obravnavani zadevi zastopajo odvetniki iz Odvetniške družbe B. o.p., d.o.o. (pooblastilo na list. št. 31), zato bi se ti morali organizirati tako, da bi vsem svojim strankam lahko zagotovili ustrezno zastopanje tako v tej kot v tisti drugi zadevi.1

6. Zagovorniki sicer poskušajo opravičiti obdolženčevo odsotnost z navajanji, da je ta utemeljeno sklepal, da sodišče naroka zaradi zagovornikove odsotnosti ne bo nadaljevalo, vendar s takimi pritožbenimi navedbami ne morejo uspeti. Zagovorniku, ki je dne 2. 9. 2020 zastopal obdolženca na naroku, so bile kot prava vešči osebi posledice njegovega ravnanja nedvomno znane in je lahko utemeljeno pričakoval, da bo sodišče prve stopnje narok nadaljevalo tudi v njegovi nenavzočnosti, še posebej ob upoštevanju, da mu je sodišče prve stopnje pojasnilo, da zaradi tega, ker ima on drugo obravnavo, ne morejo hiteti, ker mora biti dokazni postopek izveden korektno. Zagovornik bi zato moral obdolženca seznaniti s posledicami njunega ravnanja, preden sta narok oba neopravičeno zapustila. Sicer pa je obdolženec bil že večkrat poučen o posledicah neupravičenega izostanka, in sicer tako v vabilu na glavno obravnavo (list. št. 71), kot tudi na samem naroku (list. št. 83),2 pa je narok vseeno zapustil brez kakršnegakoli opravičila. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, da obdolženčeva prisotnost v nadaljevanju ni bila nujna, saj se je seznanil z očitki z obtožbe in s tem v zvezi podal svoj zagovor, prisoten pa je bil tudi ob zaslišanju glavne obremenilne priče. Dana mu je bila možnost aktivne obrambe,3 kateri pa se je s samovoljnim neopravičenim odhodom z glavne obravnave odrekel in s tem prevzel tveganje, da se ne bo mogel soočiti z drugimi dokazi, glede izvedbe katerih je bil seznanjen, kot to izhaja iz pojasnila sodnice v zapisniku o glavni obravnavi, zaradi česar zagovorniki na tem mestu tudi neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navajanji, da obdolženec glede teh dokazov ni imel možnosti izjasnitve. Res je, da je tožilstvo na glavni obravnavi v nenavzočnosti obdolženca spremenilo obtožni predlog, kot to navajajo zagovorniki v pritožbi, vendar pa s tem ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sprememba nanaša le na datum prihoda oškodovanke na šolo, o katerem se je obdolženec v svojem zagovoru izjasnil in tako obtožni predlog tudi po spremembi vsebuje enako očitano dejanje.4 Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je sodilo v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika ni kršilo procesnega zakona, kot to poskuša prikazati pritožba.

7. Zagovornikom tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navajajo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe in do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegove dokazne predloge in mu ni določilo primernega roka, da bi se seznanil z listinami, ki jih je v spis vložila oškodovanka. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb na ministrstvu za šolstvo in v zvezi s tem povezanim predlogom za zaslišanje štirih prič, pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče namreč samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagani dokazni predlog zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev v točki 3 tudi prepričljivo obrazložilo z navedbami, da tudi če bi se z njimi potrdila zatrjevana dejstva, da je oškodovanki ponudil zaposlitev s 1. 9. 2018, ta za odločitev niso relevantna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ti dokazi niso takšne narave, da bi doprinesli k drugačni odločitvi sodišča, saj iz drugih izvedenih dokazov z zadostno stopnjo gotovosti izhaja, da obdolženec ni spoštoval pravnomočne odločbe, kar bo vse podrobneje obrazloženo, ko bo pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe s tem, ko je zavrnilo njegov predlog za določitev dodatnega roka za seznanitev z listinami, ki jih je na glavni obravnavi predložila oškodovanka, kar je s tehtnimi razlogi tudi pojasnilo, saj je bil obdolženec z njihovo vsebino takoj seznanjen in bi se tako lahko o njih takoj izrekel. Tudi ni jasno, kakšne dodatne informacije oziroma dokazne predloge bi lahko v zvezi s tem pridobil, saj tega ni pojasnil, še posebej ob upoštevanju, da so se nekatere listine že nahajale v spisu, preostale listine (oškodovankin dopis ministrstvu, predlog za sporazumno odpoved in elektronsko sporočilo v zvezi s sejo) pa po oceni pritožbenega sodišča niso takšne narave, da bi zahtevale dodatno razčiščevanje, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

8. Zagovorniki v pritožbi smiselno uveljavljajo tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navajajo, da so v obravnavani kazenski zadevi izpolnjeni vsi pogoji za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, saj sam videz in način vodenja postopka, vključno z obrazložitvijo sodbe, jasno nakazuje nastrojenost sodišča zoper obdolženca in bi naj šlo s strani razpravljajoče sodnice za takšna ravnanja, ki bi pri vsakem obdolžencu vzbudila dvom v nepristranskost in neodvisnost sodišča. Taka pritožbena izvajanja so neutemeljena in brez vsake podlage. Iz vsebine pritožbenih navedb je razbrati, da se zagovorniki ne strinjajo z načinom vodenja postopka oziroma s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, kot tudi z njeno dokazno oceno, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca v pristranskost sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bil obdolženec deležen pristranskega sojenja,5 zato so taka pritožbena izvajanja neutemeljena.

9. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da se pritožujejo tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, pri čemer iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da uveljavljajo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ko navajajo, da obdolžencu ni mogoče očitati storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo, saj je dokazano, da je ravnal v okviru objektivnih zmožnosti. Navedeno kršitev kazenskega zakona uveljavljajo kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kazenski zakon je kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

10. S preostalimi pritožbenimi izvajanji pa zagovorniki grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

11. Zagovorniki uvodoma opozarjajo, da je bila sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti Pd 56/2017 z dne 4. 10. 2017 v zvezi z sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 906/2017 z dne 10. 1. 2018, ki je obdolžencu nalagala obveznost, da pozove oškodovanko nazaj na delo v 8 dneh (kar je predmet te kazenske zadeve), ravno v tem delu razveljavljena z odločbo Vrhovnega sodišča in vrnjena v ponovni postopek. Po oceni pritožbenega sodišča pa odločitev Vrhovnega sodišča za predmetni kazenski postopek ni relevantna. Obdolžencu se namreč očita, da je kaznivo dejanje izvrševal v času od februarja do novembra 2018, ko je bila odločba delovnopravnega sodišča še pravnomočna in bi jo obdolženec v tem času moral spoštovati, saj vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), zato so vsa pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

12. Sicer pa je bistvo obširne pritožbe v ponavljanju zagovora obdolženca, da je ravnal v skladu z navedeno delovnopravno sodbo in oškodovanki ponudil delo v skladu s takratnimi zmožnostmi, a se z njo ni bilo mogoče dogovoriti. Sodišče prve stopnje je tak zagovor utemeljeno zavrnilo, kar je v točkah 6-11 tudi tehtno in obširno pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se s temi razlogi v celoti strinja in jih povzema. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je nespoštovanje sodbe delovnega sodišča, ki se odrazi v dejstvu zavrnitve oziroma neuresničitve vrnitve delavca na delo k delodajalcu. Za zaključek, da obdolženec ni ravnal v skladu s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, ki je obdolžencu kot ravnatelju nalagala, da oškodovanko v 8 dneh pozove nazaj na delo v obsegu 12 pedagoških ur (0,55 DM), je sodišče prve stopnje imelo podlago v izpovedbi oškodovanke in priče M. V. ter listinski dokumentaciji, kot tudi v zagovoru obdolženca. Oškodovanka je povedala, da je dne 29. 1. 2018 sama od sebe prišla na šolo, da bi se z obdolžencem dogovorila o njeni vrnitvi na delo, kar obdolženec tudi sam priznava, ko navaja, da je on zgolj pripravil predlog za njeno vrnitev in čakal, da bo sama prišla na šolo, pri čemer je oškodovanka tudi povedala, da je ta predlog obsegal bistveno manjši obseg del, kot ji je pripadal po sodbi, nakar jo je obdolženec odslovil z izjavo, da bo zadeva izpeljana po sodni poti. Že samo dejstvo, da je obdolženec čakal na oškodovanko in jo nato na tak način odslovil, pomeni uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, obdolžencu pa je dokazano, da je nato tako stanje tudi vzdrževal ves čas očitanega obdobja, saj je oškodovanka povedala, da je tudi po 29. 1. 2018 ni pozval nazaj na delo. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v izpovedbo oškodovanke podvomilo, saj je njena izpovedba podprta tako z izpovedjo priče M. V. kot tudi z listinsko dokumentacijo v spisu. Zagovorniki sicer poskušajo omajati verodostojnost priče z navajanji, da je M. V. zastopal oškodovanko v delovnem sporu in mora kot njen odvetnik vedno delovati v korist stranke, a s takimi pavšalnimi navedbami ne morejo uspeti. Odvetnik je bil v obravnavani kazenski zadevi po danem pravnem pouku po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP zaslišan kot priča, za katero velja dolžnost govoriti resnico (drugi odstavek 240. člena ZKP), zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v resnicoljubnost njegove izpovedbe, ki se sklada z izpovedbo oškodovanke.

13. Sodišče prve stopnje je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj obdolžencu ne verjame, da je oškodovanki podal več predlogov za njeno vrnitev na delo v skladu z objektivnimi zmožnostmi, saj je utemeljeno verjelo oškodovanki, da ji je dne 29. 1. 2018 ponudil vrnitev na delo v bistveno manjšem obsegu, kot je bilo odločeno s sodbo delovnega sodišča, kar pa ne pomeni vsebinske uresničitve pravnomočne sodbe odločbe, kot je to tudi pojasnilo že sodišče prve stopnje. Obdolženec je namreč sam povedal, da na oškodovankino delovno mesto niso nikogar zaposlili in da je to delovno mesto še sedaj rezervirano. Glede na pravnomočno sodbo odločbo bi tako pri razporeditvi učnih ur moral dati prednost oškodovanki, ne pa učiteljem, ki so njeno delovno mesto zapolnjevali. V tej luči pa se kot neutemeljena pokažejo tudi pritožbena izvajanja, s katerimi skušajo zagovorniki prepričati, da je obdolženec z elektronskim sporočilom z dne 20. 2. 2018 izpolnil svojo obveznost in oškodovanki podal ustrezen predlog za vrnitev na delo. Že sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, zakaj tega dopisa niti ni mogoče šteti kot poziv na vrnitev na delo. Dopis je bil namreč poslan pooblaščencu in ne obdolženki, v dopisu pa ji ponuja zaposlitev šele s 1. 9. 2018, kar je več kot 8 mesecev po pravnomočnosti sodbe, čeprav bi v skladu s sodbo morala biti pozvana nazaj na delo v 8 dneh, kar bi obdolženec glede na zgoraj obrazloženo tudi lahko, oziroma bi moral storiti. Obdolženec pa se svoje odgovornosti tudi ne more ekskulpirati z navajanji, da je bila oškodovanka v tem času zaposlena drugje, saj je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da to ni ovira za poziv na delo, saj oškodovanka lahko po prejemu poziva poda odpoved delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, kar je tudi storila.

14. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1, pravilno je ugotovilo, da zavestno ni spoštoval pravnomočne odločbe in je torej ravnal s krivdno obliko naklepa, kar je v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. In ker pritožba v preostalem delu podaja le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in pri tem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

15. Pritožnik graja odločbo o kazenski sankciji zgolj v uvodu, medtem uveljavljanega pritožbenega razloga ne obrazloži. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca, okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter osebne in premoženjske razmere obdolženca je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. 16. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Taksne tarife (7113, 7122) ter ob upoštevanju razmer obdolženca.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 180/2005 z dne 8. 6. 2006. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 85/2011-67 z dne 26. 4. 2012. 3 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016 4 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8838/2016 z dne 12. 10. 2017. 5 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010, I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013, I Ips 39237/2010-51 z dne 20. 11. 2011