28. 9. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tomaža Lovšeta, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Martelanc, Čamber Ristić in Kus, d. o. o., Ljubljana, na seji 28. septembra 2023

odločilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1247/2017 z dne 27. 6. 2018 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2420/2013-III z dne 25. 10. 2016 se zavrne.

2.Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožnikov odškodninski zahtevek v višini 50.000 EUR proti izdajateljici časopisa Dnevnik (v nadaljevanju tožena stranka) zaradi objave (v tiskanem mediju Dnevnik in v elektronskem mediju Dnevnik Online) serije člankov, s katerimi naj bi tožena stranka posegla v številne pritožnikove pravice. Članki so temeljili na prisluhih pritožniku, pridobljenih v predkazenskem postopku zoper pritožnika, ki so jih novinarji pridobili od neznanega vira.

2.Okrožno sodišče je navedlo, da mora v okviru presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke presoditi, katera od pravic, ki si stojijo nasproti, naj prevlada v okoliščinah primera; pravici pritožnika do zasebnosti in do dobrega imena in časti ali pravica tožene stranke do svobode izražanja. Ugotovilo je, da je pritožnik (kot svetovalec družbe Agrokor pri nakupu družbe Mercator v medijih močno prisotna oseba in nekdanji nosilec številnih funkcij) najmanj relativno javna oseba, ki je lahko izpostavljena hujšim posegom v svoje osebnostne pravice. Te osebe naj bi morale računati s tem, da zaradi svoje družbene vloge ali funkcije izgubijo del zasebnosti. Izražanje mnenj naj bi v načelu uživalo ustavnopravno varstvo. Sodišče navaja, da protipravnost ni izključena le tam, kjer ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega.

3.Okrožno sodišče je po podrobni analizi vsebine spornih člankov in po zaslišanju pritožnika ter urednikov in novinarjev tožene stranke zaključilo, da je tožena stranka z objavo člankov širila informacije, ki naj bi bile brez dvoma v interesu javnosti, saj je njihova tema ozadje prodaje družbe Mercator, največjega slovenskega trgovskega podjetja in velikega zaposlovalca, od katerega je bila odvisna domača živilska industrija, hrvaški družbi Agrokor. Dva največja lastnika družbe Mercator naj bi bila neposredno povezana z državo. Privatizacija državnih podjetij naj bi bila tema, ki je v interesu javnosti. Enako naj bi veljalo za pisanje o prikritih interesnih gospodarskih omrežjih, ki z neformalno močjo vplivajo na ravnanja in poslovanja podjetij z neposrednim ali posrednim lastništvom države. Okrožno sodišče se ni strinjalo z očitki pritožnika, da je tožena stranka poročala s senzacionalističnim namenom oziroma da je želela umetno ustvariti afero. Ocenilo je, da je imela tožena stranka namen seznaniti javnost z načinom delovanja gospodarskih, finančnih in političnih vplivnežev z vplivom na poslovanje pomembnih gospodarskih družb in bank, vse pa predvsem zaradi zakulisnega zasledovanja lastnih interesov teh vplivnežev. Glede načina in oblike poročanja se je sodišče sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki naj bi v okviru pravice do svobode izražanja zaščitilo tudi obliko, v kateri so ideje in informacije izražene. Dobesedne objave delov prisluhov pa naj bi bile utemeljene zaradi kredibilnosti spornih člankov in zaradi verodostojne ilustracije domačijskega dogovarjanja o poslih med vplivnimi akterji. Novinarji tožene stranke naj bi v dobri veri podajali točne in zanesljive podatke in naj ne bi imeli namena zaničevati pritožnika, njihove vrednostne sodbe pa naj bi imele dejansko podlago.

4.Po mnenju Okrožnega sodišča je bil pritožnik v spornih člankih kot ključni akter za javnost pomembnih dogodkov upravičeno izpostavljen. Okrožno sodišče ga je štelo za relativno javno osebo, ki mora trpeti hujše posege v svojo pravico do zasebnosti. Za sodišče je bilo pomembno še, da je tožena stranka objavila le tiste prisluhe, ki so se nanašali na za javnost pomembno temo (ozadje prodaje družbe Mercator), ne pa na podrobnosti o družinskem in intimnem življenju pritožnika, prav tako pa naj ne bi objavila ničesar, kar bi se nanašalo na kazenski postopek v zadevi Diners Club. Sporni članki naj bi obravnavali za javnost zelo pomembno temo. Tudi razkritje, kakšno mnenje ima pritožnik o drugih javnih osebah, naj bi bilo v interesu javnosti. Okrožno sodišče je opozorilo, da je tožena stranka varuh javnega interesa in da mora biti njena pravica do svobode izražanja v okviru poročanja o temi, ki je v izrazitem interesu javnosti, še posebej varovana.

5.Interes javnosti za obravnavo pomembne teme naj bi prevladal tudi nad potrebo po zaščiti poslovne skrivnosti in tajnih podatkov. S sklicevanjem na sodno prakso ESČP in presojo Ustavnega sodišča je Okrožno sodišče utemeljilo, da lahko v določenih primerih (če gre za javne osebe in temo v javnem interesu) svoboda izražanja prevlada tudi, če je medij objavil nezakonito pridobljene zaupne informacije. Pri tem naj po mnenju sodišča tožena stranka ne bi uporabila nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. V pravico do obrambe v kazenskem postopku naj ne bi bilo poseženo, ker se objavljeni prisluhi sploh niso nanašali na kazensko zadevo Diners Club. Okrožno sodišče je zaključilo, da tožena stranka ni nedopustno posegla v človekove pravice pritožnika in da objava spornih člankov ni bila protipravna.

6.Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo. Strinjalo se je s prvostopenjskim sodiščem o tem, da je treba dati prednost pravici do svobode izražanja tožene stranke pred pritožnikovo pravico do zasebnosti. Bistveno naj bi bilo, da je bil pritožnik v zvezi s prodajo družbe Mercator relativno javna oseba, pri objavi vsebine prisluhov pa naj bi šlo za ilustrativni prikaz delovanja pritožnika kot enega izmed izjemno vplivnih posameznikov na poslovnem področju, ki naj bi užival temu ustrezno manjšo zaščito v koliziji s pravico do svobode izražanja tožene stranke. Višje sodišče je navedlo, da je tožena stranka pisala o temi, ki je bila v izrazitem javnem interesu, zaradi česar ni bila podana protipravnost posega v pritožnikove pravice. Sodišča naj ne bi mogla posegati v način novinarjevega izražanja. Neutemeljen naj bi bil očitek senzacionalističnega pisanja o pritožniku osebno, saj naj bi bila rdeča nit spornih člankov v prikazu delovanja vplivnih posameznikov s svojimi zasebnimi interesi v ozadju tako odmevnih in pomembnih dogodkov, kot je bil prevzem družbe Mercator s strani družbe Agrokor. Tudi v preostalem delu je Višje sodišče po vsebini pritrdilo razlogovanju Okrožnega sodišča.

7.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Pojasnilo je, da se v primerih kolizije dveh sobivajočih pravic nasprotje med pravicama uskladi z metodo praktične konkordance, ki zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potrebno zaradi uveljavitve druge pravice. Vrhovno sodišče meni, da tudi pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave ni neomejena. Poseg v komunikacijsko zasebnost absolutno ali relativno javne osebnosti je lahko dopusten v primeru obstoja širšega javnega interesa za seznanitev z določenimi informacijami. Za pravico do svobode izražanja pa je Vrhovno sodišče navedlo, da jo je dopustno omejiti le izjemoma in da bi ji morala biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov priznana večja teža, kar velja še posebej v primerih, ko gre za poročanje o temah, za katere je podan splošni interes javnosti po informiranju in ki prispevajo k javni razpravi o vsebinah, ki zadevajo skupno življenje v družbi. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo pritožnikovo tezo, da je absolutno nedopustna objava vsebine prisluhov iz predkazenskega postopka, ki so jih novinarji pridobili od anonimnega vira.

8.Vrhovno sodišče je iz presoje ESČP izluščilo naslednja merila za tehtanje med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti: (a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa; (b) ali gre za javno osebnost; (c) njeno predhodno ravnanje; (č) način pridobivanja informacij in njihova resničnost; (d) vsebina, oblika in posledice objave ter (e) resnost izrečenih sankcij. V svoji sodbi se je nato podrobno opredelilo do vprašanj uporabe teh meril v konkretnem primeru in zavrnilo revizijske očitke. Bistveni zaključki Vrhovnega sodišča so, da ima javnost pravico biti obveščena o okoliščinah prodaje enega največjih slovenskih podjetij, katerega usoda zadeva celotno politično in gospodarsko sfero v državi, da je pritožnik relativno javna osebnost, ki mora imeti višji prag tolerance do različnih odzivov javnosti, da je bilo poročanje tožene stranke usmerjeno v tematiko, ki je predmet javne razprave, in ni prešlo na osebno raven golega zaničevanja pritožnika. Vrhovno sodišče je posebej temeljito obrazložilo, zakaj je treba šteti, da so novinarji pri objavi prisluhov ravnali odgovorno in v dobri veri. Objavili naj bi le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu. Ključno je bilo tudi to, da niso sami prisluškovali pritožniku. Vrhovno sodišče je pritrdilo tehtanju sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba pravico do ugleda in zasebnosti pritožnika kot relativno javne osebnosti zaščititi bolj kot pravico tožene stranke do svobode izražanja, kadar gre za vprašanja javnega interesa.

9.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper zgoraj navedene sodbe Vrhovnega, Višjega in Okrožnega sodišča. Zatrjuje kršitve 2., 22., 27., 29., 34., 35. in 37. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Prisluhi naj bi se nanašali na njegove zasebne pogovore z uglednimi in vplivnimi poslovneži, s katerimi naj bi ga vezalo tako prijateljstvo kot poslovno sodelovanje. Bistveno naj bi bilo vprašanje, ali je bilo javno poročanje o prisluhih, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku in zgolj za uporabo v njem, dovoljeno zaradi sklicevanja na javni interes za razkritje vsebine takšnih prisluhov. Pritožnik meni, da v predmetni zadevi ni javna oseba (najmanj pa, da to ni "glede prodaje družbe Mercator in v zvezi z njim objavljenimi prisluhi"). Trdi, da se glede sodelovanja z družbo Agrokor pri nakupu družbe Mercator ni javno izpostavljal in do spornega poročanja tožene stranke širši javnosti sploh ni bil poznan kot oseba, ki bi kakorkoli sodelovala pri prodaji družbe Mercator.

10.Pritožnik ugovarja temu, da naj bi Vrhovno sodišče svobodi izražanja dalo popolno prednost, kar naj ne bi bilo v skladu z "evropsko" sodno prakso, trojnim testom in testom "razumnega pričakovanja zasebnosti". Svoboda izražanja naj bi upravičevala poseg v pravice posameznika le, kolikor je to upravičeno in utemeljeno s t. i. trojnim testom. Pri tem naj že javnega interesa, da se javnost seznani s prisluhi iz predkazenske zadeve in osebnimi mnenji pritožnika, ne bi bilo. Vsaka tema, ki povzroči zanimanje bralcev, naj še ne bi bila tema splošnega pomena. Pritožnik nadalje trdi, da nobeno od sodišč ni naredilo (popolne) presoje drugih dveh točk trojnega testa. Navaja, da tudi če bi javni interes za sporne objave obstajal, ne bi moglo biti sorazmernosti med njim in nepopravljivo škodo, ki naj bi bila pritožniku povzročena s tem, da je bil javno prikazan kot trgovec z uslugami, ki rešuje svoje finančne težave. Po pritožnikovem mnenju naj presojani poseg vsekakor ne bi mogel biti nujen v demokratični družbi. V tem okviru poudarja, da so se v javnosti objavili prisluhi telefonskih pogovorov, pridobljeni v predkazenskem postopku, ki javnosti brez te objave nikoli ne bi postali niti smeli postati znani. Po mnenju pritožnika je v okviru tretje točke trojnega testa bistveno, da bi se lahko o zadevi poročalo na bolj nevtralen način. Pritožnik meni, da je poročanje tožene stranke prešlo na osebno raven; to naj bi bilo razvidno iz vsebine, konteksta, naslovov, jezikovnega senzacionalizma ter stripovskega načina zapisa komunikacije. Sicer pa naj nobeno poročanje o prodaji družbe Mercator, razen morda razkritja kaznivega dejanja, ne bi upravičevalo razkritja zasebnih podatkov in povezav, osebnih mnenj, poslovnih skrivnosti in tajnih prisluhov iz predkazenskega postopka.

11.Posebej z vidika kršitve pravic iz 35. in 37. člena Ustave pritožnik opozarja, da ni zakonske podlage za konkretni primer posega medijev v njegovo komunikacijsko zasebnost. Podobnega primera naj ESČP ne bi obravnavalo. Pritožnik trdi, da je upravičeno pričakoval, da njegova komunikacija ne bo nadzorovana s strani zasebnikov oziroma celotne javnosti. Test razumnega pričakovanja zasebnosti naj bi pokazal, da je za ustavni red hujši udarec, če se javno objavijo (v zvezi z drugo zadevo) njegovi sicer s strani države upravičeno prestreženi pogovori, kot pa če se ti pogovori javnosti ne bi predstavili. Prisluhi, pridobljeni za namen kazenskega postopka, naj bi uživali najvišjo stopnjo tajnosti in zaupnosti; bolj kot telefonski pogovori, pridobljeni na neznan način.

12.Posebej z vidika kršitve pravice do časti in dobrega imena (34. člen Ustave) pritožnik zatrjuje, da mu je tožena stranka medijsko sodila ter ga grobo osebno diskreditirala. Njen izključni namen naj bi bila očrnitev pritožnika ter uničenje njegovega poslovnega delovanja, z namenom senzacionalističnega pisanja in večanja naklade. Pritožnik označuje članke tožene stranke za polne izmišljenih navedb, ki so bile tudi objektivno žaljive. Iz načina podajanja trditev o pritožniku naj bi izhajalo, da jih je tožena stranka podajala z namenom skonstruirati medijsko afero in škoditi pritožniku, ne pa z resnim interesom obveščanja javnosti ali komentiranja aktualnih gospodarsko-političnih dogodkov. Pritožnik trdi, da poseg v njegovo pravico do časti in dobrega imena ni bil sorazmeren zasledovanemu cilju niti nujen v demokratični družbi.

13.Pravico do enakega varstva pravic naj bi sodišče prve stopnje kršilo s samovoljnim odstopom od ustaljene sodne prakse glede substanciranja dokaznih predlogov. Drugostopenjsko sodišče in Vrhovno sodišče naj o tem ravnanju sodišča prve stopnje sploh ne bi odločali, s čimer naj bi tudi sami kršili 22. člen Ustave. Javna objava v mediju prisluhov, zbranih v predkazenskem postopku, naj bi posegla v pravico pritožnika do obrambe v kazenskem postopku (29. člen Ustave). Tožena stranka naj bi začela objavljati prisluhe v času, ko je bila v teku preiskava, v kateri naj bi državno tožilstvo predlagalo zaslišanje večjega števila prič. Pritožniku naj bi pravica do obrambe zagotavljala utemeljeno pričakovanje, da so te priče zaslišane, ne da bi pred tem imele pravico do vpogleda v dokazno gradivo. Že na podlagi tega naj bi bilo mogoče zaključiti, da je bila javna objava prisluhov v časopisu tožene stranke grob poseg v pravico pritožnika iz 29. člena Ustave. Z javnim razkritjem prisluhov naj bi tožena stranka posegla tudi v pravico do enakosti orožij (22. člen Ustave), to naj bi bilo sporno tudi z vidika načela pravne države iz 2. člena Ustave (ki naj bi ga sodišča kršila tudi zato, ker niso zavarovala pritožnikovih človekovih pravic). Do navedenih kršitev naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo.

14.Poročanje tožene stranke naj bi zaradi negativnih konotacij in vrednostnih sodb o pritožniku poseglo v njegovo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik nazadnje uveljavlja kršitev 2. člena Ustave. Protizakonitemu ravnanju in kršitvam ustavnih pravic naj sodišča ne bi smela dati pravnega varstva. Pritožnik trdi, da mu ni bila zagotovljena pričakovana pravna varnost.

15.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-683/20 z dne 22. 3. 2023 ustavno pritožbo zoper izpodbijane sodbe sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21– v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

16.Tožena stranka meni, da bi ugoditev ustavni pritožbi pomenila nedopusten poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja iz 39. člena Ustave in 10. člena EKČP. Opozarja na odločbo št. Up-538/20 z dne 19. 1. 2023, s katero naj bi Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo pritožnika, ki se je nanašala na identično dejansko stanje ter na enake očitke pritožnika kot v predmetni ustavni pritožbi. Navaja, da pravna sredstva niso bila vsebinsko izčrpana glede trditev o kršitvah 2., 22., 27. in 29. člena Ustave (na katere pa naj bi tožena stranka iz previdnosti vseeno odgovorila). Dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje novinarjev naj bi bil ustrezno substanciran.

17.Glede kolizije med pravico do komunikacijske zasebnosti in pravico do svobode izražanja se tožena stranka zavzema za uporabo metode praktične konkordance. Navaja, zakaj naj bi bilo treba v obravnavani zadevi dati prednost njeni pravici do svobode izražanja. Pravilna naj bi bila ugotovitev sodišč, da je pritožnik relativna javna osebnost, ko gre za vprašanje prodaje družbe Mercator družbi Agrokor. Bistveno naj bi bilo, da je bil pritožnik zelo vplivna in pomembna oseba v Republiki Sloveniji in na tujem, ki naj se ne bi mogla sklicevati na zasebnost, ko gre za objavljanje podatkov o njenem poslovnem delovanju. Po mnenju tožene stranke naj bi bila prodaja družbe Mercator družbi Agrokor v izrazitem javnem interesu. Tožena stranka se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča in sodbe ESČP, ki naj bi utemeljevale stališče, da je pisanje o integriteti vodilnih poslovnežev in o njihovih poslovnih praksah tema, ki je v javnem interesu. Tožena stranka meni, da je do prisluhov prišla na zakonit način; tudi če ne bi, naj to v zadevi, v kateri je podan tako močan interes javnosti, da se seznani z razkritjem delovanja gospodarskih omrežij, ne bi bila okoliščina, ki bi lahko spremenila odločitev v škodo svobode izražanja.

18.Tožena stranka zavrača očitke o senzacionalističnem poročanju in opozarja, da pravica do svobode izražanja ne ščiti zgolj vsebine idej in informacij, ampak tudi obliko, v kateri so izražene. Nadalje naj bi bilo treba dati prednost svobodi izražanja tudi v koliziji s pravico do osebnega dostojanstva. Ker naj objavljeni članki sploh ne bi obravnavali zadeve Diners Club, naj bi bilo nemogoče, da bi njihova objava protipravno posegla v pritožnikovo pravico do poštenega sojenja v tej zadevi. Tožena stranka zahteva povrnitev stroškov odgovora na ustavno pritožbo.

19.Pritožnik se je odzval na vročeni odgovor tožene stranke na ustavno pritožbo. Po vsebini vztraja pri trditvah iz ustavne pritožbe in nasprotuje temu, da naj glede nekaterih trditev ne bi vsebinsko izčrpal pravnih sredstev.

B. – I.

20.Ustavno sodišče je v zadevi št. Up-538/20 obravnavalo primer, ki je glede dejanskih in pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena zelo podoben tu obravnavanemu primeru. Z odločbo št. Up-538/20 je zavrnilo pritožnikovo ustavno pritožbo zoper sodbi Višjega in Okrajnega sodišča, s katerima so bili zavrnjeni njegovi tožbeni zahtevki zoper isto toženo stranko kot v tu obravnavani zadevi. V navedenem pravdnem postopku je pritožnik zahteval umik niza na spletu in v tisku objavljenih člankov in objavo javnega opravičila, sklic novinarske konference, na kateri bi tožena stranka preklicala svoje navedbe, ki izhajajo iz objave prisluhov v navedenih člankih, opravičilo pritožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, naložitev toženi stranki, naj takoj preneha uporabljati, javno objavljati in razširjati izjave, ki so povzete po prisluhih oziroma so prisluhi, pridobljeni z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij, ki je bil v predkazenskem postopku odrejen zoper pritožnika, ter prepoved toženi stranki, da na tak način posega v pritožnikovo zasebnost, ugled in dobro ime.

21.V obeh zgoraj navedenih pravdnih postopkih so pristojna sodišča z v bistvenem enakimi razlogi po podrobnem tehtanju nasprotujočih si interesov presodila, da je bila objava spornih člankov s povzemanjem oziroma reproduciranjem prisluhov pritožniku pravno dopustna. Glede na navedeno ustavni pritožbi v zadevi št. Up-538/20 in v obravnavani zadevi odpirata v bistvenem enaka ustavnopravna vprašanja. Zato so v zadevi št. Up-538/20 že sprejeta stališča pomembna tudi za odločanje Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi.

B. – II.

22.V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljni ustavni načeli pravne in socialne države, se nanj pri utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

23.Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe je tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pritožnik trditve o domnevnih protiustavnostih uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.[1] Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je pritožnik, skladno s subsidiarno vlogo Ustavnega sodišča, dolžan očitke o protiustavnosti predpisov zatrjevati v vseh vloženih pravnih sredstvih;[2] enako velja za očitke o kršitvah človekovih pravic z razlagami predpisov s posamičnimi akti.[3]

24.Pritožnik v reviziji ni izčrpal očitkov o kršitvah človekove pravice do časti in dobrega imena.[4] Zgolj posplošena omemba te pravice na strani 3 revizije za vsebinsko izčrpanje namreč ne zadošča. Zato teh očitkov ni mogoče vsebinsko obravnavati.

25.Pritožnik odpira vprašanje kolizije v konkretnem primeru konkurirajočih si človekovih oziroma ustavnih pravic, na eni strani pritožnikove pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave[5] in na drugi strani pravice tožene stranke do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ko Ustavno sodišče odloča o koliziji teh pravic, preizkusi, ali so redna sodišča pri svoji odločitvi upoštevala vse ustavnopravno odločilne okoliščine in ali je bila pri ustavnopravnem vrednotenju vsaki od pravic v koliziji priznana ustrezna teža.[6]

26.Glede na navedeno v 23. točki obrazložitve te odločbe lahko Ustavno sodišče vsebinsko obravnava le tiste očitke, ki jih je mogoče razumeti tako, da se ne nanašajo na poseg v človekovo pravico do varstva časti in dobrega imena, pač pa na poseg v človekovo pravico do komunikacijske zasebnosti. Ti razlogi ustavne pritožbe se nanašajo na pritožnikovo oceno, da naj v predmetni zadevi ne bi bil niti relativna javna oseba (vsekakor pa ne v zvezi s prodajo družbe Mercator), na njegovo kritiko "dajanja popolne prednosti" svobodi izražanja v razmerju do drugih človekovih pravic, na stališče, da naj javnega interesa za seznanitev javnosti s prisluhi iz predkazenske zadeve ter osebnimi mnenji pritožnika ne bi bilo oziroma da ne more prevladati nad nesorazmerno škodo, ki naj bi jo objave povzročile, in na njegovo trditev, da naj sporni poseg ne bi bil nujen v demokratični družbi. Slednje pritožnik utemeljuje z navedbo, da naj nobeno v družbi aktualno poročanje glede prodaje družbe Mercator ne bi upravičilo razkritja zasebnih podatkov in povezav, osebnih mnenj, poslovnih skrivnosti in tajnih prisluhov, razen morda, če bi bilo z njim razkrito kaznivo dejanje. Za konkretni primer posega v pritožnikovo komunikacijsko zasebnost naj ne bi bilo zakonske podlage niti podlage v drugem odstavku 37. člena Ustave. Razkriti naj bi bili podatki, za katere javnost sicer ne bi nikoli izvedela. Pritožnik naj bi imel razumno pričakovanje zasebnosti – razumno naj bi pričakoval, da njegova komunikacija, ki jo je država sicer prestregla za namene kazenskega postopka, ne bo nadzorovana še s strani medijev oziroma javnost. To pričakovanje naj bi prevladalo nad domnevno škodo, ki bi nastala s tem, če se prisluhi ne bi objavili.

27.Ustavno sodišče mora preveriti, ali sta sodišči upoštevali ustrezna merila presoje ter vse ustavnopravno odločilne okoliščine in pri uporabi teh meril oziroma pri vrednotenju teh okoliščin pravici do komunikacijske zasebnosti, katere kršitev zatrjuje pritožnik, določili ustrezno težo. Na ta način mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali sta sodišči navedli upoštevne in zadostne razloge, da se mora komunikacijska zasebnost pritožnika v konkretnem primeru umakniti pravici medijske hiše voditi odprto javno razpravo o pomembni temi v javnem interesu s pomočjo nezakonito pridobljenih prisluhov iz predkazenskega postopka.

28.Pretežni del zgoraj navedenih pritožnikovih očitkov je vsebinsko enak njegovim očitkom iz ustavne pritožbe v zadevi št. Up-538/20. Nanje je Ustavno sodišče v odločbi v navedeni zadevi že odgovorilo. Zato v tem delu zadošča, da se Ustavno sodišče sklicuje na obrazložitev odločbe št. Up-538/20. Pri tem opozarja predvsem na naslednja stališča iz navedene odločbe, ki so pomembna tudi za obravnavano zadevo:

V 37. točki obrazložitve je glede poseganja v komunikacijsko zasebnost Ustavno sodišče pojasnilo, da pogoji iz drugega odstavka 37. člena Ustave ne morejo biti upoštevni, ko gre za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma.

V 38. in 39. točki obrazložitve je Ustavno sodišče obrazložilo bistveni pomen in temeljne značilnosti praktične konkordance kot osnovne metode, ki jo Ustavno sodišče uporablja pri tehtanju med človekovimi ali ustavnimi pravicami različnih nosilcev, in da pri tem vprašanju še ne gre za omejevanje človekovih pravic na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave.

V 43. točki obrazložitve je Ustavno sodišče iz svoje dotedanje presoje konkretneje povzelo, kako ravna, ko preizkuša odločitve sodišč glede reševanja kolizije med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja.

V 52. točki obrazložitve je Ustavno sodišče navedlo, katere okoliščine so po sodni praksi ESČP in ustavnosodni presoji predvsem pomembne v podobnih primerih iskanja pravičnega ravnotežja med varstvom zasebnosti in ugleda ter varstvom svobode izražanja, ko gre za novinarsko uporabo nezakonito pridobljenih podatkov.

V 54. točki obrazložitve je Ustavno sodišče pojasnilo, da se testi ustavnosodne in konvencijske presoje ne smejo razumeti kot rigidno zaporedje korakov, ki bi edino pripeljalo do pravilne odločitve, ampak kot vodila k celoviti presoji primera, ki mora temeljiti predvsem na identificiranju in relativnem uteževanju posameznih bistvenih okoliščin življenjskega primera, izluščenih iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča in ESČP. Tako niti ni nujno odločilno, ali sodišče morebiti v kakšnem delu napačno razume katerega od testov iz sodne prakse ESČP, pač pa je odločilno, ali je ustavno skladno uravnotežilo kolidirajoči si pravici v skladu z metodo praktične konkordance.

V 58. točki obrazložitve je Ustavno sodišče pritrdilo sodiščema prve in druge stopnje v zvezi z veliko težo razprave v javnem interesu, h kateri je prispevala serija člankov novinarjev tožene stranke, oprtih na podatke, pridobljene s posegom v komunikacijsko zasebnost pritožnika. Držalo naj bi, da je bil podan močan interes, da se javnost seznani z okoliščinami v zvezi s prodajo družbe Mercator, katerega usoda je zadevala celotno politično in gospodarsko sfero v državi. Sodišče naj bi pravilno prepoznalo močan interes javnosti, da se seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti. Zaradi dolgotrajnosti in kompleksnosti privatizacijskih procesov, v katerih je občasno prihajalo do nepravilnosti in oškodovanja državnega premoženja, naj bi bila javna razprava o tovrstnih prodajah predmet utemeljenega močnega zanimanja javnosti.

V 58. točki obrazložitve je Ustavno sodišče izrazilo strinjanje s sodiščema prve in druge stopnje, da je vključitev delov prisluhov v članke prispevala k prepričljivosti njihove sporočilne moči, in poudarilo, da ni naloga sodišč, da s svojo presojo nadomeščajo novinarsko in uredniško presojo o obliki oziroma slogu poročanja.

V 59. in 60. točki obrazložitve je Ustavno sodišče navedlo, da ni ugotovilo ustavnopravnih napak pri opredelitvi pritožnika kot relativno javne osebe, ki upravičeno vzbuja večje zanimanje javnosti, in da niti ni pomemben le splošen družbeni status pritožnika, pač pa to, kakšno vlogo je odigral v zvezi s predmetom spornih člankov, ki so obravnavali temo v očitnem in pomembnem javnem interesu.

V 61. točki obrazložitve je Ustavno sodišče poudarilo, da je pritožnik navajal le hipotetične vplive spornih objav na hipotetični kazenski postopek, saj v pravdnem postopku ni niti trdil, da bi se kadarkoli začel kakšen kazenski postopek v zvezi z njegovo vlogo pri prodaji družbe Mercator.

V 64. točki obrazložitve je Ustavno sodišče pojasnilo, da je v vrsti primerov, ki jih je obravnavalo ESČP, šlo za nezakonito pridobljene oziroma medijem nezakonito posredovane podatke, pa kljub temu po presoji ESČP niso bili izpolnjeni pogoji za omejevanje svobode izražanja v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP. V nobenem od navedenih primerov, in tudi ne v obravnavanem, naj ne bi bilo ugotovljeno, da bi medij oziroma njegov izdajatelj sodeloval pri nezakonitem pridobivanju objavljenih podatkov, pač pa naj bi, po stališču sodišč, ki mu Ustavno sodišče pritrjuje, novinarji ravnali v dobri veri in skladno z novinarsko etiko, saj so delovali z namenom javnosti posredovati zanesljive in točne informacije, kar so podkrepili ravno z objavo prisluhov.

V 65. točki obrazložitve je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da pisanje tožene stranke ni bilo senzacionalistično, da so novinarji tožene stranke problematiko obravnavali resno in poglobljeno, da je niso trivializirali ali izpostavljali morebitnih za javno razpravo nepomembnih dejstev iz pritožnikovega zasebnega življenja.

29.V tu obravnavani zadevi je tako treba posebej odgovoriti le še na pritožnikovo stališče, da sodišča niso upoštevala, da je imel pri nadzorovani komunikaciji t. i. razumno pričakovanje zasebnosti. Vendar temu ni mogoče pritrditi. Po konceptu pričakovane zasebnosti je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Slednje mora biti takšno, da ga je družba pripravljena sprejeti kot upravičeno. Ni mogoče trditi, da sodišča pritožniku niso priznala razumnega pričakovanja komunikacijske zasebnosti. Priznanje razumnega pričakovanja zasebnosti namreč ne pomeni, da mora pravica do zasebnosti vedno prevladati nad z njo kolidirajočo človekovo pravico v posledičnem tehtanju v skladu z metodo praktične konkordance. Če namreč stranka zasebnosti v nekem položaju niti ne more razumno pričakovati, tehtanja sploh ni treba izvesti. Iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi sodišča tako ravnala. Sodišča so namreč razumno pričakovanje zasebnosti pritožniku priznala in izvedla ustrezno tehtanje z javnim interesom, le da se to tehtanje ni izšlo v pritožnikov prid.

30.Tako kot v primeru iz odločbe št. Up-538/20 je bila tudi v obravnavanem primeru po mnenju Ustavnega sodišča ustavna zahteva po pravičnem uravnoteženju človekove pravice pritožnika iz prvega odstavka 37. člena Ustave in ustavne pravice tožene stranke iz prvega odstavka 39. člena Ustave v izpodbijanih sodbah spoštovana. V njih so ustrezni in zadostni razlogi za stališče, da se mora pritožnikova pravica do komunikacijske zasebnosti v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja tožene stranke, ki je objavila serijo člankov, ki so reproducirali in povzemali prisluhe, pridobljene v predkazenskem postopku zoper pritožnika, in se drugače opirali na njih. Izpodbijane sodbe ne kršijo človekove pravice pritožnika iz 37. člena Ustave.

B. – III.

31.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave s samovoljnim odstopom od ustaljene sodne prakse glede substanciranja dokaznih predlogov, to je dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje avtorjev dveh člankov. Vendar očitek kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic v tistem njenem elementu, v katerem prepoveduje samovoljen oziroma arbitraren odstop od sodne prakse, ni revizijsko izčrpan.

32.Pritožnik zatrjuje tudi kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in pravice do obrambe v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. V pravico do obrambe naj bi bilo poseženo z javno objavo v mediju prisluhov, zbranih v predkazenskem postopku. Tožena stranka naj bi začela objavljati prisluhe v času, ko naj bi bila v teku preiskava, v kateri naj bi državno tožilstvo predlagalo zaslišanje večjega števila prič. Pritožniku naj bi pravica do obrambe zagotavljala utemeljeno pričakovanje, da so te priče zaslišane, ne da bi pred tem imele pravico do vpogleda v dokazno gradivo (pritožnik nakazuje, da bi se prisluhi lahko uporabili v "tem ali drugem kazenskem postopku zoper njega"). Domneva nedolžnosti naj bi bila kršena, ker sodišča pri odločanju niso upoštevala posledic negativnih konotacij in vrednostnih sodb poročanja tožene stranke. To naj bi imelo namen v širši javnosti ustvariti neresnično sliko, da je "pritožnik kriv tudi za ostale dogodke".

33.Tako v pritožbi kot v reviziji se sicer pojavljajo nekateri posplošeni očitki o kršitvah 27. in 29. člena Ustave (glej strani 3, 4, 5 in 9 pritožbe ter strani 3, 8 in 11 revizije). Vendar niso (tako kot v ustavni pritožbi) konkretizirani in povezani s konkretnimi navedbami učinkov na pritožnikovo zmožnost učinkovite obrambe v kazenskih postopkih oziroma na njegovo domnevo nedolžnosti. Zato je trditve iz ustavne pritožbe o kršitvah 27. in 29. člena Ustave treba šteti za vsebinsko neizčrpane in nanje ni treba posebej odgovarjati.

34.Očitek, da je tožena stranka "z javno izvedbo dokazov (prisluhov)" posegla tudi v pravico do enakosti orožij (22. člen Ustave), je do te mere posplošen in nerazumljiv, da se do njega ni treba posebej opredeliti.

35.Iz ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik uveljavlja kršitev pravice iz 6. člena EKČP le v zvezi s trditvami o kršitvah 22., 27. in 29. člena Ustave. Zato tudi na ta očitek ni bilo treba posebej odgovarjati.

36.Ker kršitve človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik, niso podane, je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo (1. točka izreka). V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, teh pa tožena stranka ne navaja. Ustavno sodišče je zato o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

37.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Svetlič in Šorli.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Primerjaj na primer s sklepoma Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79) in št. Up-1320/20, U-I-481/20 z dne 6. 4. 2021.

[2]Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1043/18 z dne 27. 10. 2022 (Uradni list RS, št. 151/22), 23. točka obrazložitve.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-538/20, 68. točka obrazložitve.

[4]Človekova pravica do časti in dobrega imena je varovana s 34. in 35. členom Ustave (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-417/16 z dne 18. 3. 2021, Uradni list RS, št. 65/21, in OdlUS XXVI, 41, 15. in 16. točka obrazložitve).

[5]Komunikacijska zasebnost je varovana s 37. členom Ustave. Pritožnik se sicer glede posega v zasebnost sklicuje tudi na splošno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, vendar navaja (izčrpane) očitke, ki po vsebini spadajo pod komunikacijsko zasebnost iz 37. člena Ustave. Pritožnikovi pogovori so bili prestreženi z nadzorom sredstev, ki omogočajo izmenjavo oziroma posredovanje informacij na daljavo. Ustavno sodišče pa se ne more ukvarjati s trditvami ustavne pritožbe o "poseganju v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila", saj gre za novoto.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-538/20, 39. točka obrazložitve.

[7]Kar naj ne bi bilo v skladu s "trojnim testom" in testom "razumnega pričakovanja zasebnosti".

[8]Poročanje naj bi se nanašalo na pritožnika ter na njegove zasebne in poslovne povezave.

[9]Pritožnik meni, da je bil namen objave prisluhov v zadovoljitvi radovednosti bralcev.

[10]Ker so bili javno razkriti prisluhi iz predkazenskega postopka, ki naj sicer javnosti nikoli ne bi postali ali smeli postati znani, ker naj bi tožena stranka o prodaji Mercatorja lahko poročala na bolj nevtralen način, ki pritožnika ne bi tako diskreditiral, in ker naj se ne bi bilo mogoče strinjati z Vrhovnim sodiščem, da je bilo poročanje tožene stranke usmerjeno v tematiko, ki je predmet javne razprave, in ni prešlo na osebno raven.

[11]Primerjaj s 55. točko obrazložitve odločbe št. Ustavnega sodišča Up-538/20.

[12]S tem je Ustavno sodišče odgovorilo na pritožnikov očitek, da sodišči prve in druge stopnje "nista pretehtali oziroma pravilno izvedli vrednostnega tehtanja po drugi in tretji točki trojnega testa".

[13]Pri nezakonitem pridobivanju katerih medij oziroma njegov izdajatelj ni sodeloval.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-3381/07 z dne 4. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 25/10), 10. točka obrazložitve.

[15]Pritožnik v reviziji zatrjuje zgolj, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpoved avtorjev obeh člankov, ker naj bi se z njo nedopustno širila trditvena podlaga tožene stranke. To ni isti očitek kot ta iz ustavne pritožbe.

[16]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-538/20, 69. točka obrazložitve.