Jedro

Tožnica se moti, da ni bilo podanih vseh soglasij in da bi jo moral organ osebno povabiti, da se o poteku meje izjavi. Če pa je tožničin pooblaščenec na mejni obravnavi podal izjavo, ki vsebinsko ne izraža prave volje tožnice, pa lahko to napako volje tožnica uveljavlja v pravdnem postopku po tretjem odstavku 36. člena ZEN. Pojem zastopanja pomeni izražanje volje v imenu osebe, ki je zastopana pri določenem dejanju in ne zgolj nadomestitev same prezence osebe, kot to skuša prikazati tožnica.

Vložene zahteve se nanašajo na evidentiranje urejenih meja ali delov meja parcel, ki se vse nahajajo na istem območju in so si nekatere med njimi sosednje parcele, vse tri stranke z interesom pa so vložile zahtevo za evidentiranje urejene meje, torej zahtevo po 28. in nadaljnjih členih ZEN, zato je prvostopni organ po prejemu zahtev strank z interesom le-te na podlagi 130. člena ZUP združil v en postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ združil tam naštete zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje v en postopek (izrek sklepa), odločil, da se v k.o. ... kot urejena evidentira meja (del) meje parcele: - 479/2 s sosednjimi parcelami 371/1 (dotikališče), 371/2, 463/152, 463/105 (dotikališče) in 463/49 (dotikališče), - 463/49 s sosednjimi parcelami 463/152 (dotikališče), 463/105, 463/112, 463/104, 463/113, 463/179, 463/8, 463/150, 463/133, 463/102, 463/101, 463/106, 463/115, 463/107, 463/129, 463/167, 463/148, 384/3, 463/149, 384/10, 501/1 (dotikališče), 463/171, 463/109 in 494/1 (dotikališče), - 494/1 s sosednjimi parcelami 463/109, 463/151, 463/111, 463/120, 463/119, 463/118, 463/182 (dotikališče) in 463/183 (dotikališče), - 463/183 s sosednjimi parcelami 463/182, 463/118, 463/168, 463/130, 463/131 (dotikališče), 463/136 in 463/134, - 463/8 s sosednjimi parcelami 463/113, 463/114, 463/133 in 463/106, - 463/114 s sosednjima parcelama 463/113 in 463/1 (dotikališče) (1. točka izreka odločbe), odločil, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga k temu aktu (2. točka izreka odločbe) in še, da stroškov postopka ni (3. točka izreka odločbe). V obrazložitvi je organ navedel, da so Občina A., Agrarna skupnost B. in C.C. vložili zahteve za evidentiranje urejene meje, ki jim je bil priložen elaborat. Ker se zahteve opirajo na isto oziroma podobno dejansko stanje ter isto pravno podlago, je organ po 130. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil zahteve v en postopek. Po 28. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele. Organ je ugotovil, da so vlagatelji zahtev lastniki navedenih parcel. Iz elaborata je razvidno, da je kot stranka v postopku poleg vlagateljev sodelovala tudi tožnica. Vsem lastnikom oziroma upravljavcem parcel je bila zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi, vabljene stranke so bila na dan mejne obravnave vpisane kot lastniki v zemljiški knjigi. Po preizkusu vloge po 35. členu ZEN je organ ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. Vse stranke so na mejni obravnavi z dne 27. 1. 2014 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, razen D.D., ki se kot nov lastnik ni udeležil mejne obravnave, E.E. in F.F., G.G., H.H. in I.I., ki se mejne obravnave niso udeležili. Navedene stranke so vabilo prejele. Te stranke je organ po 36. členu ZEN pozval k izjavi o poteku predlagane meje. V danem roku sta izjavo podala F.F. in H.H., ostali pa izjave o strinjanju s potekom predlagane meje niso podali, zato se šteje, da se s potekom strinjajo.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

Tožnica je v tožbi uvodoma navedla, da izpodbija sklep in odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. Predlagala je, da sodišče akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov. Tožnica izpodbija sklep in odločbo. Združevanje teh zadev ni bilo mogoče, do tega pa se drugostopni organ sploh ni opredelil. Organ je zato kršil pravila postopka, saj se drugostopne odločbe ne da preizkusiti. S tem, ko je organ združil vse zadeve v en postopek, je tožnici efektivno odvzel pravico do podaje ugovorov v postopku razlastitve, ki se vodi proti tožnici oziroma je morala tožnica sprožiti upravni spor tudi zoper razlastitev. Tožnica bi namreč morala podati soglasje za združevanje parcel, ki so po geodetski odmeri dobila parc. št. 463/49 oziroma 463/83, saj katastrska odmera ni odraz dejanskega stanja in tej tožnica izrecno nasprotuje. Parcela št. 463/183 predstavlja javno dostopno pot, po kateri se nadaljuje zasebna pot na parc. št. 463/136. Sodišče naj zato odpravi akt z navodilom, da se za citirane nepremičnine vodi poseben postopek, katerega stranka bo izključno tožnica. Pooblaščenec tožnice – njen sin J.J. pa na mejni obravnavi s podpisom ni želel podati izjave o strinjanju s potekom predlaganih mej, temveč je s podpisom potrdil svojo prisotnost na obravnavi. Na mejni obravnavi kot pravni laik ni bil poučen, da ni dolžan podpisati zapisnika, pri tem pa je menil, da s svojim podpisom zgolj potrjuje svoje prisotnost. Po ZEN organ torej ni imel vseh potrebnih soglasij za ureditev mej v katastru, sploh pa bi moral takoj, ko je prejel pritožbo s strani tožnice, nemudoma dopustiti tožnici, da se o predmetnih vprašanjih izjasni. Sin tožnice je na obravnavi zgolj nadomeščal prezenco tožnice, njene volje glede nestrinjanja pa ni izrazil. Taka pomanjkljivost na prvi stopnji predstavlja kršitev pravice do enakih orožij v upravnem postopku, kjer je tožnica bistveno šibkejša stranka kot upravni organ. Organ bi zato moral dati tožnici možnost, da izrazi svoje nestrinjanje in poda svoje ugovore, preden je bil postopek združen s sklepom. Sicer pa za obravnavane nepremičnine teče postopek razlastitve in je organ s postopkom ureditve meje dejansko razparceliral razlaščene nepremičnine. To pa predstavlja tudi kršitev 69. člena Ustave RS. Razlastitev se lahko izvede zgolj in izključno po vnaprej določenem postopku, organ pa se je z napadenim postopkom vmešal v drug postopek – v postopek razlastitve, saj je z združitvijo zadev onemogočil tožnici učinkovito obrambo. Tožnica je priglasila tudi stroške postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina A. je v odgovoru na tožbo navedla, da so navedbe tožnice izven konteksta, ker ni šlo za združevanje parcel, prav tako postopek nima nobene zveze s postopkom, ki teče na sodišču pod I U 265/2015 v zvezi z razlastitvijo. Sicer pa se je pooblaščenec tožnice na mejni obravnavi strinjal s potekom predlagane meje. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom Agrarna skupnost B. in C.C. odgovora na tožbo nista podala.

Tožnica je v pripravljalni vlogi vztrajala pri svojih navedbah v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ po prejemu zahtev strank z interesom Občine A., C.C. in B. le-te z izpodbijanim sklepom na podlagi 130. člena ZUP združil v en postopek, po ugotovitvi, da se vložene zahteve opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago. Tožnica združitvi ugovarja, ker meni, da za to ni bilo podlage. Sodišče se s tožnico ne strinja. Vložene zahteve se namreč nanašajo na evidentiranje urejenih meja ali delov meja parcel, ki se vse nahajajo na istem območju (območju poteka javne poti oziroma ceste) in so si nekatere med njimi sosednje parcele, vse tri stranke z interesom pa so vložile zahtevo za evidentiranje urejene meje, torej zahtevo po 28. in nadaljnjih členih ZEN. Izostanek presoje te pritožbene navedbe v drugostopni odločbi pa tudi ne vpliva na pravilnost odločitve v tem postopku, saj je predmet presoje tega upravnega spora prvostopni akt, ki je po 2. členu ZUS-1 tisti akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah (obveznostih oziroma pravnih koristi) strank. Zatrjevana kršitev določb postopka tako v tem primeru ni podana. O tožničini tožbi zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 352-11/2014-22 z dne 3. 10. 2014, s katero je bila v korist razlastitvene upravičenke Občine A. za obstoječo kategorizirano javno pot JP 512462 razlaščena tožničina parcela št. 463/136 k.o. ..., pa je sodišče že odločilo s sodbo, I U 265/2015 z dne 26. 5. 2015, in njeno tožbo zavrnilo. To pa tudi pomeni, da na parc. št. 463/136 ne poteka več zasebna, temveč javna pot, zato tudi iz tega razloga (poleg že opredeljene podane podlage po 130. členu ZUP) uvedba posebnega postopka za to parcelo ne bi bila racionalna oziroma smotrna.

Z izpodbijano odločbo pa je prvostopni organ izvedel upravni postopek evidentiranja urejenih meja oziroma delov meja v izreku naštetih parcel, med drugim tudi parc. št. 463/136 in 463/137, katerih lastnica je bila ob izdaji odločbe tožnica. Ne iz zahtev, ne iz elaborata, kot tudi ne iz ostalih podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi bila v tem postopku izvedena tudi parcelacija oziroma združevanje parcel, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Zato tudi ta ugovor tožnice ni utemeljen.

K elaboratu k vloženim zahtevam je bil priložen tudi zapisnik o mejni obravnavi. Obravnave se tožnica ni udeležila, se je je pa udeležil J.J., ki je bil pooblaščen, da tožnico zastopa na mejni obravnavi (pooblastilo v elaboratu pod oznako 1A). Ker imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (drugi odstavek 53. člena ZUP), iz priloženega pooblastila pa ne izhaja, da bi bil tožničin pooblaščenec pooblaščen zgolj za potrditev prisotnosti, sodišče tega ugovora tožnice ne sprejema. Sicer pa tudi sam pojem zastopanja pomeni izražanje volje v imenu osebe, ki je zastopana pri določenem dejanju (glej SSKJ) in ne zgolj nadomestitev same prezence osebe, kot to skuša prikazati tožnica.

Iz zapisnika pa tudi izhaja, da je tožničin pooblaščenec podal soglasje k poteku meje med parc. št. 463/183 in parc. št. 463/136, 463/137 pod pogojem, da poda soglasje tudi lastnica parc. št. 463/130 (sosednja parcela od parcel št. 463/136 ter št. 463/183) I.I. Ker je za I.I. tudi izkazano soglasje k poteku meje, to tudi po presoji sodišča pomeni, da je prvostopni organ smel šteti, da je za evidentiranje urejene meje med temi parcelami dano soglasje vseh lastnikov oziroma uporabnikov teh parcel (31. člen in 36. člen ZEN). Tožnica se zato moti, da ni bilo podanih vseh soglasij in da bi moral organ povabiti tožnico, da se o poteku meje izjavi. Če pa je tožničin pooblaščenec podal na mejni obravnavi izjavo, ki vsebinsko ne izraža prave volje tožnice, pa lahko to napako volje tožnica uveljavlja v pravdnem postopku po tretjem odstavku 36. člena ZEN.

Tožnica pa v tem postopku tudi ne more uveljavljati, da je z izvedbo obravnavanega postopka prišlo do kršitve 69. člena Ustave RS. Kot že povedano, je sodišče o tožničini tožbi zoper odločbo o razlastitvi tožničine parc. št. 463/136, k.o. ..., že odločilo in je sodba pravnomočna. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je bil v tej zadevi prvostopni akt izdan pred prvostopnim aktom o razlastitvi.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.