Jedro

Carinski zavezanec je bil dolžan plačati carino in druge uvozne davščine v roku 8 dni po prejemu računa (268. člen CZ). Račun je lahko odstopil uporabniku blaga in je le-ta poravnal denarne obveznosti. Vendar ga to ni odvezalo obveznosti za plačilo zamudnih obresti, ker je uporabnik plačal carino in druge uvozne davščine z zamudo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi odseka za pripravo podatkov in AOP Carinarnice z dne 8.1.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavezal tožečo stranko, da je, zaradi zamude plačila carine in drugih uvoznih davščin, dolžna za blago, ocarinjeno po uvoznih carinskih deklaracijah in računih, navedenih v obračunu obresti z dne 8.1.1993, ki je sestavni del te odločbe, plačati zamudne obresti v znesku 1.642.873,00 SIT; s tem, da ga je dolžna plačati v 8 dneh od dokončnosti prvostopne odločbe s priloženim virmanskim nalogom na račun ... (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1., 2. in 4. člena zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) in na odredbo o načinu obračunavanja zamudnih obresti (Uradni list RS, št. št. 14/92). Tožena stranka navaja, da so bile zamudne obresti izračunane po citiranem zakonu za obdobje od 7.12.1991 do 27.3.1992. Za obdobje od 8.10.1991 do vključno 6.12.1991 pa so bile obresti za nepravočasno plačano carino in druge uvozne dajatve obračunane po odloku o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Uradni list RS, št. 17/91), v katerem je določeno plačilo le teh v višini eskontne mere Banke Slovenije, povečane za 50 %. Za nepravočasno plačani prometni davek do vključno 6.12.1991, so bile izračunane obresti po določbah 40. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91). Glede na to, da so obresti obračunane v skladu z navedenimi predpisi, je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno odločil. Pri odločanju o pritožbi proti prvostopni odločbi je presodila tudi vse navedbe tožeče stranke in pri tem ugotovila, da ne vplivajo na drugačno rešitev zadeve. Nedvomno je ugotovljeno, da je bila tožeča stranka po vseh uvoznih carinskih deklaracijah tudi carinski zavezanec, ki je imel pri carinarnici položeno garancijo in je v rubriko 25 (v uvoznih carinskih deklaracijah) prijavil plačilo s splošnim nalogom za prenos s šifro 1. Tožeča stranka kot carinski zavezanec se je tako zavezala, da bo plačala carino, druge uvozne davščine in davek. Na podlagi tega so bili vsi računi dostavljeni tožeči stranki. Po teh računih je bila dolžna izpolniti denarno obveznost v roku 8 dni od prejema posameznega računa. Ker tožeča stranka ni izpolnila svojih denarnih obveznosti v predpisanem roku, je prvostopni organ pravilno odločil, ko jo je zavezal tudi za plačilo zamudnih obresti. Zato je na podlagi 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi kot neutemeljeno. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je pri pregledu plačil, ki so bila navedena v prilogi prvostopne odločbe, ugotovila, da ni plačnik večine računov. Teh računov tudi nikoli ni prejela, zato tudi ni zavezanec za plačilo zamudnih obresti, pač pa je zavezanec plačila teh obresti tisti, ki je dajatve poravnal. Nima podatkov, kdo je poravnal posamezne dajatve. zato tudi ne more izterjati zahtevanih zamudnih obresti. S tem pa se ji kot pravni osebi v pretežni družbeni lasti povzroča neposredna škoda. V pritožbi proti prvostopni odločbi je zahtevala vpogled v dokumentacijo v zvezi s plačili, vendar v izpodbijani odločbi o tem ni nobene navedbe, ali je bil tak vpogled sploh opravljen in kakšni so njegovi zaključki. V letu 1991 se je reorganizirala na manjša podjetja, ki so nadaljevala z nekaterimi dejavnostmi, ki jih je opravljala sama. Ko je bil določen posel izpeljan, je novo podjetje delovalo že samostojno in bilo kot tako tudi zavezanec za plačilo vseh dolgov, ki so nastali iz posameznega posla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, na kakšen način so bile obračunane zamudne obresti, nič pa ni povedanega o njenih obveznostih. V izogib nadaljnjim stroškom je plačala zamudne obresti, določene z izpodbijano odločbo, kar pa ne pomeni, da se strinja z vsebino te odločbe. Želi namreč le preprečiti še večjo škodo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta utemeljeni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da je imela tožeča stranka pri Carinarnici ... vloženo garancijo Ljubljanske banke z dne 11.7.1991 in je tudi v rubriko uvoznih carinskih deklaracij prijavila plačilo s splošnim nalogom za prenos s šifro 1. Na ta način se je tožeča stranka kot carinski zavezanec z matično številko ... zavezala, da bo plačala carino, druge uvozne dajatve in davek. Prvostopni organ je vse račune dostavil tožeči stranki, kar je razvidno iz dostavnic, ki so v upravnih spisih. Zato po presoji sodišča tožbena trditev tožeče stranke, da računov ni prejela in da ni bila zavezanec za plačilo navedenih dajatev, ne drži. Carinski zavezanec je bil dolžan plačati carino in druge uvozne davščine v roku 8 dni po prejemu računa, kot je to določeno v 268. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76-34/90 - prečiščeno besedilo). Račun je lahko odstopil uporabniku blaga in je le-ta poravnal denarne obveznosti. Vendar to dejanje uporabnika ne odvezuje carinskega zavezanca obveznosti za plačilo zamudnih obresti, ker je uporabnik plačal carino in druge uvozne dajatve z zamudo. Carinski zavezanec je imel možnost, da pred izročitvijo blaga zahteva od uporabnika tudi plačilo dajatev, saj je bil le on v obligacijskem razmerju z njim. Iz tega sledi, da ni pomembno, da se je tožeča stranka v letu 1991 reorganizirala na manjša podjetja, ki so nadaljevala z nekaterimi njenimi dejavnostmi. Tožeča stranka je namreč imela možnost zavrniti račun, kar pa ni storila, ampak je s prevzemom računov priznala obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev.

Zaradi navedenega so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke. Samega obračuna zamudnih obresti pa tožeča stranka v tožbi ne izpodbija, ni ga pa tudi izpodbijala v pritožbi proti prvostopni odločbi.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in carinski zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).