Jedro

Glede na okoliščine obravnavane zadeve bi Agencija po presoji sodišča morala z namenom, da se razjasnijo in ugotovijo odločilna dejstva v zvezi s količino izrabljene toplote, pred odločitvijo razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati predlagane priče ter na ta način tožniku zagotoviti, da učinkovito zavaruje svoja upravičenja. Dokazni predlog tožnika je Agencija zavrnila s splošno obrazložitvijo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker iz ogleda in pridobljenih listinskih dokazil izhaja, da na lokaciji proizvodne naprave ob ogledu poleg nedelujoče sušilnice in objekta strojnice ni drugih objektov, v katerih bi se lahko toplota iz proizvodne naprave koristno uporabljala. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča glede na okoliščine konkretne zadeve nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za energijo št. 434-256/2016-50/331 z dne 10. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju: Agencija) ugotovila, da zavezanec za nadzor, A., d.o.o., z obratovanjem proizvodne naprave X. ni izpolnil pogoja letne izrabe koristne toplote v obsegu več kot 15 % vhodne energije bioplina, opredeljenega v odločbi o dodelitvi podpore št. 136-08-0004/0138/2011/0105/2014 z dne 30. 7. 2014, zaradi česar je neupravičeno prejel podporo za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, v skupni vrednosti 354.954,64 EUR brez DDV (1. točka izreka). Tožniku je Agencija naložila, da mora v roku 30 dni od prejema odločbe odpraviti kršitev in Centru za podpore na navedeni bančni račun vrniti neupravičeno prejeto podporo za električno energijo v znesku 354.954,64 EUR skupaj z DDV v višini 78.090,02 EUR in z zakonitimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od izplačila posameznega zneska podpore do dneva vrnitve preveč prejete podpore (2. točka izreka). O odpravi kršitve je tožnik dolžan Agencijo obvestiti in predložiti dokazila o izpolnitvi obveznosti (3. točka izreka). V postopku izdaje odločbe po ugotovitvi Agencije stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Agencija pojasnjuje, da je nad tožnikom, ki je proizvajalec električne energije in prejemnik podpore za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi, dne 14. 10. 2016 na podlagi četrtega odstavka 365. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) v povezavi z 19. členom Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: Uredba o podporah) uvedla nadzor, v katerem je med drugim ugotavljala, ali je tožnik upravičen do izplačila podpore v višini, določeni z odločbo št. 136-08 0004/0138/2011/0105/2014 z dne 30. 7. 2014. 3. Do dodatka za koristno izrabo toplote je tožnik upravičen na podlagi določbe poglavja 6 Priloge III Uredbe o podporah, ki določa, da je proizvodna naprava za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije upravičena do izplačila dodatka v višini 10 % obratovalne podpore (v nadaljevanju: dodatek za koristno izrabo toplote), če se letno koristno izrabi toplota v obsegu več kot 15 % vhodne energije bioplina.

4. Dne 28. 10. 2016 sta za nadzor pooblaščeni osebi Agencije pri tožniku opravili ogled proizvodne naprave in ugotovili, da je iz izmenjevalcev napeljan toplovod do dveh kontejnerjev za sušenje, v katerih odjema toploto družba B., d.o.o. Proizvedena toplota se je v času ogleda oddajala v kontejnerja in objekt strojnice. Na poziv je tožnik Agenciji predložil pogodbo o dobavi toplotne energije in o investiciji v sušilnico s skladiščem, ki naj bi jo dne 15. 5. 2014 sklenil z družbo B., d.o.o., ki pa je na poizvedbo Agencije pojasnila, da med svojimi dokumenti navedene pogodbe nima shranjene, navedla pa je tudi, da s tožnikom v preteklosti ni poslovala.

5. Na podlagi opravljenega ogleda proizvodne naprave ter odgovorov pogodbenih strank Agencija ugotavlja, da tožnik pogoja izrabe zadostne količine toplote ni izpolnil, zaradi česar predstavljajo zneski prejetega dodatka v višini 10 % obratovalne podpore neupravičeno prejeto podporo. Na poziv tožniku, naj se o ugotovitvah izjasni in zneske prejete podpore vrne, je Agencija dne 23. 10. 2018 prejela nepodpisan odgovor tožnika, v katerem je navedeno, da se je proizvedena toplota koristno uporabljala za ogrevanje strojnice oziroma prostorov v objektu bioplinarne in kontejnerja ter da je pogodba o dobavi toplote še vedno veljavna. V dopisu je bilo tudi navedeno, da odločba o dodelitvi podpore ni bila izdana na podlagi pogodbe, sklenjene s podjetjem B., d.o.o., temveč na podlagi pogodbe, sklenjene z družbo C., d.o.o. 6. Na poziv Agencije, naj tožnik pojasni, kdo je pošiljatelj nepodpisanega odgovora in naj pošlje kopije vseh računov, ki so bili izstavljeni družbama D., d.o.o. - v stečaju, E., d.o.o. ter F. F. za dobavo toplote, je tožnik odgovoril, da družbo po smrti prejšnjega direktorja zastopa sodno imenovani direktor G. G., ki mu ni znano, kdo je poslal nepodpisan odgovor, v dopisu pa je bilo tudi navedeno, da se direktor ne more opredeliti do ugotovitev Agencije o uporabi toplote, za dobavljeno toploto pa tudi ne more predložiti računov. Naknadno je tožnik še navedel, da dejstvo, da ne razpolaga z računi, izstavljenimi za dobavljeno toploto, ne pomeni, da se toplota ni koristno uporabila, navedel pa je tudi, da so bili s toploto ogrevani tožnikovi prostori, pa tudi prostori, v katerih so imele sedež družbe C., d.o.o., E., d.o.o. ter F. F. V zvezi z navedenim je tožnik Agenciji predlagal, naj o izrabi toplote opravi poizvedbo pri nekdanjih direktorjih tožnika, saj sodno imenovanemu direktorju okoliščine glede koriščenja toplote iz proizvodne naprave v času pred njegovim imenovanjem niso znane.

7. Na podlagi izvedenega postopka Agencija ugotavlja, da tožnik s B., d.o.o. ni posloval in da iz ortofoto posnetkov aplikacije Atlas okolje izhaja, da se kontejnerji do vnaprej napovedanega ogleda ob proizvodni napravi niso nahajali. Trajna sušilnica ob proizvodni napravi ni bila izvedena, toplota, oddana v začasno postavljena kontejnerja, pa ni bila merjena in tudi ne obračunana, kar pomeni, da se je proizvedena toplota uporabljala zgolj v objektu strojnice s pripadajočimi prostori.

8. V nadaljevanju obrazložitve Agencija podrobneje pojasnjuje način izračuna količine porabljene toplote in ugotavlja, da znaša po izračunu letna toplota, ki bi bila potrebna za ogrevanje prostorov tožnika največ 0,81 % vhodne energije bioplina, kar je znatno pod pragom 15 % vhodne energije, kolikor bi moral tožnik toplote koristno uporabiti, da bi bil upravičen do dodatka za koristno izrabo toplote.

9. Glede predloga tožnika, naj se opravijo poizvedbe pri nekdanjih direktorjih, Agencija pojasnjuje, da morebitne poizvedbe ne bi privedle do drugačnih ugotovitev, saj je iz posredovane dokumentacije ter ogleda nedvoumno razvidno, da na lokaciji poleg nedelujoče sušilnice (dveh kontejnerjev) in objekta strojnice s pripadajočimi poslovnimi prostori ni in tudi ni bilo drugih objektov, v katerih bi se toplota iz proizvodne naprave lahko koristno uporabljala.

10. Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da je pogoj koristne izrabe toplote v obsegu več kot 15 % vhodne energije bioplina letno izpolnil, za kar je v upravnem postopku tudi predložil dokazila ter predlagal zaslišanje prič. To, da ne razpolaga z računi, izstavljenimi za dobavljeno toploto, po mnenju tožnika ne pomeni, da se toplota dejansko ni koristila. Koristna izraba toplote namreč ni nujno odplačna. Poudarja, da je bilo na ogledu dne 28. 10. 2016 ugotovljeno, da je iz izmenjevalcev napeljan toplovod do dveh kontejnerjev za sušenje, ki se nahajata v bioplinarni ter da se je proizvedena toplota oddajala tudi v kontejnerja in objekt strojnice. Zatrjuje, da so se poleg njegovih prostorov ogrevali tudi prostori, v katerih sta imela sedež družba E., d.o.o. ter F. F. – v stečaju. Poudarja, da mu je bil dodatek za koristno izrabo toplote priznan na podlagi sklenjene pogodbe z družbo C., d.o.o., česar Agencija v postopku ni preverila. Tožnik zato predlaga, naj se opravijo poizvedbe v zvezi s koriščenjem toplote tudi pri družbi C., d.o.o., E., d.o.o., pri F. F. – v stečaju ter pri družbi D., d.o.o. - v stečaju.

11. Ker dejstva o koristni izrabi toplote sodno imenovanemu direktorju za obdobje pred oktobrom leta 2018 niso znana, se tožnik sklicuje na ugotovitve ob ogledu, ter poudarja, da je v postopku predlagal tudi zaslišanje nekdanjih direktorjev družbe, ki bi lahko pojasnili okoliščine glede koristne izrabe toplote od dne dodelitve podpore dalje. Agenciji očita, da mu s tem, ko v postopku ni zaslišala predlaganih prič, ni dala možnosti, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pomeni kršitev 7., 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Sodišču zato predlaga, da glede obsega izrabe toplote, površine objektov in lokacije objektov, ki so se ogrevali s toplotno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi v posameznem obdobju, zasliši bivše direktorje družbe.

12. Nasprotuje tudi načinu izračuna izrabe toplote, pri katerem so bile uporabljene zgolj teoretično možne vrednosti. Poudarja, da Agencija v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, kako je izračunala količino koristno izrabljene toplote ter katere podatke je pri izračunu upoštevala. Ker odločba ne vsebuje vseh za odločitev pomembnih dejstev, odločbe ni mogoče preizkusiti, tožniku pa je bila s tem kršena pravica do obrambe. Izračun je po njegovem mnenju tudi napačen, saj pri izračunu niso bili upoštevani vsi prostori, ki so se ogrevali s toploto, proizvedeno pri proizvodnji električne energije.

13. Glede ortofoto posnetka, ki ga v obrazložitvi izpodbijane odločbe omenja Agencija, tožnik navaja, da gre za dokaz, glede katerega v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi si ga ogledal in se izjasnil o njem.

14. Z izpodbijano odločbo je bil po mnenju tožnika napačno določen rok za vračilo neupravičeno prejetih sredstev. Po določbi 375. člena EZ-1 znaša namreč rok za vračilo neupravičeno prejetih sredstev 30 dni od dneva dokončnosti odločbe. Izpodbijana odločitev pa je po njegovem mnenju nepravilna tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti. Agencija lahko namreč zahteva vračilo zneska šele od dneva, ko je bila kršitev ugotovljena, in ne od dneva izplačila posameznega zneska podpore. Uveljavlja tudi ugovor zastaranja, saj je zastaralni rok za vračilo neupravičeno prejetega tri leta.

15. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi. Podredno pa predlaga, da sodišče vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe izvedla vse dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za izplačilo dodatka za koristno izrabo toplote. Ponovno pojasnjuje način izračuna koristne izrabe toplote ter dodaja, da so bili pri izračunu upoštevani vsi podatki oziroma vsi prostori, ki se nahajajo na lokaciji naprave, pri čemer morebitno dodatno pridobivanje dokazil po njenem mnenju ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Glede ortofoto posnetkov pojasnjuje, da je bil tožnik z njimi med postopkom seznanjen ter da si je Agencija v postopku pridobila tudi izjavo stečajnega upravitelja družbe D., d.o.o., iz katere izhaja, da družba ne razpolaga dokumentacijo, ki bi izkazovala nakup in koriščenje toplote iz proizvodne naprave. Meni, da so bile tožniku pravilno naložene v plačilo tudi zakonske zamudne obresti in da je bil rok za plačilo obveznosti določen v skladu z določbami EZ-1, obveznost vračila neupravičeno prejetih sredstev pa po njenem mnenju tudi ni zastarala. Toženka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Za odločitev v obravnavani zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnik dolžan vrniti prejeto podporo za koristno izrabo toplote oziroma vprašanje, ali je tožnik v relevantnem obdobju (od avgusta leta 2014 do oktobra leta 2018) v zahtevanem obsegu (to je v obsegu več kot 15 % vhodne energije bioplina letno) koristno izrabljal toploto, nastalo v proizvodni napravi X., ki proizvaja električno energijo iz bioplina. Naveden obseg koristne izrabe toplote je bil namreč pogoj za upravičenost proizvajalca električne energije do finančne pomoči v obliki posebnega dodatka k zagotovljenim cenam ali obratovalnim podporam. Do omenjenega dodatka so po drugem odstavku 13. člena Uredbe o podporah upravičene proizvodne naprave za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: proizvodne naprave OVE), če na letni ravni koristno izrabijo toploto v zahtevanem obsegu vhodne energije goriva, določenem v Prilogah II in III Uredbe o podporah.

19. Pravico do dodatka zaradi koristne izrabe toplote proizvajalcu električne energije podeli z odločbo o dodelitvi podpore Agencija za energijo (prvi podstavek 374. člena EZ-1 v povezavi s prvim in drugim odstavkom 18. člena Uredbe o podporah), če ugotovi, da proizvajalec izpolnjuje vse pogoje iz 16. člena Uredbe o podporah. Agenciji dajejo predpisi tudi pooblastilo za izvajanje nadzora nad upravičenostjo prejete podpore (prvi odstavek 431. člena EZ-1 v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Uredbe o podporah), ko določajo, da je Agencija dolžna po uradni dolžnosti preverjati, ali prejemnik podpore ves čas prejemanja podpore izpolnjuje pogoje za pridobitev finančne pomoči. Sredstva, za katera v upravnem postopku ugotovi, da so bila prejeta neupravičeno (torej v nasprotju s predpisanimi pogoji), je prejemnik dolžan po petem odstavku 375. člena EZ-1 vrniti v 30 dneh od dokončnosti odločbe, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

20. Med strankama v postopku ni sporno, da je bila tožniku kot proizvajalcu električne energije v proizvodni napravi X. upravičenost do podpore za koristno izrabo toplote priznana z odločbo Agencije št. 136-08-0004/0138/2011/0105/2014 z dne 30. 7. 2014, in sicer pod pogojem, da v času upravičenosti do podpore (to je do vključno avgusta leta 2026) koristno izrabi toploto v obsegu več kot 15 % vhodne energije bioplina na letno. Sporno pa je, ali je stranka pogoj zahtevanega obsega koristno izrabljene toplote dejansko izpolnjevala ves čas prejemanja podpore, torej v obdobju, za katerega je Agencija tožniku po izvedenem dokaznem postopku z izpodbijano odločbo naložila, da mora sredstva zaradi nezadostnega obsega koristno izrabljene toplote, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti.

21. Do zaključka, da tožnik v relevantnem obdobju toplote ni izrabil koristno v zadostnem obsegu, je Agencija prišla na podlagi ugotovitev ogleda, ki je bil opravljen dne 28. 10. 2016, na podlagi pridobljenih ortofoto posnetkov proizvodne naprave ter pisnih odgovorov tožnika ter družb (B., d.o.o. in D., d.o.o. - v stečaju), ki naj bi po zatrjevanju tožnika uporabljale toploto iz tožnikove proizvodne naprave. Ustne obravnave Agencija v postopku ni opravila, predlog tožnika za zaslišanje nekdanjih direktorjev družbe pa je v obrazložitvi odločbe zavrnila s pavšalno utemeljitvijo, da poizvedbe pri nekdanjih direktorjih ne bi privedle do drugačnih ugotovitev.

22. Po pravilih ZUP, ki se uporabljajo tudi v tem postopku, kolikor v EZ-1 ni določeno drugače (prvi odstavek 422. člen EZ-1), je treba pred izdajo odločbe ugotovitvi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). Namen te določbe je zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencem v postopku, ki jo zagotavlja dolžnost organa, da strankam pred izdajo odločbe omogoči, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke - 9. člen ZUP). V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice - 8. člen ZUP). Konkretizacijo omenjenih načel predstavlja splošno pravilo ZUP, po katerem lahko uradna oseba, ki vodi postopek, vselej po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo, kadar presodi, da je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati med drugim v zadevah, v katerih je treba opraviti ogled ali zaslišati priče (prvi odstavek 154. člena ZUP). Po EZ-1 v postopku nadzora Agencija sicer odloča brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je glede na okoliščine zadeve treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo (426. člen EZ-1).

23. Glede na okoliščine obravnavane zadeve bi Agencija po presoji sodišča morala z namenom, da se razjasnijo in ugotovijo odločilna dejstva v zvezi s količino izrabljene toplote, pred odločitvijo razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati predlagane priče ter na ta način tožniku zagotoviti, da učinkovito zavaruje svoja upravičenja. V postopku je namreč ključno vprašanje obsega porabljene toplote v daljšem obdobju od avgusta leta 2014 do oktobra leta 2018, torej v času, ko so se zakoniti zastopniki tožnika večkrat menjali, leta 2018 imenovani zastopnik tožnika pa po lastnem zatrjevanju z dejstvi, relevantnimi za odločitev, ni bil seznanjen, zaradi česar je Agenciji predlagal, da v postopku o količini koristno porabljene toplote zasliši nekdanje direktorje družbe. Omenjeni dokazni predlog je Agencija zavrnila s splošno obrazložitvijo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna, ker iz ogleda in pridobljenih listinskih dokazil izhaja, da na lokaciji proizvodne naprave ob ogledu poleg nedelujoče sušilnice in objekta strojnice ni drugih objektov, v katerih bi se lahko toplota iz proizvodne naprave koristno uporabljala. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča glede na okoliščine konkretne zadeve nasprotuje načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP)1 in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza. Ko namreč stranka predlaga izvedbo posameznega dokaza, in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Upravni organ uspeha predlaganega dokaza ne sme vrednotiti pred njegovo izvedbo (t.i. vnaprejšnja dokazna ocena).2 Izvedba ustne obravnave pa bi bila potrebna tudi zato, ker je v času izdaje izpodbijane odločbe od dneva ogleda minilo daljše obdobje (dveh let in devetih mesecev), dejstva, relevantna za odločitev (o obsegu porabljene toplote), pa je organ ugotavljal tudi za obdobje po opravljenem ogledu.

24. Glede ostalih tožbenih ugovorov pa sodišče pripominja, da terjatev iz naslova neupravičeno prejete podpore za električno energijo iz obnovljivih virov energije nastane šele na podlagi ugotovitev Agencije v postopku nadzora, da je bila podpora prejeta neupravičeno in z ugotovitvijo njene višine, kar pomeni, da omenjena obveznost v času izdaje izpodbijane odločbe ni zastarala.3 Pravilno, to je v skladu z določbo petega odstavka 375. člena EZ-1, je bil določen tudi rok za vračilo prejetih sredstev. Izpodbijana odločba, zoper katero pritožba ni dovoljena, je namreč postala dokončna z njeno vročitvijo stranki (224. člen ZUP v povezavi s prvim odstavkom 418. člena EZ-1). Glede zakonitih zamudnih obresti pa sodišče pojasnjuje, da začnejo te teči od dne prejema sredstev oziroma od izplačila posameznega zneska podpore, kot to smiselno izhaja iz petega odstavka 375. člena EZ-1. 25. Zaradi kršitve pravil postopka je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo upravni organ moral pred ponovno odločitvijo opraviti ustno obravnavo in na njej izvesti dokaze, ki so potrebni, da se ugotovi za odločitev pomembno dejansko stanje. Tožnika bo moral na obravnavi seznaniti z vsemi listinskimi dokazi, ki jih je pridobil v postopku (npr. s pridobljenimi ortofoto posnetki in s pojasnili družb B., d.o.o. in D., d.o.o. - v stečaju), izvesti pa bo moral tudi dokaze (npr. zaslišanje prič), ki jih v izkaz svojih trditev o obsegu porabljene toplote v relevantnem obdobju predlaga tožnik.

26. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

1 Po načelu proste presoje dokazov o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. 2 Sodba UPRS I U 832/2020 z dne 18. 1. 2022 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba UPRS I U 1957/2018 z dne 5. 3. 2020 (14. točka obrazložitve).