Jedro

Ob upoštevanju sodbe VS RS II Ips 33/2021, v kateri je Vrhovno sodišče strnilo in izostrilo dotedanja stališča sodne prakse o vsebini navedenih določb OZ, se nepričakovanost oškodovančevega ravnanja presoja po merilu skrajne skrbnosti. V nasprotnem primeru bi bila zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana prek razumnih meja, to pa bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Med upravljavčeve rizike sodijo zato tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil. Pri presoji, ali in za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, pa je treba upoštevati, - kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, - ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in - kakšna je teža oškodovančevega neskrbnega ravnanja in koliko je to ravnanje vplivalo na nastanek škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno vmesno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kljub pravilni ugotovitvi, da je tožnik na dan nezgode nosil zaščitni pajac, masko, čelado, rokavice in varnostni pas, je sodišče izpustilo dejstvo, da je nosil svoja oblačila in obutev. Če bi bil vključen v delovni proces, organiziran s strani toženca, bi imel tudi delovno obleko, predvsem pa urejeno delovno razmerje, opravljen izpit iz varstva pri delu in zdravniški pregled. To potrjuje tudi izpoved tožnikovega strica D. D., da je bilo za primer sklenitve delovnega razmerja dogovorjeno plačilo, stanovanje in službeni mobitel. Ker je bila sklenitev delovnega razmerja pogojena s tožnikovo izrecno privolitvijo za opravljanje tovrstnega dela in predložitev ustreznih dovoljenj za delo in prebivanje, česar tožnik ni storil, ničesar od navedenega tožnik ni imel. Sodišče se ni opredelilo do toženčeve trditve in izpovedi A. A., da je dal tožniku jasna navodila, da dela ne sme opravljati in da je njegova naloga, da stoji tam in opazuje, predvsem pa tudi, da vrvi ne podaljšuje. Očitno je, da tožnik ni ravnal v skladu s toženčevimi navodili.

Ugotovitve v 12. točki obrazložitve so zmotne. Delavci se niso premikali in odvitih salonitnih plošč nosili naokoli. Vsak je zasedal svoj položaj, dvigoval plošče v svoji bližini in jih podajal sodelavcu navzdol do avtodvigala. To delo so opravljali B. B., C. C. in A. A. Tožnik je bil sam na drugi strani strani slemena in ni bil vključen v organizirano odstranjevanje plošč. Razlogov za njegovo odločitev, da vijači plošče, pritožnik ne pozna.

Sodišče se ni opredelilo do tožnikove trditve in izpovedbe priče A. A., da je tožnik v petek odšel z objekta prej. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da toženec v povprečju odstrani dnevno med 600 in 700 salonitk oziroma 150 salonitk na delavca, tožnik pa jih je odstranil le 30 do 40. Četudi je opravljal delo, ni bil vključen v delovni proces in bil prisoten polni delovni čas. Njegova izpoved o delu v skladišču je v nasprotju z izpovedbami A. A. in B. B. Sodišče mu je verjelo kljub temu, da je večkrat izpovedal neresnico (da so se sestali v M., da so odkrivali halo na X., da je imel oblečeno toženčevo jakno, da ni nikoli opravljal del v gradbeništvu, da je padel z višine 10 do 15 m).

Glede na izkušnje z delom v gradbeništvu in na višini se od njega pričakuje višji standard skrbnosti. Tudi ob upoštevanju standarda skrbnosti razumnega človeka je bilo njegovo ravnanje do take mere neskrbno, da je bilo za vsakogar nerazumno in nepričakovano.

Sodišče se ni opredelilo do vprašanja, kako je prišlo do podaljšanja vrvi. Priči B. B. in A. A. sta povedala, da se vrvi ni menjavalo, A. A. pa tudi, da je dan prej tožnik samovoljno podaljšal vrv in da ga je opozoril, da tega ne sme več početi.

Zmoten je zaključek, da je šlo za nevarno dejavnost. Ni šlo za prenašanje plošč po betonskem nosilcu, marveč za hojo po strehi z varovalno opremo, fiksiranje nog na gotovo podlago, pobiranje plošč okoli točke osi in podajanje teh naprej. V vsej dobi delovanja ni prišlo do hujše poškodbe. Delo na strehi pod pogoji, ki jih zagotavlja toženec, ne predstavlja povečanega tveganja za poškodbe.

Napačna je ocena, da evidenčni list nima dokazne vrednosti. Toženec ga je moral vložiti ob začetku del, ko tožnika sploh še ni poznal. Logično je zato, da se ime obiskovalca vnese ročno na dan obiska.

Kljub drugačni trditvi tožnika je sodišče zaključilo, da je padel skozi počeno salonitko, in ne, da mu je spodrsnilo. Ni upoštevalo, da je B. B. slišal pokanje sosednjih plošč in ne tistih, na katerih naj bi stal tožnik. Ne drži ugotovitev, da se je tožnik poškodoval, ker ni imel pravilno zategnjene varovalne vrvi. Vrv mu je delovodja zategnil, do poškodbe pa je prišlo, ker si jo je tožnik kljub prepovedi podaljšal. Napačna je ugotovitev, da je bilo z mesta, kjer je stal delovodja, dolžino tožnikove varovalne vrvi nemogoče spregledati. V položaju, v katerem je bil, je lahko videl le zgornji del tožnika nad prsnim delom.

Četudi je šlo za nevarno dejavnost, je dogodek zaradi tožnikovega ravnanja zunaj toženčeve sfere. Toženec ga je seznanil z varovalno opremo in njenim delovanjem ter osnovami gibanja po strehi in ga izrecno opozoril na pomen kratke varnostne vrvi. Ob nejasnosti, ali je do padca prišlo zaradi neustreznih čevljev, je jasno, da je do poškodbe prišlo zaradi predolge varovalne vrvi. Če bi ostala na dolžini, ki jo je nastavil delodajalec, bi omahnil za največ dober meter in obvisel v zraku. Tožnikovo ravnanje ima značilnosti neskrbnega ravnanja in je bilo za toženca nepričakovano.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel 13. 4. 2019, ko je zaradi počene salonitne plošče padel s strehe objekta. Toženčevo (objektivno in krivdno) odgovornost je utemeljeval s trditvami, da je do padca prišlo med opravljanjem poskusnega dela za toženca, da ga toženec ni poslal na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu in zdravstveni pregled in da je upošteval vsa prejeta delovodjeva navodila. Toženec se je branil, da tožnik ni bil vključen v delovni proces, ampak je bil na strehi le kratek čas, da bi ugotovil, ali mu tako delo ustreza, da ob upoštevanju pravil varstva pri delu delo na strehi na višini 10 m ni nevarno in da je do padca prišlo, ker je kljub izrecnim navodilom podaljšal varovalno vrv in zapustil varno mesto na strehi.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je v soboto, 13. 4. 2019 ekipa toženčevih delavcev odkrivala streho stavbe, namenjene za rušenje, - da je bilo za odstranitev azbestne kritine treba odvijačiti plošče od nosilcev in jih zložiti na paleto na robu strešine, upravljavec avtodvigala pa je palete prenesel na tla, - da je bilo sleme strehe visoko 7,70 m, - da je toženec tožnika pripeljal na delovišče ter mu dal varovalno obleko (pajac, rokavice, maska, čelada, čevlji) in akumulatorski vrtalnik za odvijanje vijakov, - da je tožnik – tako kot sodelavec B. B. – z akumulatorskim vrtalnikom odvijal vijake s plošč, - da je padel skozi počeno ploščo in ne zaradi zdrsa in da je do padca prišlo, ker ni imel pravilno zategnjene varovalne vrvi, - da je tožnik opravljal delo že dan pred padcem, da je bilo odstranjevanje plošč možno tudi v primeru, ko ni bilo avtodvigala, in da je bil toženec v časovni stiski glede zaključka del, - da mu je bil delovodja dolžan razložiti, kako je treba ravnati z varovalno opremo, in preveriti, ali je razumel navodila in ali jo pravilno uporablja, da bi glede na razdaljo med njima lahko vsak trenutek preveril, ali je tožnik razumel, da mora biti vrv napeta, in da toženec bodisi tega ni storil, bodisi je dopuščal, da delavec opravlja delo na nepravilno zategnjeni vrvi, - da tožnik ni imel opravljenega zdravniškega pregleda niti izpita iz varstva pri delu, - da evidenčni list izvajalca, v katerem je tožnik naveden kot obiskovalec, nima dokazne vrednosti.

7. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, (1) da je tožnik na dan škodnega dogodka delal na strehi po toženčevem nalogu in pod njegovim nadzorom, (2) da je ročno dvigovanje plošč 125 x 90 cm in njihovo prenašanje po betonskem nosilcu širine cca 15 cm na višini 7 m nevarno delo in (3) da toženec tožnika ni ustrezno poučil o ravnanju z varovalno vrvjo in ga zato njegovo ravnanje ne razbremenjuje odgovornosti.

8. Neutemeljeni so očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Priča A. A., toženčev sin, v sodbi resda ni izrecno omenjena, vendar pa je njegova izpovedba – ki je v bistvenih delih enaka toženčevim navedbam – ocenjena. Vsi deli obrazložitve, v katerih se je sodišče izreklo o nedokazanosti toženkinih navedb o okoliščinah tožnikovega nahajanja na strehi, vsaj implicitno vključujejo tudi oceno o verodostojnosti pričine izpovedbe. Tako je izpovedbo priče, da je tožniku dal navodila za gibanje po strehi in za ravnanje z varovalno vrvjo, ocenilo v 15. točki obrazložitve, o tem, kaj je tožnik delal na strehi, pa v 20., 21. in 22. točki obrazložitve.

9. Za odločitev ni ključno, ali je vsak delavec sam nosil odvijačene plošče do palet ali so si jih podajali.1 Bistvena je ugotovitev – temelječa na skladnih izpovedbah tožnika in priče B. B. ter dejstvu, da je toženec tožniku dal na razpolago akumulatorski vrtalnik – da je tožnik opravljal enako delo kot priča. Pritožbena navedba, da je tožnik prvi dan odstranil le 30 do 40 salonitk, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je bil tožnik vključen v delovni proces. Toženec je namreč sam navedel, da se je tega dne pokvarilo avtodvigalo in zato z odstranjevanjem plošč niso več mogli nadaljevati. Poleg tega je bil to za tožnika prvi delovni dan in ni pričakovati, da bo delo opravljal z enakim tempom kot izkušeni sodelavci.

10. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, kako je prišlo do podaljšanja vrvi. Sodišče je kot verodostojno ocenilo izpoved priče B. B., da je bila dolžina varovalne vrvi prilagojena razdalji, na kateri je delavec opravljal delo. Tej oceni pritožnik ne oporeka. Potrebno oporo v izpovedbi te priče ima tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik padel zaradi poka plošče. Priča je res izpovedala o drobljenju sosednjih plošč, a iz tega logično izhaja, da je bil vzrok za padec v globino pok plošče pod tožnikom.

11. Tožnik ni zatrjeval, da je dan pred škodnim dogodkom z delovišča odšel prej. Navedel je, da je na delo prišel skupaj z drugimi toženčevimi delavci in ga opravljal vsaj osem ur (prva pripravljalna vloga). V nasprotju z vsebino tožnikovih vlog je tudi pritožbena navedba, da tožnik ni zatrjeval, da je padel zaradi počene plošče. 12. Nedoslednosti v tožnikovi izpovedbi, na katere opozarja pritožba, niso take, da bi vzbujale dvom o njegovi verodostojnosti. M. in K. sta bližnja kraja, ki ju nedomačin zlahka zamenja. V zvezi z netočnostjo v navedbi, na kateri ulici se je nahajal objekt, je tožnik že v vlogah pojasnil, da se je delovišče nahajalo med X. in D. ulico. Nenatančnost trditve o višini objekta prav tako ne more imeti pomembne teže. Nenazadnje je tudi toženec v odgovoru na tožbo napačno navedel, da si je tožnik podaljšal vrv na 10 m in torej (glede na to, da ga je vrv ob padcu zadržala nad tlemi) predpostavljal, da je bil strešina še višje.

13. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ocene dokazne vrednosti evidenčnega lista. Četudi drži pritožnikova razlaga, da je tožnikovo ime lahko vnesel le ročno, še ne pomeni, da potrjuje toženčevo navedbo o resničnosti zapisa, da se je tožnik nahajal na strehi kot obiskovalec.

14. O tem, kakšen je bil položaj delavcev na strešini, se izpovedbe zaslišanih nekoliko razlikujejo. Poleg tega je pritožbena navedba, da so delo opravljali trije delavci, tožnik pa je bil na drugi strani slemena sam, drugačna od toženčeve trditve pred sodiščem prve stopnje, da sta se tožnik in A. A. nahajala na isti strani strehe. Pritožnik se o tem razhajanju ni opredelil in že zato v očitku sodišču ostaja neprepričljiv. Sicer pa je ne glede na to, kje se je nahajal delovodja, pravilna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil dolžan nadzorovati tožnikovo delo in se tudi med opravljanjem dela prepričati, da je tožnik razumel navodila in da jih upošteva.

15. Za zaključek, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka vključen v delovni proces, ki ga je organiziral toženec, ni odločilno, ali so bile izpolnjene predpostavke za obstoj delovnega razmerja, niti izpolnjenost (vseh) delodajalčevih obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu. Bistveno je, da je tožnik na dan škodnega dogodka opravljal enako delo kot ostali toženčevi delavci. Ocena izvedenih dokazov o okoliščinah škodnega dogodka je prepričljivo pokazala, da na strehi ni bil le kot opazovalec. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi o obstoju toženčeve pasivne legitimacije.

16. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo delo s povečanim tveganjem za nastanek škode (drugi odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Četudi bi bilo delo organizirano tako, kot je toženec navedel v pritožbi - hoja po strehi z varovalno opremo, fiksiranje nog na gotovo podlago, pobiranje plošč okoli točke osi in podajanje teh naprej – se je delo opravljalo na višini več kot 7 m nad tlemi in vključevalo gibanje po nestabilni podlagi. Sodišče se je pravilno oprlo na odločbo VS RS, v kateri je ugotovljeno, da je delo na višini (primerljivi s to, na kateri je delo opravljal tožnik) po stališču sodne prakse nevarno.2

17. Pritožbene navedbe ne vzbujajo pomisleka niti o pravilnosti zaključka, da tožnikovo ravnanje ni bilo tako, da bi toženca oproščalo objektivne odgovornosti. Po drugem odstavku 153. člena OZ je upravljavec nevarne dejavnosti prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti. Po tretjem odstavku istega člena pa je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. V tem primeru ima oškodovanec pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (171. člen OZ).

18. Ob upoštevanju sodbe VS RS II Ips 33/2021,3 v kateri je Vrhovno sodišče strnilo in izostrilo dotedanja stališča sodne prakse o vsebini navedenih določb OZ, se nepričakovanost oškodovančevega ravnanja presoja po merilu skrajne skrbnosti. V nasprotnem primeru bi bila zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana prek razumnih meja, to pa bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Med upravljavčeve rizike sodijo zato tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil. Pri presoji, ali in za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, pa je treba upoštevati, - kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, - ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in – kakšna je teža oškodovančevega neskrbnega ravnanja in koliko je to ravnanje vplivalo na nastanek škode.

19. Ob upoštevanju teh stališč je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da bi bil toženčev očitek tožniku, da se je poškodoval zaradi neupoštevanja varstvenih ukrepov, utemeljen šele, če bi dokazal, da je bil o teh ukrepih ustrezno in zadostno poučen. Ker je bilo ugotovljeno, da toženec tožnika ni ustrezno poučil o ravnanju z varovalno vrvjo,4 tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode. Še toliko manj je mogoče sklep, da je bilo tožnikovo ravnanje za toženca nepričakovano.

20. Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. členu ZPP.

1 Tudi iz pritožnikove izpovedbe izhaja, da je bilo delo organizirano na oba načina – s podajanjem kritine in s samostojnim odlaganjem na paleto. 2 Glej sodbo VS RS II Ips 72/2016 z dne 27. 10. 2016. Podobno tudi VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013. 3 Sodba z dne 16. 2. 2022. 4 Da je delodajalec dolžan delavca poskrbeti, da delavec dejansko zna uporabljati varnostni pas, glej tudi sklep VS RS II Ips 10/2009 z dne 19. 12. 2012.