Jedro

Za kršitev določb 18. člena KZ bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da se obsojenka ni zavedala, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi jo kljub temu spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja iz zavestne malomarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene N.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena N.Š. je dolžna plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojeni N.Š. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo zapora štiri mesece in preizkusno dobo enega leta, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki so zoper sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zahteva navaja, da sodbi nimata razlogov o okoliščinah, ki kažejo na to, da se je obsojenka zavedala, da zaradi njenega odrivanja oškodovanec lahko izgubi ravnotežje in da se lahko hudo telesno poškoduje, torej nimata razlogov o zavestni malomarnosti kot obliki krivde. Zaradi tega naj bi bil tudi kršen kazenski zakon. Predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na zahtevo odgovarja, da uveljavlja kot zmotno ugotovitev sodb o zavestni malomarnosti, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Pritožbeno sodišče je sprejelo razloge sodišča prve stopnje in jim ni ničesar dodajalo. Tudi kazenski zakon ni bil prekršen. Predlaga, da se zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornikov obsojene N.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, med tem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Za kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre, kadar so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Trditev v zahtevi, da sodbi nista navedli "jasne okoliščine, ki kažejo na to, da se je obdolženka zavedala ..., da oškodovanec lahko izgubi ravnotežje in ..., da se bi oškodovanec lahko hudo telesno poškodoval", ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje ima o teh okoliščinah na enajsti in dvanajstih strani, sodba pritožbenega sodišča pa na drugi in tretji strani, popolne in jasne razloge.

Za kršitev določb 18. člena KZ, ki jo zahteva tudi uveljavlja, bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da se obsojenka ni zavedala, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi jo kljub temu spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja iz zavestne malomarnosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče ugotovilo, da se je obsojenka zavedala, da zaradi njenega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, vendar pa je lahkomiselno mislila, da ne bo nastala, takšne ugotovitve pomenijo zavestno malomarnost, za takšno obliko krivde je bila obsojenka tudi spoznana za krivo.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (ima zaposlitev in osebne dohodke, nima preživninskih obveznosti) ter ne posebno zapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.