Jedro

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo zdravljenje odvisnosti, ne vplivajo na oceno duševnih sposobnosti obdolženca v kritičnem času.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana samo, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje zdravstvene dokumentacije, ki jo problematizira pritožba, ni pridobilo s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak na predlog obrambe, ki je vztrajala, da se dodatna zdravstvena dokumentacija pridobi od osebne zdravnice obdolženca.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice odvetnice E. E. pa se na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 15726/2024 z dne 3. 6. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu je izreklo kazen tri leta in en mesec zapora in denarno kazen 130 dnevnih zneskov po 10,00 EUR za dnevni znesek, skupaj torej 1.300,00 EUR, po 48.a členu KZ-1 mu je izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za čas štirih let. V izrečeno kazen zapora mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od dne 3. 3. 2024 od 2:50 ure dalje. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obdolženi plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v priporu in zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona znamke Nokia C20, medtem ko je osebno vozilo znamke Mercedes Benz CLA in ključe vozila vrnilo posojilodajalcu X, ki je zaradi neplačila posojila, odstopila od pogodbe. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, odvetnice E. E. pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca, in sicer kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih pravic iz 14., 19., 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Zagovornica in obdolženi sta prosila, da se ju obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je javno sejo izvedlo 12. 11. 2025 in o tem obvestilo vse stranke. Javne seje so se udeležili obdolženi, substitut zagovornice E. E., odvetnik F. F., višji državni tožilec S. S. in tolmač za ruski jezik R. R..

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zagovornica zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je obrambi bila kršena pravica do uporabe svojega jezika, ker je sodišče prve stopnje na naroku 3. 6. 2025 prejelo zdravstveno dokumentacijo v nemškem jeziku, katero je tolmač B. B. le deloma (in ne v celoti) ter pavšalno ustno prevedel na naroku. Tako je zagovornica dokumentacijo prejela v nemškem jeziku in se glede teh listin ni mogla posvetovati z obdolžencem, v posledici tega je bila obdolžencu kršena tudi pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje še navaja, da je tudi obdolžencu bila kršena pravica do spremljanja obravnave v svojem jeziku, saj se je tekom postopka izkazalo, da obdolženi dovolj dobro razume le ruski jezik, zato je tudi imel tolmača za ruski jezik.

6.Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in da je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo zdravljenje odvisnosti, ne vplivajo na oceno duševnih sposobnosti obdolženca v kritičnem času. Oba izvedenca sta prišla do enakih zaključkov, in sicer da vse navedeno ob upoštevanju, da četudi je obdolženi kritične noči oziroma jutra resnično konzumiral vse kar je v zagovoru navajal (metadon okrog 100 mg, psihoaktivno snov - kokain, zdravilo diazepam - proti tresenju rok) in popil še neznane količine in vrste alkohola (po izpovedbah prič tujcev je pil iz male stekleničke, ni pa bila ugotovljena točna količina, niti ura in ne vrsta popitega alkohola), vse navedeno ni vplivalo na sposobnost obdolženca razumeti pomen svojih dejanj ali imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, vplivalo je lahko le na njegovo budnost, kar je obdolženi v zagovoru tudi sam potrdil.

7.V takih okoliščinah (po prejetih izvedenskih mnenjih in opravljenih zaslišanjih izvedencev) je na vztrajanje obrambe sodišče prve stopnje za zdravstveno dokumentacijo zaprosilo še osebno zdravnico obdolženca v Nemčiji, dr. J. J. Iz podatkov spisa izhaja, da so stranke s tem bile seznanjene že na predhodnih narokih, prav tako z okoliščino, da sodišče zdravstvene dokumentacije vse do zadnjega naroka 3. 6. 2025, ni prejelo. Ne drži izvajanje pritožbe, da je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega jezika iz 8. člena ZKP ter da je bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je prav z namenom, da strankam zagotovi pravico do uporabe svojega jezika, na zadnji narok 3. 6. 2025 povabilo tolmača za nemški in ruski jezik. Tolmač za nemški jezik je neposredno ustno prevedel in na kratko predstavil vsebino prejete dokumentacije. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je šlo za pavšalni ustni prevod. Iz zapisnika naroka namreč izhaja, da je tolmač B. B. neposredno ustno prevedel vso prejeto zdravstveno dokumentacijo, in sicer pri vsakem izvidu oziroma potrdilu izdajatelja posamezne listine, postavljene diagnoze, predpisana zdravila in povzetek vsebine zdravljenja (l. št. 1095). Iz zapisnika naroka z dne 3. 6. 2025 nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej ugodilo predlogu strank, da se zdravstvena dokumentacija še pisno prevede, vendar kot je bilo strankam pojasnjeno že na naroku, je senat procesno odločitev o tem spremenil, saj se je glede na prevod dokumentacije lahko prepričal, da vsa prejeta dokumentacija ne vpliva na podani izvedenski mnenji izvedencev, ker so vse navedene diagnoze, zdravstvena stanja in zdravljenja odvisnosti pri obdolžencu že bila upoštevana (40. in 41. točka izpodbijane sodbe). Takšnemu zaključku sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki glede na zgoraj obrazloženo ugotavlja, da obdolžencu ni bila kršena niti pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je zagovornica tudi z ničemer ne obrazloži in ne konkretizira. Kot že predhodno obrazloženo, je sodišče prve stopnje (predhodno) upoštevalo vso zdravstveno dokumentacijo obdolženca iz Nemčije, do katere se je obramba opredelila, podala pripombe in zahtevala postavitev novega izvedenca, čemur vse je sodišče prve stopnje ugodilo. Zagovornica pa tudi po prejetem pisnem prevodu zdravstvene dokumentacije z dne 3. 6. 2025 v pritožbi ne pojasni kako bi naj zatrjevana dokumentacija vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, takšnega vpliva na podana izvedenska mnenja in zaključke sodišča prve stopnje pa ne ugotavlja niti višje sodišče, zato je izvajanje pritožbe neutemeljeno.

8.Pritožba zatrjuje tudi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je na zadnjem naroku 3. 6. 2025 sprejelo sklep, da zdravstvena dokumentacija ni pomembna, vnaprej, še pred izvedbo tega dokaza odločilo, da dokaz ni pomemben, kar po oceni pritožbe pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je prepovedana in predstavlja kršitev 22. člena Ustave.

9.S pritožbo se ni mogoče strinjati. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. V nasprotju s podatki spisa je navajanje pritožbe, da je bil dokaz zavrnjen še preden je bil izveden oziroma listine prevedene. Nasprotno, iz zapisnika naroka 3. 6. 2025 izhaja, da je sodišče prve stopnje v predloženo dokumentacijo vpogledalo in jo z neposrednim prevodom na naroku prebralo, nato je morebitno nadaljnje dokazovanje (v zvezi s prejeto dokumentacijo) zavrnilo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano utemeljilo zakaj je dodatno pridobljeno zdravstveno dokumentacijo, v smeri morebitne dopolnitve dokaznega postopka glede obdolženčeve neprištevnosti zavrnilo kot nepotrebno in nerelevantno. Iz povzetega sledi, da je nadaljevanje dokazovanja zavrnilo potem, ko se je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričalo, da novo pridobljena zdravstvena dokumentacija ne odstopa od prejšnje, ki je že bila upoštevana in zato ne more ovreči ali vzbuditi dvoma v podani izvedenski mnenji izvedencev glede prištevnosti obdolženca v času storitve kaznivega dejanja. Pritožba zato z navajanjem, da je sodišče prve stopnje na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene dokaz samovoljno zavrnilo in s tem kršilo 22. člen Ustave, ni utemeljena.

10.Zagovornica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer meni, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na nezakoniti dokaz, to je zdravstveno dokumentacijo obdolženca poslano od osebne zdravnice dr. J. J., ki je bila pridobljena s kršitvijo pravice do uporabe svojega jezika, do učinkovite obrambe in poštenega postopka.

11.Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena izvajanja glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana samo, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje zdravstvene dokumentacije, ki jo problematizira pritožba, ni pridobilo s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak na predlog obrambe, ki je vztrajala, da se dodatna zdravstvena dokumentacija pridobi od osebne zdravnice obdolženca. Navedbe pritožbe je zato višje sodišče presojalo z vidika bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Že povzeto dokazovanje na naroku 3. 6. 2025 pokaže, da je sodišče prve stopnje poskrbelo za tolmačenje listin iz nemškega jezika v slovenski jezik in nato v ruski jezik, zato ni dvoma, da se je obramba z vsebino listin seznanila. Obrambi je glede na obširno izveden dokazni postopek bil zagotovljen pošten postopek, ki ga pritožba sicer le pavšalno graja ter se sklicuje na kršitve 14., 22., 23. in 29. členov Ustave, ki jih v smeri morebitnih kršitev ne obrazloži. V okviru zatrjevane kršitve višje sodišče ugotavlja tudi, da razlogi izpodbijane sodbe razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje povzemalo pridobljene in izvedene dokaze (str. 6 izpodbijane sodbe), ne temeljijo na dodatno pridobljeni zdravstveni dokumentaciji obdolženca, (vpogledani in prebrani na naroku 3. 6. 2025), vsaj ne v smeri spoznavnega pomena za obsodilno sodbo, temveč se izpodbijana sodba glede ocene prištevnosti obdolženca opira na druge izvedene dokaze (pred tem prejeto in pridobljeno zdravstveno dokumentacijo, preglede obdolženca ter izvedenski mnenji). Iz navedenih razlogov tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12.Zagovornica pavšalno zatrjuje tudi, da so obdolžencu bile kršene pravice ob odvzemu njegove prostosti, saj nekaterih ključnih pravnih poukov ni dobil v ruskem jeziku, temveč v nemščini oziroma jih je dobil v ruščini šele naknadno.

13.Z navajanji zagovornice se ni mogoče strinjati. Iz podatkov spisa izhaja, da je del predkazenskega postopka potekal ob prisotnosti tolmačke za nemški jezik M. M. Ta je obdolžencu prevedla vsebino odločbe o odvzemu prostosti z dne 3. 3. 2024 (postopek začet ob 2:45 uri, odvzem prostosti ob 2:50 uri) in pravne pouke po tretjem odstavku 157. člena ZKP v povezavi s 4. členom ZKP, posebej je v odločbi tudi napisano, da obdolženi razume in govori nemški jezik, saj v Nemčiji živi že 11 let. V spisu se nahajajo tudi pravni pouki obdolžencu v ruskem jeziku, ki so bili obdolžencu vročeni istega dne 20 minut pozneje, to je 3. 3. 2024 ob 3.10 uri, ob prejemu teh pravnih poukov se je obdolženi tudi podpisal (l. št. A1/A/4). Tolmačka za nemški jezik mu je prevedla tudi zaseg predmetov ter ga poučila o pravicah v okviru zasega predmetov dne 3. 3. 2024 ob 8:35 uri, prevedla mu je tudi pisno privolitev za preiskavo elektronske naprave in obvestilo obdolžencu o opravi nujnih preiskovalnih dejanj, pri čemer iz navedenih listin ne izhaja, da bi imel obdolženi kakšne pripombe na tolmačenje, v smeri, da nemškega jezika ne razume. Nasprotno, da obdolženi zadostno razume nemški jezik so potrdile tudi zaslišane priče. V zvezi s tem je sodišče v postopku zaslišalo policiste Ž. Ž., H. H., Z. Z. ter izvedenca dr. D. D. Vse navedene priče so potrdile, da je obdolženi brez težav komuniciral v nemškem jeziku, enako tudi izvedenec dr. D. D., ki je opravil psihiatrični pregled obdolženca in kot je povedal, se je eno uro pogovarjal z obdolženim v nemškem jeziku, če kaj ni razumel, mu je drugače povedal, tako da je obdolženi nato vsebino razumel. Pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo, da obdolženi niti v fazi preiskave ni navajal, da pravnih poukov prevedenih v nemški jezik ni razumel, niti tega ni navajala zagovornica. Obdolženi je šele na (tretjem) naroku glavne obravnave 17. 10. 2024 začel zatrjevati, da nemškega jezika ne razume dovolj dobro. Vendar sodišče prve stopnje takšnemu zagovoru obdolženca utemeljeno ni verjelo (5. točka izpodbijane sodbe). Ob presoji ali je obdolženi v zadostni meri razumel nemški jezik je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščine, da obdolženi že 12 let z družino živi v Nemčiji, kjer je bil tudi zaposlen in nekaj časa tudi v zaporu, prav tako na zdravljenju odvisnosti, ki je potekalo psihoterapevtsko, kar po mnenju izvedenca dr. D. D. zahteva poznavanje jezika. Pri tem pa kot že povzeto zgoraj ni prezreti, da je bil obdolženi neposredno po prevodu pravnih poukov v nemški jezik (20 minut pozneje), v pisni obliki o svojih pravicah poučen tudi v ruskem jeziku. Glede na navedeno višje sodišče nima pomislekov, da obdolženi govori in razume nemški jezik toliko, da je vse pravne pouke ob odvzemu prosti razumel že v nemškem jeziku, prevod pa mu je bil zagotovljen tudi v ruskem jeziku, zato mu je bila v polni meri zagotovljena pravica do obrambe.

14.Takšnega zaključka ne more omajati niti dejstvo, da obdolženi pred preiskovalno sodnico ni uporabljal nemškega jezika, enako delno ne v predkazenskem postopku. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 4. 3. 2024 izhaja, da je ob tem bila navzoča tolmačka za ruski jezik C. C., enako pri preiskavi osebnega vozila dne 4. 3. 2024, vendar je v zvezi s tem policist H. H., ki je bil pri tem navzoč povedal, da je z obdolženim brez težav govoril v nemškem jeziku in je z dodatnimi vprašanji obdolžencu tudi preveril, da razume nemški jezik. Pri zaslišanju pred preiskovalno sodnico je obdolžencu bila zagotovljena tolmačka za ruski jezik, vendar to po oceni višjega sodišča (upoštevaje okoliščine povzete v 13. točki te sodbe) ni pripisati njegovemu neznanju ali nezadostnemu znanju nemškega jezika, temveč odločitvi obdolženega, ki očitno dovolj dobro razume in govori oba jezika.

15.Glede na zgoraj obrazloženo je neutemeljeno tudi navajanje zagovornice, da obdolženi ni razumel obvestila, da je lahko navzoč pri zaslišanju prič tujcev, ker je bilo prevedeno le v nemški jezik. Kot izhaja iz podatkov spisa (l. št. 12) je bila ob tem navzoča tolmačka za nemški jezik, ki je obdolžencu vsebino obvestila prevedla, obdolženi pa je prejem obvestila in prevod tudi podpisal ter izjavil, da ob zaslišanju prič tujcev ne bo navzoč. Obdolženi ugovorov v smeri nerazumevanja vsebine obvestila in pravnih poukov ni podal. Tega ni podal niti zaslišan pred preiskovalno sodnico istega dne, nekaj ur pozneje, prav tako ne zagovornica, ki je bila pri zaslišanju obdolženca navzoča. Zagovornica se na obdolženčevo nerazumevanje nemškega jezika in s tem vsebine obvestila ni sklicevala niti, ko je kasneje na predobravnavnem naroku predlagala ponovno zaslišanje prič tujcev (l. št. 260). Da obdolženi naj ne bi zadostno razumel nemški jezik je kot že navedeno, obramba začela navajati šele na tretjem naroku glavne obravnave, kar po oceni višjega sodišča kaže na obrambno taktiko potem, ko je sodišče prejelo izvedensko mnenje dr. D. D., ki se je ob (prvem) psihiatričnem pregledu z obdolženim pogovarjal v nemškem jeziku in navedb obrambe v smeri neprištevnosti obdolženca oziroma njegove morebitne bistveno zmanjšane prištevnosti, ni potrdil. Glede na navedeno tako ne drži zatrjevanje pritožbe, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe, ker ni imel možnosti biti navzoč pri zaslišanju prič tujcev, ker je to možnost imel in se je tej pravici sam odpovedal. Navajanje pritožbe, da je bila obdolžencu dana v podpis vnaprej pripravljena, tipska izjava o tem, da se odpoveduje pravici biti navzoč pri zaslišanju prič tujcev, pa nima podlage v podatkih spisa.

16.Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja prišteven ter navaja, da se je sodišče v zvezi s tem neutemeljeno oprlo na izvedenski mnenji dr. D. D. in mag. M. M. z navajanjem, da sta obe mnenji vprašljivi, v ključnih delih v nasprotju z medicinsko dokumentacijo o zdravljenju obdolženca v Nemčiji. Po stališču pritožbe namreč iz te dokumentacije izhaja huda odvisnost obdolženca in njegova huda psihična oškodovanost, zato obstaja utemeljen dvom v mnenje izvedenca mag. M. M.. Izvedenec dr. D. D. pa je vprašljivo ocenil, da gre pri obdolžencu zgolj za škodljivo rabo alkohola in kokaina in ne za odvisnost. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje tudi napačno ocenilo vlogo obdolženca pri očitanem kaznivem dejanju, ker obdolženi ni vedel kaj počne in da tujci nimajo dokumentov.

17.Zagovornici v njenih pritožbenih navedbah ni mogoče pritrditi. Izpostavljeni mnenji izvedencev psihiatrične stroke dr. D. D. in mag. M. M. namreč zagovornica ocenjuje selektivno, pri tem namreč prezre obširne, podrobne in tehtne razloge sodišča prve stopnje, ki se je z vprašanjem prištevnosti obdolženca, kot tudi z njegovim zdravstvenim stanjem ter zdravljenjem odvisnosti od prepovedanih psihoaktivnih snovi v Nemčiji in Litvi obsežno in podrobno ukvarjalo (v točkah 26 do 41 razlogov izpodbijane sodbe). Že je bilo pojasnjeno, da sta izvedenca v mnenjih (in dopolnitvah) upoštevala vso obstoječo zdravstveno dokumentacijo, ki je bila s strani obrambe posredovana sodišču oziroma pridobljena s strani izvedencev in da na njuno mnenje dodatno pridobljena zdravstvena dokumentacija s strani osebne zdravnice dr. J. J. dne 3. 6. 2025, nima vpliva (točke 6, 7 in 9 te sodbe). Oba izvedenca sta potrdila, da iz medicinske dokumentacije iz Nemčije izhaja, da je obdolženi dolgoletni odvisnik od prepovedanih drog, prav tako da je bil večkrat v programu odvajanja odvisnosti, kjer je pod zdravniško kontrolo prejemal substitucijsko terapijo, vmes pa je večkrat ponovno začel konzumirati psihoaktivne snovi (kokain, benzodiazepin) in tako le delno reduciral detoksikacijo od psihoaktivnih snovi. Vedno znova se je vračal v postopek zdravljenja odvisnosti. Tik pred očitanim kaznivim dejanjem, v aprilu 2024, je imel predviden ponovni sprejem (na delno detoksikacijo - zdravljenje) na psihiatrično kliniko ZFP Winnenden v Nemčiji. Izvedenca sta v mnenjih tudi povzela ter upoštevala vse diagnoze, ki se na zdravstveni dokumentaciji obdolženca ponavljajo (točka 29 izpodbijane sodbe). Izvedenec dr. D. D. je v dopolnitvi mnenja in dodatno zaslišan tudi pojasnil zakaj upoštevaje vse navedeno meni, da pri obdolžencu ob odvisnosti gre predvsem za škodljivo rabo alkohola in kokaina (33. točka izpodbijane sodbe), kar pa ne pomeni, da je mnenje izvedenca v tem delu v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, kot to zmotno navaja pritožba. Izpostaviti je tudi odvisnost obdolženca od alkohola, ki jo je predstavil izvedenec mag. M. M. Strinjati pa se je z razlogi sodišča prve stopnje v točki 39 na str. 28-29 izpodbijane sodbe, ko ni ugodilo predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja o vplivu zaužite kombinacije drog in alkohola na duševno stanje obdolženca v času izvršitve kaznivega dejanja, saj natančnih podatkov o količini, vrsti in času popitega alkohola v spisu ni.

18.Oba izvedenca sta potrdila, da je obdolženi intelektualno povprečno razvita oseba in da pri njem ni podana kakšna huda akutna ali ponavljajoča duševna motnja, niti nima znakov duševnih bolezni. V mnenju sta oba upoštevala tudi zagovor obdolženega, da je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja omamljen oziroma pod vplivom kombinacije uživanja drog, zdravil in neznane količine alkohola (zjutraj 2. 3. 2024 naj bi vzel metadon, kokain in dizerpan, pil bi naj neznane količine alkohola, sicer iz manjše steklenice), vendar je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj izvedencev pravilno zaključilo, da vse navedeno ni vplivalo na obdolženčevo sposobnost obvladovanja in razumevanja do te mere, da bi bila njegova sposobnost obvladovanja in razumevanja izključena ali vsaj bistveno zmanjšana. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje in pri tem izpostavlja še ugotovitev izvedencev o smiselnem ravnanju obdolženca kritičnega dne. Obdolženi je vozil avtomobil, ki zahteva učinkovito umsko in telesno delovanje, vozil je po neznanih cestah, ves čas je spremljal navigacijo in komunikacijo z več drugimi osebami, zavedal se je, da ne bi smel voziti, zato je prosil druge tujce, če bi vozil kateri izmed njih, zavedal se je tudi, da v vozilo lahko sprejme le štiri osebe in se vrnil nazaj po peto osebo. Vse te ugotovitve izvedencev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ocenilo in sprejelo pravilen zaključek, da je obdolženi kritičnega dne razumel pomen svojih dejanj in imel v oblasti svoje ravnanje. Obdolženčeva odvisnost in zatrjevano kombinirano uživanje psihoaktivnih snovi 2. 3. 2024 zjutraj, tako na presojo krivde obdolženca nima takšnega vpliva, kot je to poskušala prikazati obramba. Sodišče prve stopnje je krivdo obdolženca sprejemljivo obrazložilo v točki 42 obrazložitve, s takšnimi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz teh razlogov, v povezavi z razlogi iz 28 in 29 točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je kritičnega dne obdolženi ravnal vedoma in hote in da so kombinirano zaužite psihoaktivne snovi vplivale le na budnost obdolženca, vendar je kljub temu (sam) prevozil načrtovano pot, vse dokler jih ni ustavila policija.

19.Neutemeljeno je tudi navajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nerazumno zavrnilo zaslišanje nekaterih zdravnikov, ki jih je predlagala obramba. Obramba je namreč predlagala, da se v smeri postavitve novega izvedenca psihiatra za ugotavljanje prištevnosti obdolženca v času storitve očitanega kaznivega dejanja neposredno zaslišijo štirje strokovnjaki, in sicer zdravniki, ki so obravnavali obdolženca v okviru zdravljenja odvisnosti. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe z neposrednim zaslišanjem lečečih zdravnikov zavrnilo kot nepotrebnega z obrazložitvijo, da je dejansko stanje, ki se nanaša na zdravljenje odvisnosti obdolženca od prepovedanih drog in prištevnost obdolženca v času storitve očitanega kaznivega dejanja v zadostni meri razjasnjeno. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi predlogu obrambe in postavilo novega izvedenca psihiatra, mag. M. M., na vztrajanje obrambe pa je dodatno zaprosilo za zdravstveno dokumentacijo pri izbranih zdravnikih (36. točka izpodbijane sodbe), katero je na naroku 3. 6. 2025 tudi vpogledalo in prebralo. Zato navajanju pritožbe, da je neutemeljeno in nerazumno zavrnilo zaslišanje zdravnikov, ni mogoče pritrditi.

20.Ne drži pa niti navajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vlogo obdolženca pri očitanem kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je med vožnjo tujcev obdolženi bil ves čas prisoten pri komuniciranju z neznanimi sostorilci. Upoštevaje izpovedbo priče Ž. Ž., ki je opravil pregled telefona, kateri je bil zasežen obdolžencu, tudi ni slediti obrambi, da telefon naj ne bi bil od obdolženega, temveč od osebe G. G. Ni namreč prezreti, da je obdolženi ves čas med vožnjo sprejemal lokacije kam gre tujce pobrat in kam naj jih pelje, prav tako je bilo ugotovljeno, da je obdolženi iskal lokacije v bližini meje, med Hrvaško in Srbijo in Hrvaško in Slovenijo ter lokacije v Avstriji, med vožnjo je preko WhatsApp-a komuniciral z več drugimi neznanimi osebami, kar vse je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v točki 12 izpodbijane sodbe. Da je šlo za vnaprej organiziran prevoz sta potrdila tudi zaslišana tujca I. I. in L. L. Oba sta namreč skladno povedala, da jih je na točno določenem mestu na Hrvaškem, potem ko so v spremstvu dveh vodičev ilegalno prečkali hrvaško mejo (iz smeri Srbije) ter vstopili na Hrvaško, z vozilom čakal obdolženi, ki jih je nato peljal dalje. Iz izpovedb obeh tujcev pa nenazadnje izhaja tudi, da je bil prevoz vnaprej plačan, pogovore o plačilu prevoza tujcev pa potrjuje tudi zavarovano SMS sporočilo, najdeno na telefonu I. I. (točka 13 izpodbijane sodbe). Glede na ugotovljeno ravnanje obdolženega in ob dejstvu, da je bilo dogovorjeno plačilo za izvršeno dejanje, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženca vodila premoženjska korist in je dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske korist zase.

21.Pritožba zagovornice, ki tudi v preostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovite sodišča prve stopnje, tako ni uspela vzbuditi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje.

22.Zagovornica obdolženca se zoper odločbo o kazni ni pritožila, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP v tem delu (izrečene zaporne kazni, denarne kazni in stranske kazni izgona tujca) preizkusilo po uradni dolžnosti, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter v zadostni meri upoštevalo pravilno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, kar vse je v točki 43 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tako obdolžencu upoštevaje težo kaznivega dejanja, ki je bilo izvršeno v kvalificirani obliki ter krivdo obdolžena, izreklo primerno zaporno kazen. Prav tako mu je ob upoštevanju premoženjskega stanja določilo ustrezno visok dnevni znesek ter število dnevnih zneskov denarne kazni, ki skupaj znaša 1.300,00 EUR (točka 44 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi vse okoliščine za izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Poleg formalnega pogoja, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se sme izreči kazen več kot dve leti zapora, je ugotovilo tudi izpolnjenost materialnega pogoja, da je podana resna grožnja za javni red ali javno varnost, kar je prepričljivo obrazložilo v točki 45 izpodbijane sodbe. Glede na navedeno po prepričanju višjega sodišča ni razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženemu.

23.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

24.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka - sodne takse (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, odvetnice E. E. iz Ptuja, plačajo iz proračuna.

-------------------------------

1Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS Ips 11135/2009 z dne 26. 2. 2015, 8. točka obrazložitve.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48a, 49, 73, 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 8, 157, 157/3, 371, 371/1, 371/1-3, 386

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.