Jedro

Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, kaj spada v skupno premoženje pravdnih strank (I. točka izreka), in v preostalem delu njuna zahtevka glede obsega skupnega premoženja zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju znašata 1/2, v presežku pa njuna zahtevka zavrnilo (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v znesku 75.000 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo zneska 6.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo dodatnih 23.250 EUR ter za dodatne zamudne obresti (VI. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VII. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica izpodbija del III. ter v celoti IV., V. in VII. točko izreka sodbe, toženec pa del I., II. in III. točke izreka ter v celoti VI. in VII. točko izreka sodbe.

3.Tožnica v pritožbi vztraja na stališču, da njen delež na skupnem premoženju znaša 2/3, delež toženca pa 1/3. Oporeka ugotovitvam sodišča glede prihodkov pravdnih strank, pri čemer jo zlasti moti upoštevanje prihodkov obeh pravdnih strank v bruto (in ne neto) zneskih, prekoračitev trditvene podlage obeh strank in toženčeva neizpolnitev dokaznega bremena glede višine njegovih prihodkov v letih 2006 in 2008. Svoj delež prihodkov ocenjuje na 42,4 %, toženčev pa na 57,6 %. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede porazdelitve skrbi pravdnih strank za otroke, gospodinjstvo, urejeno okolico in vzdrževanje premoženja. Večinoma je bila skrb za otroke, gospodinjstvo in dom na njej, posledično pa v službi ni mogla dosegati enakih dohodkov in je imela manjše možnosti za napredovanje. Sodišče je napačno ocenilo njeno izpovedbo in izpovedbe treh prič (A. A., B. A. in C. C.). Njen vložek v skupno premoženje je bil večji, saj je treba upoštevati čisto vrednost kupnine za njeno prodano stanovanje v D. (brez odštetja provizije ter toženčevega nakupa opreme in pohištva za stanovanje). Glede zahtevka za plačilo uporabnine sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in posledično neraziskano dejansko stanje. Kot zmotno označuje razlago, da bi bila upravičena do uporabnine le, če bi se bila primorana izseliti zaradi toženčevega nasilja. Sodišče ni ugotavljalo razlogov, zakaj je odšla v varno hišo. Dokazovala je, da je skupno življenje s tožencem zanjo postalo nevzdržno zaradi njegovih psihičnih pritiskov. Prisiljena se je bila odseliti, ker on ni nameraval oditi nikamor in ker noben njen predlog za razdelitev skupnega premoženja zanj ni bil sprejemljiv. Zahtevala je dopustitev rabe in ni pristajala v svoje prikrajšanje. Toženčevo omejevanje uporabe hiše je treba presojati predvsem v luči dejstva, da ji je v prepiru januarja 2020 jasno sporočil, da če že, mora oditi ona, predvsem pa glede na njegova ravnanja po njeni izselitvi (namestitev alarma, delovanje kamer, očitke, kaj vse je odnesla iz hiše itd.). Poudarja, da je bila proti svoji volji izključena iz souporabe nepremičnine, kar izhaja iz dokaza s prepisom posnetka pogovora med pravdnima strankama, to listino pa je sodišče ocenilo napačno. Četudi pristojne institucije niso ugotovile, da toženčevo ravnanje pomeni nasilje, to še ne pomeni, da ob razpadu zakonske zveze njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno k njeni izselitvi iz skupne hiše. Zgrešeni so zaključki sodišča, da je bila njena odločitev za odselitev zgolj posledica njenega dojemanja tedanje situacije ter da je ona prispevala k razpadu zveze s svojo odločitvijo, da pusti službo. Toženec je po njenem odhodu iz hiše umaknil njene šivalne stroje in končane izdelke ter ji ni želel dopustiti souporabe skupne hiše. Okoliščine primera kažejo na njeno objektivno nezmožnost uporabe stvari v skupni lasti, toženec pa ima korist od brezplačne uporabe njenega deleža. Razlogovanje sodišča posameznike sili, da kljub nevzdržnosti zakonske zveze ostajajo v istem gospodinjstvu (kar povzroča hude duševne stiske in travme) ali pa tvegajo svoje znatno prikrajšanje. Posledično bi moralo sodišče o zahtevku za plačilo uporabnine odločiti tudi po višini in v ta namen postaviti cenilca nepremičnin. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tožničine obveznosti plačila 6.750 EUR tožencu. Skupni stroški družine, ki jih je tožnica mesečno krila iz svojega osebnega računa, so se gibali med 700 in 1.200 EUR. Toženec ni predložil nobenega dokaza, da je tožnica dvignila denar in ga porabila izključno v svojo korist. Z zahtevo toženca, da dvigne ves razpoložljivi denar in mu ga izroči, je bila tožnici odvzeta možnost samostojnega plačevanja položnic in ostalih skupnih stroškov. Tožnik je bil prepričan, da tožnica ne zna ravnati z denarjem. Pritožbenemu sodišču tožnica predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni v njeno korist oz. podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj tožencu naloži povrnitev stroškov postopka s pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Toženec v pritožbi opozarja, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi pet stolov Rex. O tem sodba nima razlogov in nobenih ugotovitev, ne gre pa za očitno pomoto sodišča. Vztraja pri stališču, da je bilo stanovanje v D. podarjeno obema strankama. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbo E. E. in ni upoštevalo izpovedbe F. F. Ni pomembno, kdo je podpisal pogodbo in kdo je vknjižen kot lastnik stanovanja (enako kot pri drugi garaži). Odložni pogoj za darilo tožencu je bila sklenitev zakonske zveze s tožnico, ta pogoj pa je bil izpolnjen leta 2007. Kot splošno pravilo velja, da je treba pomoč oz. darilo sorodnikov šteti kot prispevek obema zakoncema. Sodišče je zmotno presodilo, kdaj je nastala izvenzakonska skupnost pravdnih strank, ter v tej zvezi zmotno uporabilo prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika (DZ), posledično pa je napačno ocenjen prispevek pravdnih strank v nastanek skupnega premoženja. Kritizira izpovedbe prič glede nastanka izvenzakonske skupnosti. Sodišče ni navedlo dovolj razlogov, zakaj je bolj verjelo tožničinim pričam kot toženčevim. Trdi, da je življenjska skupnost strank že od leta 2000 močno spominjala na življenjsko skupnost zakoncev, kar potrjuje tudi izpovedba tožnice. Izpostavlja, da sta pravdni stranki načrtovali nakup nepremičnine in v ta namen varčevali denar. Opozarja na anketni list, ki ga je tožnica izpolnila januarja 2020 in do vsebine katerega se sodišče ni opredelilo. Nasprotuje ugotovitvi o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, saj bi sodišče njemu moralo priznati višji delež (55 %). Sodišče je zmotno ugotovilo čisto vrednost kupnine za stanovanje v D. - ta je znašala le 142.708 EUR, saj je od kupnine 150.000 EUR poleg provizije za nepremičninsko posredovanje treba odšteti še davek od prometa nepremičnin, toženčev prispevek v opremo stanovanja ter vrednost polovice drugega parkirnega mesta, ki predstavlja skupno premoženje. Sodišče tožnici ne bi smelo priznati prispevka v skupno premoženje v obliki bivanja družine pravdnih strank v njenem stanovanju. Pravdni stranki se namreč nikoli nista dogovorili, da bo toženec za rabo stanovanja plačeval najemnino ali uporabnino, pa tudi notarski zapis, ki bi o tem moral obstajati (drugi odstavek 47. člena Zakona o notariatu (ZN)), ne obstaja. Tožnici je prispevek v zvezi s stanovanjem kot vložkom v skupno premoženje priznan celo dvakrat - najprej kot kupnina, nato pa še v obliki prihrankov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožnica se v postopku ni sklicevala na ta prispevek niti ga ni ovrednotila - sodišče je odločilo preko njenega zahtevka in mimo trditvene podlage. Odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka iz nasprotne tožbe za plačilo preostalih 23.250 EUR toženec kritizira, ker sodišče ni opravilo poizvedb o prometu na tožničinem računu za 10 let nazaj. Glede stroškov postopka opozarja, da bi mu jih sodišče moralo priznati deloma. Tožničin neuspeh v pravdi je namreč manjši (pravilno: večji) od njegovega; glede deleža na skupnem premoženju je propadla z 1/6, on pa le z 1/10 zahtevka, medtem ko je z dajatvenim zahtevkom tožnica v celoti propadla. Pritožbenemu sodišču toženec predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni v njegovo korist oz. podredno, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Obe stranki sta argumentirano odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Strinjata se le glede stolov Rex. Obe predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev pritožbenih stroškov nasprotni stranki.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Pravdni stranki sta najprej živeli v zunajzakonski skupnosti, nato pa v zakonski zvezi, v kateri so se jima rodili trije otroci. Njuna življenjska skupnost je trajala vse do 12. 2. 2020, ko se je tožnica izselila iz skupne hiše. Obe stranki v tej združeni pravdni zadevi zahtevata ugotovitev obsega njunega skupnega premoženja in določitev deležev na njem (tožnica uveljavlja v svojo korist delež do 1/3 (66,67 %), toženec pa 60 % delež). Poleg tega tožnica zahteva še plačilo uporabnine v skupnem znesku 75.200 EUR s pripadki, toženec pa plačilo 30.000 EUR s pripadki, kolikor naj bi si tožnica prisvojila iz njunih skupnih prihrankov.

8.Toženec v zvezi z ugotovljenim obsegom skupnega premoženja v I. točki izreka sodbe opozarja, da med premičninami ni navedenih petih stolov Rex, sodba pa o tem nima razlogov niti nobenih ugotovitev. Toženka se v odgovoru na tožnikovo pritožbo izrecno strinja, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi navedene premičnine. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je omemba petih stolov Rex pomotoma izpadla iz ugotovljenega obsega skupnega premoženja tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe (v 17. točki obrazložitve sta omenjena le dva počivalnika Rex), kar bo sodišče prve stopnje lahko popravilo z izdajo ustreznega popravnega sklepa (prvi in drugi odstavek 328. člena ZPP). Glede na velik obseg ugotovljenega skupnega premoženja (večje število premičnin) in skladno stališče pravdnih strank glede omenjenih stolov namreč ne gre za takšno pomanjkljivost sodbe, ki bi onemogočala njen pritožbeni preizkus (očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ne za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

9.Bistvena sporna vprašanja, ki so med pravdnima strankama aktualna tudi še v pritožbenem postopku, so naslednja: 1) kdaj se je začela njuna zunajzakonska skupnost (leta 2000 oz. 2001 ali konec 2003), 2) komu je bilo kupljeno stanovanje v D. (tožnici ali obema), 3) kolikšna je bila čista vrednost kupnine od kasnejše prodaje stanovanja, 4) kolikšna je bila višina in kakšno razmerje prihodkov pravdnih strank, 5) koliko je vsak od njiju prispeval za gospodinjstvo, dom in otroke, 6) čigav delež na skupnem premoženju je večji, 7) ali je toženec izvajal psihično nasilje nad tožnico ter ali se je bila tožnica zaradi tega prisiljena izseliti iz skupne hiše, 8) ali je toženec tožnici onemogočal uporabo skupne hiše oz. jo pri tem bistveno oviral, ter 9) ali si je tožnica v letu 2019 prisvojila skupne prihranke na svojem varčevalnem računu in če si jih je res, v kolikšnem znesku. Zaradi večje preglednosti odločbe in v izogib nepotrebnemu ponavljanju bo v nadaljevanju na pritožbene očitke obeh strank odgovorjeno v tem vrstnem redu.

10.Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da se je zunajzakonska skupnost pravdnih strank začela šele konec decembra 2003, ko sta skupaj zaživeli samostojno v stanovanju v D., prej (od leta 2000 oz. 2001), ko sta tožnica in toženec (veliko) bivala v hiši toženčevih staršev, pa sta bila le v romantičnem odnosu (13. točka obrazložitve² ). Kot bistvene okoliščine pri tem zaključku je štelo, da pravdni stranki tedaj še nista imeli samostojnega skupnega gospodinjstva, nista prispevali k stroškom bivanja ter nista imeli nobenih večjih skupnih stroškov ali investicij. Prava ekonomska skupnost, pri kateri prihaja do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema (ekonomske soodvisnosti), torej v tistem obdobju med njima še ni obstajala.³

7.Toženec pravilnosti tega zaključka ne more izpodbiti s pritožbenim sklicevanjem na tožničino izpovedbo in anketni list (Obrni list 20/20), do katerega se sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno opredelilo. V zvezi z ugotavljanjem začetka zunajzakonske skupnosti pravdnih strank je bilo namreč izvedenih večje število dokazov in prej omenjena dokaza ne dajeta podlage v prid drugačnemu zaključku glede začetka ekonomske in s tem zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno navaja tožnica, zgolj njen hipni zapis v anketi, ki jo je izpolnjevala za obdobje 20 let nazaj, še ne pomeni, da so bili že z njeno preselitvijo k tožencu izpolnjeni vsi pogoji za obstoj njune zunajzakonske skupnosti. Tudi okoliščina, da je bila tožnica pooblaščena za plačevanje s toženčevo bančno kartico, še ne pomeni takšnega dokaza. Razen tega toženec v svojih navedbah sploh ni jasno definiral, kdaj točno v letu 2000 oz. 2001 (v postopku je omenjal celo dve različni letnici), naj bi s tožnico zaživela kot zunajzakonska partnerja (vsaj v katerem mesecu naj bi bila tista prelomnica).

8.Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je bilo stanovanje v D. v letu 2003 podarjeno obema pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je za omenjeno stanovanje in prvo parkirno mesto (kupljeno skupaj s stanovanjem) pravilno zaključilo, da ju je tožničin oče podaril zgolj tožnici in da gre zato za njeno posebno premoženje. V pritožbi izpostavljene okoliščine glede ogledov pred nakupom stanovanja in glede vselitve pravdnih strank po nakupu stanovanja niso bistvenega pomena za zaključek, komu je imel tožničin oče namen podariti stanovanje. Ključne okoliščine, zakaj je sodišče zaključilo, da je bilo stanovanje oz. kupnina zanj podarjena izključno tožnici, je sodišče prve stopnje navedlo v 65. do 67. točki obrazložitve sodbe in pritožbeno sodišče z njimi popolnoma soglaša. Res ni pravno odločilno, kdo je podpisal kupoprodajno pogodbo za stanovanje in kdo je vknjižen kot njegov lastnik, vendar pa to predstavlja velik indic glede pravega lastništva, in kot je navedlo že sodišče prve stopnje, ni bilo nobenih ovir, da ne bi tožničin oče svojega darila namenil obema pravdnima strankama, če bi bil res imel takšno poslovno voljo. Da bi priča F. F. ali toženec bolje vedela, kakšna je bila prava volja tožničinega očeta kot darovalca kupnine za stanovanje, ni življenjsko sprejemljivo. Tožničin oče je ob zaslišanju prepričljivo izpovedal, da je stanovanje kupil svoji hčerki za doto. Precej neverjetno zveni tudi toženčeva teza glede naklonitve kupnine za stanovanje kot hkratnega darila obema pravdnima strankama, in sicer v primeru toženca pod odložnim pogojem, če sklene zakonsko zvezo s tožnico, kar se je kasneje tudi uresničilo (2007). Razen tega se je ta teza brez dodatnih pojasnil glede svoje upravičene zakasnelosti prvič pojavila šele v pritožbenem postopku, zaradi česar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Sodišče prve stopnje je navedlo zelo obširne, natančne in prepričljive razloge za zaključek, zakaj ocenjuje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Pri tem se je opredelilo tako do prihodkov vsakega od zakoncev kot tudi do njune skrbi za dom, otroke in gospodinjstvo, do tožničinega prispevka v obliki vložka posebnega premoženja v skupno premoženje, do pomoči širše družine pravdnih strank ter do tožničinega prispevka v obliki bivanja družine v njenem stanovanju (kar se je odrazilo v znatnih prihrankih obeh pravdnih strank).

10.Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine prihodkov pravdnih strank ni preseglo njune trditvene podlage, saj se je toženec skliceval na višino svojih bruto prihodkov, ki so razvidni iz predloženih dohodninskih odločb, ter celo predlagal izvedenca davčne stroke, ki bi podal mnenje o višini neto plač pravdnih strank. Vprašanje, ali je v konkretnem primeru pravilneje upoštevati bruto ali neto prihodke pravdnih strank, niti ni odločilno. Bistveno je, da se izvede primerjava višine le ene vrste prihodkov (samo bruto ali samo neto zneskov). Gre za grobo, to je približno oceno, ne za natančen matematičen izračun, pri katerem bi bilo treba izvesti primerjavo do centa natančno. Glede na to, da sodišče ni razpolagalo s podatki glede bruto prihodkov obeh pravdnih strank za leto 2008, bi bilo zato to leto prav izpustiti, ne pa izvesti primerjavo njunih znanih neto prihodkov. Vendar bi bilo tudi v tem primeru razmerje med bruto prihodki pravdnih strank enako ugotovljenemu v sodbi (65 % toženčevi, 35 % tožničini prihodki). Kakorkoli že, ključnega pomena je v vsakem primeru dejstvo, da so bili v vsem relevantnem obdobju znanih primerjanih prihodkov (od 2004 do 2019), razen enega leta (2018), vselej precej višji prihodki toženca. Za leti 2006 in 2008, v katerih primerjava bruto prihodkov zaradi pomanjkanja podatkov za obe pravdni stranki ni mogoča, pa tožnica ni zatrjevala, da bi bili toženčevi prihodki bistveno drugačni od drugih let ali da bi razmerje med njunimi prihodki v teh letih bistveno odstopalo od siceršnjega povprečja.

11.Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj v zvezi s skrbjo za otroke, gospodinjstvo, urejeno okolico in nasploh za vzdrževanje premoženja šteje, da gledano kot celota in v celotnem obravnavanem obdobju, med pravdnima strankama ni bilo večjih razlik (57. do 63. točka obrazložitve). Obe pravdni stranki sta si med postopkom prizadevali, da bi prispevek druga druge karseda razvrednotili ali vsaj relativizirali, tožnica pa pri tem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Njeni kritiki ni mogoče slediti, saj zanemari dejstvo, da so bila v času življenjske skupnosti pravdnih strank različna obdobja družinske dinamike. Njena skrb za otroke, gospodinjstvo in dom ni bila vseskozi tako intenzivna kot v obdobju njenih treh porodniških odsotnosti oz. ko so bili otroci še majhni (od 2008 do 2014). Temu obdobju je namreč sledilo obdobje nekaj let, ko je tožnica občasno službeno potovala v tujino (ko se je torej imela priložnost izkazati tudi v službi), obdobje njene izgorelosti in zadnje leto, ko je pustila redno službo in se v upanju na spremembo poklicne kariere posvetila šivanju. Iz izpovedb več prič in samih strank izhaja, da je bila skrb za dom in družino med pravdni stranki skozi celotno obdobje njune življenjske skupnosti porazdeljena precej enakomerno ter da do zadnjega obdobja nikoli ni bila predmet nesoglasij med njima. Ni dokazano, da bi bil toženec odsotni mož oz. oče, ki bi se vseskozi posvečal izključno svoji poklicni karieri ter skrb za dom in družino popolnoma prepuščal tožnici, kot želi tožnica prikazati v pritožbi. Ravno nasprotno, njegov prispevek doma je bil prav tako očiten (večinoma je kuhal on, tudi on je vozil otroke v vrtec oz. šolo, skrbel je za vrt in urejeno okolico hiše itd.).

12.Pravdni stranki se razhajata tudi glede višine čiste vrednosti kupnine za prodano stanovanje v D. Kolikšen je bil točen znesek te kupnine (150.000 EUR - kot trdi tožnica, 145.708 EUR - kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali 142.708 EUR - kot trdi toženec), pravzaprav ni bistveno. Ključnega pomena je pravilnost zaključka, da kupnina od prodanega stanovanja predstavlja velik prispevek tožnice iz naslova njenega posebnega premoženja v skupno premoženje (nakup hiše v G.), saj v vsakem primeru znaša nekje od 35 do 37 %. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb obeh pravdnih strank glede tega spornega vprašanja (to je glede upoštevnih odbitkov od kupnine za stanovanje) ne bo opredeljevalo bolj podrobno.

13.Razlogi sodišča, zakaj je štelo, da je nakup opreme in pohištva za stanovanje v pretežni meri financiral toženec, so prepričljivo pojasnjeni v 71. točki obrazložitve in jim gre pritrditi.

14.Ni se mogoče strinjati s pritožbeno kritiko toženca, da sodišče tožnici ne bi smelo priznati prispevka v skupno premoženje v obliki bivanja družine pravdnih strank v njenem stanovanju. Tožnica je s svojim posebnim premoženjem za dobrih 10 let nedvomno poskrbela za rešitev stanovanjskega vprašanja družine ter s tem prispevala k temu, da sta si pravdni stranki lahko ustvarili prihranke, ki sta jih vložili v nakup in obnovo hiše. Ta prispevek je težko ovrednotiti v denarju, vsekakor pa ga ni mogoče zanemariti in tožnica se je nanj sklicevala že v tožbi, zato ni utemeljen pritožbeni očitek toženca sodišču, da je odločilo preko tožničinega zahtevka in mimo njene trditvene podlage. Znesek 90.000 EUR predstavlja zgolj približek vsoti najemnin ali kreditnih obrokov, ki bi jih pravdni stranki sicer morali plačati za 10-letno bivanje v podobnem stanovanju. Prav je, da se poleg kupnine za stanovanje tudi ta prispevek upošteva kot tožničin prispevek pri pridobivanju skupnega premoženja - ne gre za prispevek oz. vložek enake vrste, ki bi bil upoštevan dvakrat (tega prispevka sodišče ni štelo kot posebnega premoženja tožnice). V tej zvezi pa tudi ni pravno relevantno pritožbeno poudarjanje toženca, da se pravdni stranki nikoli nista dogovorili, da bo toženec za rabo stanovanja plačeval najemnino ali uporabnino, o čemer da bi moral obstajati notarski zapis (47. člen ZN). Kot v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja tožnica, z ugotavljanjem njenega prispevka z zagotavljanjem stanovanja za celotno družino tožencu ni bila za nazaj zaračunana najemnina ali uporabnina.

15.Obe pravdni stranki se tudi v pritožbi neutemeljeno zavzemata za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju (vsaka sebi v prid). Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (delež vsake je 1/2). Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih prihrankov (iz obdobja do konca leta 2003) v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju (prvi odstavek 74. člena DZ) lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti. Tožnica ni uspela dokazati, da bi večkratna pomoč njenih staršev predstavljala le darilo njej osebno, niti ne, da je sama k skrbi za otroke, dom in gospodinjstvo prispevala več kot toženec. Po drugi strani je toženec dokazal večino navedb glede svojega prispevka k pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja, vendar pa te navedbe glede na pravilno ugotovljen prispevek tožnice ne utemeljujejo teze o njegovem nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju.

16.Odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka za plačilo uporabnine je pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo relevantno dejansko stanje pravilno in v zadostni meri ter pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede tega. Kot razlog za svojo izselitev iz skupne hiše v februarju 2020 je tožnica navedla psihično nasilje toženca nad njo, zaradi katerega se je bila (skupaj z otroki) prisiljena umakniti (najprej v varno hišo, nato čez dva meseca k svojim staršem, eno leto kasneje pa v najemniško stanovanje). Iz tega razloga je od toženca zahtevala plačilo uporabnine za obdobje od februarja 2020 do januarja 2024 v skupnem znesku 75.200 EUR. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je ta njen zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vzdušje med njima je bilo zelo naelektreno, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Četudi se je subjektivno gledano tožnica morebiti res marsikdaj počutila ponižano, manjvredno in prestrašeno, je pomembno, da ni dokazala, da bi jo bil toženec dejansko samovoljno izključil iz uporabe skupne uporabe hiše (to ji je le napovedoval). Več ugotovljenih okoliščin primera kaže, da v tem primeru ni šlo za tipičen primer (psihičnega) nasilja v družini, ko nobena normalna komunikacija s povzročiteljem nasilja ne bi bila več mogoča ter bi se žrtev počutila tako ogroženo, da bi se bila na vsak način primorana čimprej umakniti: - tožnica ni uspela z vložitvijo predloga po ZPND (za uspeh s katerim zadošča že obstoj verjetnosti) niti s kazensko ovadbo zaradi očitanega nasilja v družini, - kmalu po zaključku omenjenih sodnih postopkov (to je od septembra 2020 dalje) je tožnica spet prihajala v hišo ter iz nje odnašala tako svoje kot tudi skupne stvari, - glede režima vzgoje in varstva skupnih otrok ter stikov z njima sta se pravdni stranki očitno uspeli dogovoriti brez večjih težav, ta režim pa (z izjemo kratkega obdobja malo več kot dveh mesecev) tudi redno izvajata, pri čemer otroci preživljajo približno polovico časa pri enem, polovico pa pri drugem od staršev. Prepis posnetka spora med pravdnima strankama iz januarja 2020 je sodišče prve stopnje moralo oceniti čimbolj objektivno, saj je bilo treba upoštevati, da je tožnica ta pogovor snemala na skrivaj, brez toženčeve vednosti, in ga je torej lahko vodila in sproti prilagajala sebi v korist. Ta pogovor razkriva zelo napeto ozračje med pravdnima strankama, med drugim dejansko tudi toženčeve grožnje z izselitvijo tožnice (kar slednja izpostavlja v pritožbi), vendar pa je iz konteksta pogovora obenem razvidno, 1) da je toženec za razliko od tožnice še upal na ohranitev njune zveze in poskušal najti način za reševanje njunih težav (predlagal je zakonskega/družinskega terapevta, kar pa je tožnica zavračala), ter 2) da se je tožnica dejansko izselila pred rokom, ki ji ga je bil toženec postavil za rešitev težav. Tožnica tako ni uspela dokazati, da je bila njena izselitev iz skupne hiše edini možni izhod iz objektivno gledano nevzdržnih razmer. Ob tem je treba upoštevati tudi vrsto skupnega prebivališča, iz katerega se je tožnica izselila: pravdni stranki nista živeli v manjšem stanovanju, temveč v družinski hiši (ta ima po njunih navedbah tudi klet in mansardo), katere souporabo bi si bili lahko vsaj začasno razdelili. Reševanje nesoglasij med skupnimi lastniki oz. solastniki se rešuje v temu namenjenih sodnih postopkih (primerjaj tudi 109. člen Družinskega zakonika (DZ)), ne pa z begom v varno hišo in s kasnejšo vložitvijo tožbe za plačilo uporabnine. Ne drži, da obrazložitev sodišča glede zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine posameznike sili, da kljub nevzdržnosti zakonske zveze bodisi ostajajo v istem gospodinjstvu bodisi tvegajo svoje znatno prikrajšanje (dolgotrajno plačevanje tržne najemnine za primerno stanovanje). Sprejeta odločitev oz. njena obrazložitev odtujene zakonce oz. zunajzakonske partnerje spodbuja, da svoje stanovanjsko vprašanje po razpadu življenjske skupnosti rešijo premišljeno: na sporazumen način in s čim manjšimi stroški ali pa v ustreznih sodnih postopkih (ZPND ni edini takšen postopek).

17.V pritožbi tožnica sama navede, da je tudi po odselitvi obdržala ključe hiše in da je kasneje občasno prihajala v hišo po svoje stvari, ki pa jih ni bilo več vseh tam.

Ta navedba ne potrjuje njene zatrjevane objektivne nemožnosti uporabe stvari v skupni lastnini, temveč prav nasprotno: tožnica je tudi po svoji izselitvi lahko še vedno neovirano vstopala v skupno hišo. Njeno sklicevanje na aktivirani alarm (katerega koda za izklop ji ni poznana) in na varnostno kamero pred vhodom prav tako ne prepriča. Ob zaslišanju je namreč tožnica sama izpovedala, da se za oboje kaj dosti ne meni (alarm le malo zapiska), oz. ji navedeno očitno ne predstavlja takšne ovire, ki bi ji preprečevala vstop in uporabo hiše. Obenem pa se je strinjati s tožencem, da ima kot tisti, katerega izključni dom ostaja skupna hiša, pravico vedeti, kdo in za koliko časa prihaja vanjo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da tožnici ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.

Pravilne so tudi ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje glede toženčevega zahtevka za plačilo 30.000 EUR iz nasprotne tožbe (po njegovih navedbah naj bi si tožnica ta denar prisvojila iz skupnih prihrankov na njenem varčevalnem računu). Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 23.250 EUR toženec v pritožbi kritizira zgolj iz razloga, ker sodišče ni opravilo poizvedb o prometu na tožničinem računu za 10 let nazaj. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v 90. točki obrazložitve navedlo dovolj prepričljiv razlog, poleg tega je šlo za nedopusten poizvedovalni (informativni) dokaz. Logične in življenjsko sprejemljive razloge pa je sodišče prve stopnje nanizalo tudi za zaključek, da si je tožnica v letu 2019 neupravičeno prisvojila 13.500 EUR iz skupnih prihrankov, zaradi česar je tožencu dolžna povrniti polovico tega zneska (6.750 EUR). Ti razlogi so dobro argumentirani v 92. do 94. točki obrazložitve in jih tožnica s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti. Gre ji sicer verjeti, da so se skupni mesečni stroški 5-članske družine gibali med 700 in 1.200 EUR, vendar pa glede na predložene bančne izpiske nikakor ni dokazala, da bi sama, sploh v zadnjem obdobju, ko ni bila redno zaposlena, iz svojega osebnega računa dejansko krila stroške v tolikšni višini. Iz izpovedb obeh strank je tudi razvidno, da je tožnica s svojega računa plačevala pretežno le položnice, medtem ko je bil toženec tisti, ki je ponavadi kril druge vsakodnevne stroške družine (hrana, obleka, obutev itd.). Da bi tožnica dvignila 13.500 EUR s svojega računa in jih v gotovini izročila tožencu, ta pa bi ji nato mesečno v gotovini izročal manjše zneske, potrebne za plačilo položnic, zveni (tudi glede na možnost elektronskega bančništva in možnost prestavitve trajnikov na transakcijski račun toženca) skrajno neverjetno niti ni podprto z nobenimi drugimi dokazi kot zgolj s tožničino neprepričljivo izpovedbo. In nenazadnje: ni bil toženec tisti, ki je bil dolžan dokazati, da je tožnica dvignjeni denar v visokem znesku porabila izključno v svojo korist, temveč je bilo dokazno breme za to, da dokaže, da je ta denar porabila za skupne potrebe družine in ne namenila izključno zase, na tožnici. Tega pa ji tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

Pri odločitvi o stroških postopka se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Poleg okoliščin, da nobena od pravdnih strank s svojim zahtevkom ni uspela v celoti ter da sta obe stranki imeli podobne pravdne stroške, je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi, da se je ta pravda vodila v interesu obeh pravdnih strank (na kar kaže tudi vložena nasprotna tožba) ter da je njun končni uspeh v tej zadevi težko določljiv - niti sam toženec, ki zahteva priznanje dela pravdnih stroškov, ne definira, kolikšen del mu po njegovem pripada. Breme plačila stroškov postopka je tako pravično porazdeljeno med obe pravdni stranki.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, vsaka krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).