Jedro

Glede na to, da tožnica v postopku ni uspela ovreči zakonske domneve o nelojalnem ravnanju njene pravne prednice in da sta izpolnjena tudi ostala dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, je odločitev upravnih organov obeh stopenj, da se tožničina pravna prednica ni štela za jugoslovansko državljanko, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 291/2001-8 z dne 17.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 5.7.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper ugotovitveno odločbo Upravne enote R./D. z dne 21.1.1999, s katero je bilo odločeno, da C.S., roj. 11.12.1890 v Š. nad D., ni bila državljanka SR Slovenije in SFRJ in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, imenovana ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka izdala odločbo v ponovnem postopku, potem ko je Ustavno sodišče RS v postopku odločanja o tožničini ustavni pritožbi z odločbo odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča RS, odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je treba v skladu z njegovo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 razlagati nelojalnost, ki jo določa 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in po katerem je stranki dokazovanje lojalnosti dovoljeno. Pri tem je breme dokazovanja na stranki, ki zatrjuje, da dejstvo nelojalnosti ne obstaja. Navedeno zakonsko domnevo pa je mogoče uspešno ovreči le, če bo dokazala ravnanje, ki izpričuje lojalnost ali druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. V primeru dvoma glede tega dejstva pa bo upravni organ moral vzeti za podlago zakonsko domnevo nelojalnosti. V ponovnem postopku je upravni organ zaslišal priči A.A. in M.Š., ki ju je predlagala tožnica in tožnico samo kot stranko. Obe priči sta izjavili, da sta pok. C.S. in njeno družino osebno poznali, da so bili dobri ljudje, ki niso nikomur storili kaj slabega. Vsi so govorili slovensko in niso sodelovali z okupatorjem, ravno tako niso izdajali sovaščanov. Listinskih dokazov, ki bi izkazovali lojalnost imenovane pa tožnica ni predložila. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je upravni organ v postopku tožnici dal možnost, da dokazuje, da domneva nelojalnega ravnanja C.S. ne obstaja. Po presoji sodišča prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica ni uspela ovreči navedene domneve. Že ustavno sodišče je v svoji odločbi navedlo, da je lahko dokazovanje uspešno le, če stranka dokaže ravnanje, ki izpričuje lojalnost ali druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Kolikor bo tudi po dokazovanju ostal dvom, mora organ vzeti za podlago svoje odločitve domnevo o nelojalnosti. Ravnanja kot so ga navedle priče, pa še ne dokazujejo lojalnosti. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila C.S. članica organizacije Kulturbund, ki je bila politična organizacija, članstvo v tej organizaciji pa je bilo prostovoljno. Čeprav imenovana ni aktivneje sodelovala z okupatorjem, pa to še ne izkazuje njene lojalnosti. Ravno tako sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila C.S. nemške narodnosti.

Nemška narodnost imenovane izhaja iz njene opredelitve ob vstopu v organizacijo Kulturbund, v katero je vstopila leta 1939. Članstvo C.S. v Kulturbundu pa ne izhaja samo iz podatkov arhivskega gradiva o članih, temveč tudi iz njene izjave z dne 24.7.1945, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker naj bi bili arhivski podatki nezanesljivi. Izpolnjen pa je tudi pogoj, da je C.S. živela v tujini od uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, pri čemer pa za odločitev ni relevanten vzrok njenega odhoda v tujino. Glede na to, da tožnica v postopku ni uspela ovreči zakonske domneve o nelojalnem ravnanju C.S. ter da sta izpolnjena tudi ostala dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je odločitev upravnih organov obeh stopenj, da se imenovana ni štela za jugoslovansko državljanko, pravilna.

Tožnica v pritožbi navaja, da kljub obširnim navedbam v svoji tožbi, na katere se sklicuje tudi v pritožbi, je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje polna modrovanja o nelojalnem ravnanju proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, s čemer naj bi se tožničina pravna prednica pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Ustavnost takšnega stališča naj bi bila potrjena s sodbo ustavnega sodišča, ki meni, da določbe ZDen v postopku ugotavljanja državljanstva niso v neskladju z ustavo. Takšni argumenti, ki izhajajo iz stališča, da je moč zakon in zakon moč, ne glede na določila ustave in konvencije seveda ne morejo biti podlaga za pošteno razsojo. Vse to ne more prekriti dejstva, da je kolektivna krivda in diskriminacija po narodnosti podlaga odločitvam organov, katerih politična volja je, da osebam nemške narodnosti ne bi vrnili premoženja in zato raziskujejo njihovo narodnost tako, kot so to nekoč počenjali v nacističnih časih, kjer naj bi bila odločilna rasa, narodnost, barva kože in podobno, torej praksa, ki jo je zgodovina in človeštvo obsodilo.

Organi slovenske države razpolagajo z gradivom o "kulturbundu", ki ga je napisal član vodstva te organizacije R.H. in iz katerega izhaja, da je bila v Kraljevini Jugoslaviji legalno dovoljena organizacija, katere člani so morali biti kot člani te organizacije prijavljeni pri organih policije. To gradivo je bilo predloženo v S., mednarodnemu sodišču za človekove pravice in je od tam prišlo tudi v roke tožnici. Iskrivljanje ustavnih načel, kot je enakost pred zakonom in prepovedi diskriminacije po narodnosti so tako očitne, da jih ne bodo mogla zagovarjati niti sodišča, niti država kot celota. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 3. odstavka 63. člena ZDen in 2. odstavka 35. člena ZDrž. Pravilni in utemeljeni so tudi razlogi izpodbijane sodbe, ki se opirajo na navedene zakonske določbe, kot tudi na podatke in listine v upravnih spisih.

Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je bila zadeva na podagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-112/96-8 z dne 9.10.1997 vrnjena upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje. Že tožena stranka je v svoji odločbi ugotovila, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku upošteval odločbo ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, v kateri je ustavno sodišče zavzelo stališče, da je treba razlagati nelojalnost, ki jo določa 3. odstavek 63. člena ZDen kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz. Tožnici je bila tako v upravnem postopku dana možnost dokazovanja, da nelojalnost kot tretja okoliščina iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, v primeru njene pravne prednice K.S., ni obstajala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpovedbe v postopku zaslišanih prič, A.A. in M.Š., pa tudi same pritožnice kot stranke v postopku, niso ovrgle zakonite domneve o nelojalnosti, drugih dokazov, ki bi izpričevali lojalnost njene pravne prednice pa pritožnica ni ponudila. Pavšalni tožničini pritožbeni ugovori pa ne morejo vplivati na pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.