Jedro

Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je taka okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva tudi na odločitev o dodelitvi otroka.

Mati je tista, ki mora ponuditi prepričljivejše dokaze, da bi bil dečkovi stiki z očetom škodljivi. Toženki namreč ni uspelo dokazati niti, da bi bili stiki med otrokom in očetom za otroka škodljivi, niti da oče ne bi bil sposoben za otroka poskrbeti.

Toženka je na pritožbeni obravnavi zatrjevala, da je pripravljena izvrševati stike. Sedaj ima zadnjo in skrajno možnost, da to dokaže. Sodišče bo njeno ravnanje spremljalo, če se bo izkazalo, da toženka ni pripravljena izvrševati stikov in otrokovih koristi in mogoče drugače varovati, bo oče postal otrokov primarni skrbnik.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z 20. 1. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep s 5. 2. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo vsebine sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 29. 1. 2009 v nepravdni zadevi N 506/2008, tako, da je mladoletnega otroka pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, odločilo, da se bo prehod otroka k očetu izvršil 25. 1. 2016, do takrat pa bo otrok živel pri materi in imel z očetom stike, kot so bili določeni s sodno poravnavo in uredilo stike med otrokom in materjo. Materi je naložilo plačevanje preživnine za sina od 25. 1. 2016 dalje v znesku 165,00 EUR mesečno. Očetu pa je naložilo plačevanje preživnine do 24. 1. 2016. Zavrnilo je zahtevek tožene stranke za spremembo stikov med sinom pravdnih strank in očetom, ki so bili določeni s sodno poravnavo 3. 5. 2012, in sicer tako, da potekajo vsak petek popoldne na CSD, pod nadzorom strokovnega sodelavca CSD. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. S sklepom 20. 1. 2016 je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe o dodelitvi otroka očetu, ureditvi stikov in preživnine.

3. S sklepom 5. 2. 2016 pa je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe za prekinitev stikov med očetom in otrokom.

4. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določilo šestega odstavka 106. člena ZZZDR, ki določa pogoje za predodelitev otroka, ki morajo biti podani kumulativno. Izpolnjeni morajo biti pogoji dejanskega onemogočanja stikov, odvzem mora biti edini možni način varovanja otrokove koristi, stika pa ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči CSD. Sodišča bi moralo ugotoviti, če so podani pogoji, ki jih je določil za odvzem otroka zakonodajalec. Sodišče ni ugotovilo, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike z drugim od staršev niti, če je drugi od staršev že zaprosil za strokovno pomoč CSD in če stikov ni mogoče izvrševati ob njihovi pomoči. Sodišče ni ugotovilo, ali drugi od staršev izpolnjuje pogoje za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče ni ugotovilo, kako otrok doživlja stike. Otrok ima v obravnavanem primeru izrazito odklonilno stališče do tožnika, to pa zato, ker se tožnik z otrokom ni želel ukvarjati. Sodišče tudi ni ugotovilo, če toženka onemogoča stike. Sodišče je otroka odvzelo toženki z argumentacijo, da toženka nima ustreznega odnosa do stikov. Sodišče ni ugotovilo, da bi toženka onemogočala stike. Med pravdnima strankama je nesporno otežena komunikacija, kar je razvidno iz SMS in Facebook sporočil. Nikakor pa ni možen zaključek, da toženka onemogoča stike. Sodba predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče je štelo, da je bistveno le, če ima toženka ustrezen odnos do stikov z očetom in prezrlo zakonsko določbo šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Sodišče je ugotovilo, da toženka ni izkazala korenite spremembe v svojem mišljenju in ravnanju glede stikov otroka z očetom. Vprašanje o „korenitosti spremembe“ je s pravnega vidika irelevantno. Zakon ne zahteva korenite spremembe, zakon zahteva onemogočanje stikov.

Sodišče je ugotovilo, da toženka ni kritična do svojega vedenja in ni sposobna uvideti svojega negativnega vpliva. Tako razmišljanje sodnice in obrazložitev je zastrašujoča in se približuje zlorabi sodne oblasti, saj sodišče mimo zakonov določa nove in druge pogoje. Sodišče ni ugotovilo, da so bili stiki na CSD onemogočeni, ampak, da se je onemogočala kakovost stikov, kar je nekaj povsem drugega. Sodišče niti ni pojasnilo, kaj pomeni kakovost stikov. Sodišče ne more ugotoviti, da so bili stiki onemogočeni, saj so se izvajali.

Tisti od staršev, ki mu gre pravica do stikov, mora opustiti vse, kar drugemu otežuje vzgojo otroka. Tega se toženka v celoti zaveda, zato je sama poiskala terapevtsko pomoč in se udeležila tečaja in programa za nenasilno komunikacijo. Poiskala je tudi psihiatrično pomoč, ki se je po mnenju dr. M. izkazala za nepotrebno. Pristala je tudi na družinsko terapijo. Toženka v celoti sledi vsem priporočilom in predlogom strokovnjakom in ne onemogoča stikov.

S strani izvedenk je bilo ugotovljeno simbiotično razmerje med materjo in sinom. Iz mnenja dr. J. D. izhaja, da toženka ni pretirano navezana, niti zaskrbljena. Obe izvedenki sta podali mnenje, da bi bilo kljub izkazani možnosti negativne indoktrinacije vendarle v otrokovo največjo korist, da še vedno ostane z materjo. Zaradi spremembe kraja bivališča in travmatične ločitve od matere in sestrice bi bila otroku povzročena škoda, ki bi se zaradi trenutne zmedenosti na njegovem čustvenem področju lahko prevesila v vedenjske motnje, zlasti glede na njegove posebne potrebe.

Iz mnenja izvedenk jasno izhaja, da je njuno stališče, da se otroka ne odvzame materi in naj ostane v veljavi dosedanji režim. Izvedenka K. je na glavni obravnavi 12. 11. 2015 izpovedala, da je mati sposobna otroka ustrezno pripraviti na stike z očetom, če pa bi vztrajala pri negativnem odnosu, bi se vprašala, če ne bi bila potrebna predodelitev in kdaj. Izvedenki sta izrecno poudarili, da bi predodelitev prišla v poštev, če stiki A. z očetom ne bi stekli. Po mnenju izvedenke R. bi bilo potrebno stike spremljati in poskusiti z nadaljevanjem trenutnega režima. Iz izvedeniškega mnenja tudi jasno izhaja, da bi bilo nadaljevanje življenja pri materi z vidika otroka koristno zaradi dejstva, ker je bila mati do sedaj otrokova primarna skrbnica in ker ima A. dober in vzpodbuden odnos s sestrico ter je dobro vključen v šolskem okolju. Vsega tega sodnica ni upoštevala in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo izbrati najmilejši ukrep, izbralo pa je najhujši možen ukrep, s katerim bi lahko prizadelo toženko.

V obravnavani zadevi gre za arbitrarno sojenje in kršitev 2., 22. in 23. člena Ustave. Sodišče ne razlikuje med pravno relevantnimi in pravno nerelevantnimi dejstvi in odloča izven jasnih zakonskih določb 106. člena ZZZDR. Pravo mora temeljiti tudi na procesnih garancijah, poštenem sojenju in drugih kavtelah določenih v 5. in 6. členu EKČP. Toženi stranki je bila kršena tudi pravica do izjave, saj ji je sodišče njene izjave štelo v škodo. Sodišče je toženki zavrnilo pravico izjave tudi s tem, ko je zavrnilo njene dokazne predloge brez ustrezne utemeljitve. Poleg tega mnenj izvedenk ni upoštevalo v delu, ki je bil pozitiven za toženko.

Sodišče ni zaslišalo toženkine hčerke L., ki je stara 14 let, kar pa ni razlog, da je sodišče ne bi moglo zaslišati ali z njo opraviti razgovora o tem, kako je potekala predaja A. na zadnjih dveh stikih. Prav tako ni zaslišalo priče B. K., ki bi vedela povedati o primopredaji otroka. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem dr. J. D. Gre za to, da A. ni podana psihološka ali psihiatrična motnja, temveč nevrološki vzrok, ki se kaže pri A. v obsežnih in zapletenih težavah z razumevanjem in funkcioniranjem. Toženka je pridobila pisno mnenje dr. J. D. 9. 12. 2015. To mnenje prilaga pritožbi kot dokaz. V postopku mnenja ni mogla predložiti, saj je bilo izdelano šele 9. 12. 2015. Odločitev sodišča vzbuja resen sum v pristranskost sodnice. To je razvidno tudi iz besedila oziroma obrazložitve sodbe, ko sodnica zapisuje svoja nekakšna subjektivna in emotivna stanja in odzive z vprašaji in klicaji. Sodničine naklonjenosti tožniku ne omaje niti dejstvo, da je bil tožnik do toženke v preteklosti nasilen, da je zlorabljal alkohol in tako naprej. Nasilje ima travmatske posledice, toženka pa je bila žrtev nasilja in je razumljivo, da izraža nezaupanje pred očetovimi stiki z otrokom.

Sodba je nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka zahtevala izločitev sodnice, o izločitvi pa ni prejela nobenega sklepa vse do dneva vložitve pritožbe. S tem je toženi stranki onemogočeno izpodbijanje sklepa o izločitvi.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Zoper sklep s 20. 1. 2016 je iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka. Očita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni podan subjektiven element za izdajo začasne odredbe. Nevarnost v danem primeru izhaja iz indoktrinacije in vpliva toženke na A. Tožnik ni vložil predloga za začasno odredbo, da bi obšel institut pravnomočnosti, ampak ker sodba ni izvršljiva, iz sodbe pa izhaja, da je potrebna predodelitev otroka očetu zaradi varovanja otrokove koristi. Sodišče je ugotovilo, da je otrok v bivalnem okolju z materjo ogrožen. Zato je odločilo, da se otrok 25. 1. 2016 predodeli očetu, vendar takrat sodba še ne bo pravnomočna oziroma izvršljiva. Zato je tožnik vložil predlog za začasno odredbo, s katero bi moralo sodišče otroka zaščititi.

7. Tožnik je vložil tudi dopolnitev k pritožbi, ki pa je bila prepozna.

8. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

9. Zoper sklep s 5. 2. 2016 je iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi zatrjuje, da je tožnik fizično nasilen in izpostavlja dogodek, ki naj bi se zgodil 17. 1. 2016, ko naj bi tožnik brcnil otroka s čevljem v rit. Ker je tožnik do otroka fizično in psihično nasilen, je otrok ogrožen, zaradi česar je potrebno razmerja urediti z začasno odredbo.

10. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

11. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožbi zoper sklepa z 20. 1. 2016 in 5. 2. 2016 pa nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

12. Temeljna zapoved našega družinskega prava je upoštevanje koristi otroka v vseh primerih in položajih, v katerih je otrok udeležen ali prizadet(1). Taka zapoved ima za posledico, da naše pravo šteje osebne stike med otrokom in starši po eni strani za pravico staršev, po drugi strani pa tudi za pravico otroka. Stiki pridejo kot pravica staršev in otroka načeloma v poštev v vseh situacijah, v katerih živi otrok ločeno od enega ali obeh staršev, ne glede na razlog, ki je pripeljal do ločenega življenja.

13. Pravica do stikov z otrokom je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Gre za starševsko pravico, ki jo tudi Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) pa v svojem 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja. Poseg v omenjeno pravico ima lahko različne posledice (civilnopravne, npr. odškodninske, pa tudi kazenskopravne). Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otroka z drugim od staršev, je taka okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne osebne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva tudi na odločitev o dodelitvi otroka.

14. Tisti od staršev, pri katerem živi otrok v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike (drugi odstavek 106. člena ZZZDR). Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče vzdrževati niti ob strokovni pomoči CSD, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugem od staršev, če meni, da bo ta omogočal stik in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist (šesti odstavek 106. člena ZZZDR). Četrti odstavek citiranega člena določa obveznost sodišča, da pri odločanju o stikih ravna predvsem v korist otroka. Tako se pravica do stikov lahko celo odvzame ali omeji (peti odstavek citiranega člena), vendar le, kadar je to potrebno zaradi varovanja otrokovih koristi, sankcija za nespoštovanje te zaveze pa je opredeljena tudi v šestem odstavku tega člena, ko se otroka predodeli drugemu od staršev.

15. Pojem otrokove koristi ne zajema le koristi otroka do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo. Kadar otrok stike zavrača, še zlasti, če je to posledica ravnanja drugega izmed staršev in zavračanje glede na ugotovitve v postopku nima neke realne osnove, odločitev o stikih ne sme temeljiti le na tej ugotovitvi. Znano je stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Hokkanen(2). Evropsko sodišče za človekove pravice je ocenilo, da je otrok postal zadosti zrel in je potrebno upoštevati njegovo stališče in ne dovoliti očetu stikov proti volji otroka ter potrdilo odločitev nacionalnih sodišč. Še vedno pa velja, da mora drugi roditelj (tudi odtujoči) otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike.

16. Bistvene okoliščine v konkretni zadevi je mogoče povzeti v naslednjem: - pravdnima strankama se je 4. 10. 2007 rodil sin, vendar nikoli nista živeli skupaj; - deček ves čas živi z materjo in polsestrico L.; - deček ima posebne potrebe, in sicer sta izvedenki ugotovili znake hiperkinetične motnje in nekatere vedenjske posebnosti, značilne za motnje avtističnega spektra (zgodnji govorni zaostanek, posebnosti v govoru na ravni razumevanja in oblike jezika, npr. dobesedno razumevanje pomena besed, težave pri prilagajanju okolju in težave pri vključevanju v vrstniške odnose, nižjo raven samostojnosti na različnih življenjskih področjih, kot bi jo pričakovali glede na njegove kognitivne dosežke); primerjaj izvedensko mnenje na list. št. 207; - pravdni stranki sta 5. 3. 2013 sklenili sodno poravnavo in uredili stike med otrokom in očetom tako, da ima deček stike z očetom vsak drugi vikend od petka od 16. ure do nedelje do 18. ure, izmenoma med prazniki ter 10 dni med poletnimi počitnicami. Sodna poravnava še vedno velja; - sodišče je 27. 7. 2015 izdalo začasno odredbo, s katero je ugodilo predlogu tožene stranke in na novo uredilo stike med dečkom in očetom tako, da potekajo pod nadzorom v sredo in četrtek eno uro na CSD; - s sklepom 15. 10. 2015 je sodišče začasno odredbo izdano 27. 7. 2015 razveljavilo. Drugostopenjsko sodišče je tako odločitev potrdilo; - z izpodbijano sodbo je sodišče spremenilo vsebino sodne poravnave s 5. 3. 2013 tako, da je otroka zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, določilo prehod 25. 1. 2016, uredilo stike med materjo in otrokom ter določilo preživnino; - s sklepom 20.1. 2016 je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se otroka predodeli očetu, da se določi prehod 25. 1. 2015 ter da se uredijo stiki; - s sklepom 5. 2. 2016 je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se stiki prekinili za čas trajanja postopka ter se tožniku odvzame pravica do stikov; - deček je imel zadnji stik z očetom 17. 1. 2016. 17. Nosilni argument prvostopenjskega sodišča za predodelitev otroka očetu je, da je materino ravnanje, ko otroka indoktrinira in ga odtujuje od očeta, v nasprotju z otrokovo koristjo. Sodišče je ocenilo, da toženka nima ustreznega odnosa do stikov dečka z očetom in da toženka ni sposobna uvideti, da s svojim vedenjem škodi otroku. Sodišče je ocenilo tudi, da ni realno pričakovati, da bi toženka v doglednem času korenito spremenila svoj odnos do tožnika in stikov sina z njim in ni smiselno poskušati z nadaljevanjem sedanjega režima. Ugotovilo je, da ima oče dovolj osebnih kvalitet, da otroku zagotovi varno in ljubeče okolje in da ne bo omejeval otrokovih stikov s toženko. Ti argumenti pa glede na ostale okoliščine primera, po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi, niti zadostni. Ne gre spregledati, da je ob nizu okoliščin, ki jih je potrebno ugotoviti za izpolnjevanje pogojev šestega odstavka 106. člena ZZZDR, potrebno ugotoviti zlasti, če je tak ukrep v otrokovo korist in če je le na tak način mogoče varovati otrokovo korist. 18. Tožena stranka je pritožbi priložila mnenje dečkove razvojne pediatrinje dr. J. D., iz katerega izhaja, da izpodbijana odločitev ne bi utegnila biti v otrokovo korist. Prvostopenjsko sodišče je v postopku postavilo izvedenko psihiatrične stroke prim. dr. M. B. K. in izvedenko klinično-psihološke stroke doc. dr. J. R., ki sta skupaj izdelali izvedeniško mnenje. Ker je tožena stranka z dopustno pritožbeno novoto (414. člen Zakona o pravdnem postopku) izpodbijala strokovne ugotovitve sodno postavljenih izvedenk z mnenjem otrokove razvojne pediatrinje dr. J. D., je pritožbeno sodišče poslalo mnenje dr. D. v izjasnitev izvedenkama in razpisalo pritožbeno obravnavo. Na narok se je odzvala prim. dr. M. B. K., izvedenska dr. J. R. pa je iz zdravstvenih razlogov svojo udeležbo upravičila.

19. Izvedenka dr. M. B. K. je mnenje, ki ga je podala dr. D., ocenila kot nevropsihološki koncept in ne kot veljavno medicinsko diagnozo. Zanikala je, da bi se s tem mnenjem ona ali izvedenska R. strinjali. Ocenila je, da bi morala biti diagnostika za tako mnenje timska, in sicer nevropsihološka, defektološka, psihiatrična in razvojno nevrološka. Poleg tega je še dodala, če bi bili vsi primanjkljaji, ki so navedeni v mnenju, klinično manifestirani, potem deček ne bi mogel napredovati. Deček pa napreduje. Ima sicer učni primanjkljaj, ki pa ni motnja.

20. Izvedenka je izpovedala tudi, da ne ona ne kolegica R. nista v izvedenskem mnenju ali eksplicitno rekli, da bi moral biti otrok premeščen k očetu oziroma se ne spomni, da bi kaj takega rekli. Ocenila je, da ima otrok pravico do stikov z očetom in so ti zanj koristi, vendar bi težko rekla, da materino okolje ni primerno in naj se otrok premesti k očetu. Ocenila je, da je otrok vsajen v družinsko atmosefero, navezan je na sestrico in na mater. V šolo je dobro vključen in je tam rad, rad je z vrstniki in uživa v šoli. Ocenila je, da je to je okolje, kjer otrok pridobiva. Izpovedala je tudi, da ima oče kapacitete, da bi se lahko otrok dodelil k njemu. Vendar je po njenem mnenju sporna sama premestitev otroka v drugo okolje, saj v sedanjem okolju dobro uspeva in uživa. Ob tehtanju, kaj predstavlja za otroka manjšo škodo, in sicer predodelitev otroka in možnost, da ob tem doživi šok, ali pa, da ostane pri materi in je brez stikov, pa je po mnenju izvedenke večja škoda za otroka izguba okolja, ki ga ima.

21. Za odločitev v obravnavanem primeru je najpomembnejša ocena, kaj je v največjo korist otroka. V tej zadevi ni sporno, da je stikovanje med dečkom in očetom močno oteženo in ga v obdobju od 17. 1. 2010 do pritožbene obravnave 21. 6. 2016 ni bilo. Toženka sicer trdi, da do stikov ni prišlo v tem zadnjem obdobju iz upravičenih razlogov, vendar si je s tem vzela pravico, ki je nima in otroku povzroča škodo. Da so stiki z očetom otroku v korist, je bilo ugotovljeno s pomočjo dveh izvedenk v tem postopku, pred tem (v drugem postopku) z izvedenko prof. dr. M. T. Niz dogodkov, ki jih navaja toženka v svoje opravičilo, tožeča stranka zanika ali jih prikazuje drugače. Pri tem pa je potrebno poudariti, da je mati tista, ki mora ponuditi prepričljivejše dokaze, da bi bil dečkovi stiki z očetom škodljivi. Toženki namreč ni uspelo dokazati niti, da bi bili stiki med otrokom in očetom za otroka škodljivi, niti da oče ne bi bil sposoben za otroka poskrbeti.

22. Obe pravdni stranki sta na pritožbeni obravnavi izražali pripravljenost udeležiti se družinske sistemske psihoterapije(3), ki sta ju svetovali tudi izvedenki. Izvedenka K. je ob tehtanju, kaj je v otrokovo korist oziroma manjšo škodo, postavila v ospredje okolje, v katerem otrok živi (ne le dom in družino, ampak tudi šolo in prijatelje), kjer je zadovoljen in kjer napreduje (kar je za dečkov razvoj ob ugotovljenih posebnih potrebah zelo pomembno). Po mnenju izvedenke so stiki otroka z očetom koristni in jih je tudi možno vzpostaviti (zadnji odstavek na 3. strani zapisnika o zaslišanju izvedenke), tega pa bi se bilo potrebno lotiti s strokovno terapevtsko pomočjo. Predodelitev otroka je po izvedenkinem mnenju skrajni ukrep. Zastavila je tudi vprašanje, če je tak skrajen ukrep edina možnost. Bila je mnenja, da bi lahko s strokovno terapevtsko pomočjo vzpostavili stike.

23. Glede na izpovedbo izvedenke in že prej podano mnenje, da bi bilo smiselno nadaljevati z obstoječim režimom, ob pripravljenosti obeh pravdnih strank na udeležbo na terapevtski obravnavi in zatrjevanju toženke, da je pripravljena izvrševati stike, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o predodelitvi otroka najmanj preuranjena. Sodišča so namreč pri odločanju dolžna storiti vse, da maksimirajo korist otroka. Ni namreč še razčiščeno, če je le tako (s skrajno možnostjo) možno varovati korist otroka. Po mnenju izvedenk bi bilo smotrno poskušati z nadaljevanjem obstoječega režima in nujno vzpostaviti urejene stike (kar je po mnenju izvedenke Kobetova možno). Na materi pa je, da poskrbi in otroka pripravi na stike tako, da jih ne bo doživljal kot negativne iz razlogov na materini strani. Mati mora otroku dati vedeti, da je dobro in prav, da ima redne stike z očetom in se na njih dobro počuti.

24. Ker vse od 17. 1. 2016 do 21. 6. 2016, ni bilo stikov, je treba stike takoj vzpostaviti. Še vedno velja režim stikov, določen s poravnavo 5. 3. 2012. Toženka je na pritožbeni obravnavi zatrjevala, da je pripravljena izvrševati stike. Sedaj ima zadnjo in skrajno možnost, da to dokaže. Sodišče bo njeno ravnanje spremljalo, če se bo izkazalo, da toženka ni pripravljena izvrševati stikov in otrokovih koristi in mogoče drugače varovati, bo oče postal otrokov primarni skrbnik.

25. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava (preuranjeno sklepanje o otrokovi koristi), zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodbo nižjega sodišča razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da bo v ponovljenem postopku odpravilo pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločilo.

O pritožbi zoper sklep z 20. 1. 2016

26. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugotovilo, da ne gre za situacijo, v kateri bi bila začasna odredba nujna za zagotovitev koristi otroka in preprečitev težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče argumente prvostopenjskega sodišča sprejema in dodaja, da je s to odločbo razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča o predodelitvi otroka očetu. Razlogi, navedeni v sklepu o razveljavitvi prvostopenjske sodbe, so podani tudi glede odločitve o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe za predodelitev otroka. Poleg tega pa je za izvrševanje stikov še vedno v veljavi sodna poravnava sklenjena 5. 3. 2012 v zadevi N 196/2011, ki je seveda izvršljiva.

27. Uveljavljani ne uradno upoštevni razlogi niso podani, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep z 5. 2. 2016

28. Med postopkom in tudi v izpodbijanem sklepu je bilo ugotovljeno, da je oče sposoben ustrezno skrbeti za sina. Sodišče toženkine trditve, da oče izvaja nad otrokom fizično in psihično nasilje, ni ocenilo za verjetno. Dokazi, s katerimi je toženka utemeljevala svoje trditve, so bili sestavljeni enostransko, s strani toženke, ki ob dogodku 17. 1. 2016, ki naj bi se zgodil, niti ni bila prisotna. Poleg tega toženka v vseh postopkih (tudi v tem), niza razloge proti izvajanju stikov. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča in dodaja, da toženki do sedaj ni uspelo dokazati, da bi bili stiki za otroka škodljivi. Ravno obratno. Sodišče se je opredelilo tudi do dogodka 17. 1. 2016 in ocenilo, da bi lahko šlo za igro, toženkino ravnanje je ocenilo kot pretirano. Dokazno oceno je naredilo tudi upoštevaje mnenje izvedenk ter ravnanja pravdnih strank v preteklosti. Pritožbeno sodišče zato pritožbi ni ugodilo, saj pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podani tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): O koristih otroka popolneje Karel Zupančič, Družinsko pravno varstvo otrok v Pravni vidiki otrokovih pravic (več avtorjev), 1992, stran 72, 73. Op. št. (2): V dogovoru z očetom so skrb za skoraj dveletno hčerko prevzeli materini starši, ki so nato vse do otrokovega desetega leta onemogočali vsakršne stike očeta z otrokom in delovali v nasprotju z odločbami pristojnih organov. Ker je desetletna deklica nato stikom nasprotovala, so nacionalna sodišča očetu odvzela pravico do stikov in starim staršem odpravila že izrečene kazni.

Tudi v tem postopku se želi preprečiti, da bi nedopustna samovolja zaradi poteka časa nazadnje obveljala.

Op. št. (3): Izvedenka dr. M. B. K. je na naroku za pritožbeno obravnavo strankama svetovala družinsko sistemsko psihoterapijo na Kliniki za psihiatrijo in psihoterapijo, s čimer sta se obe pravdni stranki strinjali in zatrjevali, da bosta to tudi storili.