Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani, zato kršitev ni mogoče uveljavljati tako, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi ali tekom postopka, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih.

Udeleženci v prometu se načeloma lahko držijo zaupanja v pravilnost ravnanja drugih, a le do tedaj, dokler ne gre za manjše protipredpisno ravnanje drugih udeležencev, ki ga je storilec lahko zaznal, reagiral in pričakoval.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni A. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo z dne 26. 3. 2013 delno ugodilo pritožbi zagovornikov obsojenca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po določbah 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem delu je višje sodišče pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča delno odločeno v korist obsojenca, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel (drugi odstavek 98. člena ZKP).

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona in kršitve 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v obsegu presojanja uporabe instituta silobrana sodbo razveljavi po uradni dolžnosti.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, podal mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da vložniki v pretežnem delu uveljavljajo razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, glede kršitve 29. člena Ustave pa je že pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo, da ta ni podana. Vrhovni državni tožilec še opozarja, da se zahteva, glede na to, da je v večini delov dobesedni prepis pritožbe zagovornikov, lahko nanaša le na prvostopenjsko, ne pa tudi na drugostopenjsko sodbo.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-I.

5. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi, da je odločba zaradi te kršitve nezakonita).

Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je tako pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Nadalje, pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti, in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da lahko Vrhovno sodišče preizkusi utemeljenost v zahtevi uveljavljenih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se zahteva zgolj posplošeno sklicuje. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6. Vložniki se v utemeljitev kršitev, ki jih uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, med drugim v izogib ponavljanju v celoti in dobesedno sklicujejo na zaključno besedo z dne 16. 1. 2012, na navedbe, podane tekom postopka, in na ugovore, ki so jih vložili zoper prvotno in kasneje modificirano obtožnico. Zahteva za varstvo zakonitosti je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani. Gre za zakonsko določene razloge, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, in ne morebiti za pritožbene ali ugovorne razloge, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev ni mogoče uveljavljati tako, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi ali tekom postopka, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih. Vrhovno sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti samo glede tistih kršitev, ki so v zahtevi izrecno navedene in zadostno opredeljene, utemeljenosti zahteve glede tistih kršitev, ki so jih zagovorniki uveljavljali tekom postopka na prvi ali drugi stopnji, in se v zahtevi na njih zgolj posplošeno sklicujejo, jih pa v ničemer ne konkretizirajo, pa Vrhovno sodišče glede na zgoraj navedeno ni moglo preizkusiti.

B-II.

7. Vložniki zahteve (enako kot v pritožbi) trdijo, da je bila obsojencu v postopku kršena pravica do učinkovite obrambe, ki jo obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja 29. člen Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), in načelo kontradiktornosti, pri čemer se vložniki sklicujejo na 14. in 16. člen ZKP. Zatrjevane kršitve so bile potrditvah obrambe storjene s tem, ker obsojenec vse do dneva vročitve modificirane obtožnice sploh ni bil obveščen o vložitvi zahteve za dopolnitev preiskave oziroma o nadaljnjih ali dodatnih preiskovalnih dejanjih, niti ni imel možnosti sodelovati pri dejanjih preiskave. Navedene kršitve tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, iz podatkov spisa izhaja, da so bili tako obsojenec kot njegovi zagovorniki seznanjeni s tem, da je sodišče odredilo opravo dodatnih preiskovalnih dejanj, to je izdelavo izvedenskega mnenja in njegovo dopolnitev, na glavni obravnavni sta bila izvid in mnenje izvedenca dr. C. prebrana, izvedenec dr. C. pa zaslišan in sta mu imela obsojenec ter njegov zagovornik možnost postavljati vprašanja. Glede zatrjevane kršitve pravice do udeležbe pri dejanjih preiskave pa je potrebno vložnikom pojasniti, da načelo javnosti sojenja, ki velja za glavno obravnavo (294. člen ZKP), ne velja tudi za fazo preiskave. Pri posameznih preiskovalnih dejanjih, opravljenih v fazi preiskave, so lahko stranke postopka in zagovornik navzoči samo v primerih, ko jim to pravico daje zakon. Po določbi drugega odstavka 178. člena ZKP so lahko državni tožilec, oškodovanec, obdolženec in zagovornik v fazi preiskave navzoči pri ogledu in zaslišanju izvedencev, pravice obdolženca in zagovornika do navzočnosti pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja pa ZKP

ne predvideva. Zato zatrjevana kršitev, ker obsojeni ni imel možnosti sodelovati pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja, že iz tega razloga ne more biti podana. Vložniki v nadaljevanju zahteve izpodbijajo tudi strokovnost izvedenskega mnenja dr. C., iz katerega izhaja, da se je obsojenec premikal s hitrostjo 28 km/h, kar se je kasneje izkazalo za neresnično, je pa sodba kljub temu mnenju sledila. S tem je po mnenju vložnikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki pa je določno ne opredelijo. V kolikor vložniki merijo na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne morejo uspeti. Vložniki namreč s temi trditvami ne uveljavljajo nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih prvostopenjske sodbe navaja o vsebini dokaznih listin ali izvedenskega mnenja, in med samimi temi listinami ali mnenjem, temveč po vsebini izpodbijajo dokazno presojo izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča, konkretno izvedenskih mnenj, in tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Ob tem je potrebno pojasniti, da sodišče ni vezano na izvedensko mnenje, temveč si na podlagi tega mnenja (in presoje drugih izvedenih dokazov) ustvari svoje prepričanje o tem, ali je sporno dejstvo, ki ga ugotavlja izvedenec (v konkretnem primeru hitrost vožnje obsojenca), resnično ali ne. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da iz razlogov prvostopenjske sodbe na strani 9 izrecno izhaja, da sodišče prve stopnje ugotovitvam izvedenca dr. C., ki se nanašajo na hitrost vožnje obsojenca, ni sledilo, temveč je izrecno zapisalo, da povzema ugotovitve drugega izvedenca Ž. L., da je bila hitrost vožnje obsojenca nižja od 5 km/h. 8. Tudi glede zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodba nerazumljiva in v nasprotju s seboj, saj je podano nasprotje med izpovedbami prič in izsledki izvedenskih mnenj glede gibanja motornega vozila pred neposrednim trkom, vidnega polja voznika motornega vozila, ki oškodovanca glede na njegovo višino in mesto nahajanja ni mogel videti, gre ugotoviti, da vložniki s temi trditvami ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč podajajo svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej razlog, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Po mnenju vložnikov je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi zato, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in izvedenimi dokazi na glavni obravnavi. Ker pa vložniki ne konkretizirajo, na katera pravno relevantna dejstva se očitano nasprotje nanaša, temveč ga zgolj posplošeno zatrjujejo, Vrhovno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti. Vložniki uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker da pritožbeno sodišče vsega navedenega (to je vseh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti) ni v ničemer dejansko in konkretno presojalo, ampak le pavšalno sledilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno presoditi pritožbene navedbe, opustitev te dolžnosti pa se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Ker pa vložniki tudi te kršitve v ničemer ne konkretizirajo, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali očitana kršitev določb kazenskega postopka predstavlja upoštevano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

9.

Vložniki zahteve uvodoma navajajo, da uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona, ki je sicer konkretno ne opredelijo, glede na obrazložitev pa je mogoče razlagati, da merijo na kršitev 1. točke 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Po njihovem mnenju namreč iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo nobeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, predvsem glede obstoja elementa protipravnosti, oziroma nobena kršitev cestnoprometnih predpisov. Vložniki trdijo, da ravno nasprotno, v ravnanju obsojenca ni nobene kršitve cestnoprometnih predpisov, saj se je obsojeni, kot je izpovedal sam in kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič ter drugih listinskih dokazov, pred speljevanjem ustrezno prepričal o morebitnih ovirah, ki pa jih ni in tudi ni mogel videti. Oškodovanec se je namreč nahajal zunaj njegovega vidnega polja, verjetno je pokleknil ali padel na tla pred tovorno vozilo, tam pa ga ne obsojeni niti kdo drug ni mogel pričakovati ne videti. Da je povsem logično, da obsojenec oškodovanca ni mogel videti, po mnenju zagovornikov dokazujeta tudi obe izvedenski mnenji, ki glede na velikost in višino vozila ter višino oškodovanca jasno navedeta, da v kolikor se je oškodovanec nahajal do razdalje 4 metre pred vozilom, je lahko bil v tako imenovanem mrtvem kotu, pri čemer pa je povsem nemogoče od kogarkoli zahtevati, da se sklanja pred vozilom in posebej preverja, ali se pred vozilom kdo nahaja. Po mnenju zagovornikov je šlo v obravnavnem primeru s pravnega vidika za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati obsojencu. Obsojeni ni kršil nobenega dolžnostnega ravnanja, četudi pa bila takšna kršitev ugotovljena, obsojenec nesreče dejansko ne bi mogel preprečiti, saj ni mogel pričakovati, da bo ob vozilu stal sklonjen ali ležal na tleh slaboten posameznik. Vložniki še menijo, da obsojencu ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, saj se nikakor ni mogel zavedati, da iz njegovega ravnanja, ko v svojem vidnem polju ni imel nikogar, tam pa tudi ni bilo nobenega prehoda za pešce, lahko nastane kakršnakoli prepovedana posledica.

10. Pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. V obravnavanem primeru pa iz povzetih navedb zahteve izhaja, da obsojenčevi zagovorniki ne sprejemajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in njegovo pravilnost ter popolnost v celoti potrdilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obsojenec obravnavanega dne kršil predpise o varnosti cestnega prometa, ko je kot voznik tovornega vozila s polpriklopnikom, torej kot udeleženec v cestnem prometu, v nasprotju z določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP zapeljal na drug prometni pas in se pred spremembo smeri vožnje ni prepričal, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, kar je imelo za posledico, da je potem, ko je zapeljal z desnega na levo smerno vozišče, ob levem robu vozišča s sprednjim levim delom vlečnega vozila trčil v oškodovanca, vsled česar je oškodovanec padel naprej na vozišče, nato pa je obsojenec s sprednjim levim kolesom vlečnega vozila zapeljal preko oškodovanca, zaradi vseh poškodb, ki jih je utrpel pri prevoženju, pa je oškodovanec na kraju nesreče umrl. V nasprotju s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem so tudi trditve zahteve, da obsojenec oškodovanca ni mogel videti, ker se je ta nahajal v mrtvem kotu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je oškodovanec nahajal v vidnem polju obsojenca in bi ga obsojenec ob potrebni pazljivosti pri speljevanju moral videti. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi vprašanje predvidljivosti oškodovanca in v zvezi s tem ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo na kraju, ki se nahaja v centru naselja, kjer je na desni strani cestišča pošta, za pošto trgovina, na levi tržnica, pod njo pa površina, ki se uporablja kot pločnik, nadalje je bilo v neposredni bližini gradbišče. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče ocenilo, da je šlo za obljudeno naselje, kjer pešec ob robu vozišča (v konkretnem primeru oškodovanec) ne pomeni nepričakovane ovire in je za povprečnega, še bolj pa poklicnega voznika kot je bil obsojeni, brez dvoma predvidljiv. Po presoji Vrhovnega sodišča opisano nestrinjanje vložnikov s pravnomočno ugotovljenimi dejstvi in uveljavljanje drugačne dokazne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona, ampak dejansko predstavlja izpodbijanje pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zahteva za varstvo zakonitosti zato v tem delu ni mogla uspeti.

11. Četudi vložniki zahteve pri uveljavljanju zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne izhajajo iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, kot bi morali, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči na podlagi vseh ugotovljenih dejstev, glede resničnosti katerih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal upošteven dvom (427. člen ZKP), naredili pravilen pravni zaključek, da ima obsojencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in da je obsojenec v odnosu do povzročene prometne nesreče in hujše posledice ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. V obravnavanem primeru tudi ni šlo za nesrečno naključje, kot skuša to prikazati zahteva. Za naključje gre namreč le takrat, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to omogočajo objektivne okoliščine in njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Tega pa obsojenec v obravnavanem primeru ni storil, saj bi, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, ob zadostni skrbnosti prometno nesrečo lahko preprečil. 12. Po presoji Vrhovnega sodišča je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena tudi v delu, ko trdi, da je za nesrečo kriv oškodovanec sam, saj je bil on tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ker se je nahajal pred vozilom na vozišču, kjer ni bilo prehoda za pešce, in torej tam ni imel kaj iskati. Obsojeni zato v skladu z načelom zaupanja v prometu ni bil dolžan napraviti ničesar več, kot je napravil. Zahteva se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2011 z dne 15. 9. 2011. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da se je oškodovanec (pešec) v danem primeru nahajal ob levem robu cestišča, torej na vozišču. S stališča naravne vzročnosti je sicer res, da je tudi oškodovančeva hoja po vozišču v določeni meri prispevala k nastanku prometne nesreče, vendar pa je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanje oškodovanca pa je pomembno le v toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obsojenčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj (na primer če bi oškodovanec nenadoma pritekel na cestišče ali se kako drugače nepričakovano pojavil na cestišču ipd.). Le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Storilca namreč praviloma ne ekskulpira kršitev predpisov s strani drugih oseb, če tudi sam krši predpise, slednje pa je bilo v obravnavani kazenski zadevi ugotovljeno, ugotovljena pa je bila tudi vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo predpisov in nastalo posledico. Udeleženci v prometu se načeloma lahko držijo zaupanja v pravilnost ravnanja drugih, kot na to opozarjajo zagovorniki v zahtevi, vendar pa, kot je bilo že povedano, le do tedaj, dokler ne gre za manjše protipredpisno ravnanje drugih udeležencev, ki ga je storilec lahko zaznal, reagiral in pričakoval. Glede na ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe, da oškodovanec (pešec) ob levem robu vozišča ni pomenil nepričakovane ovire, da je bil oškodovanec v vidnem polju obsojenca in bi ga obsojenec lahko videl ter ob potrebni pazljivosti prometno nesrečo tudi preprečil, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ravnanje oškodovanca ni izključilo vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalimi posledicami. Z okoliščinami, na katere se sklicujejo zagovorniki v zahtevi, pa pravilnosti navedenega zaključka ne morejo omajati.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih obsojenčevi zagovorniki uveljavljali v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14.

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.