Jedro

Za izdajo zamudne sodbe mora biti izkazana pravilna vročitev tožbe v odgovoru toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v tč. I potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik in tožeča stranka sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči Z. S. plačati znesek 1,450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2003 do plačila ter mu povrniti vse pravdne stroške, odmerjene na 86.238,00 takratnih tolarjev. Presežni tožbeni zahtevek glede obresti je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sprejelo takšno odločitev po tistem, ko je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, da ne gre za zahteve, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (I. odst. 318. čl. ZPP). Ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi ti pogoji, je izdalo zamudno sodbo. Ugotovilo pa je, kot dejansko podlago, da je zaradi odpadle pravne podlage tožeča stranka od tožene stranke v skladu z določbo čl. 210 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolžna plačat preostanek dolga, ki predstavlja korist, ki jo je pridobitelj pridobil za sfero svojega premoženja na račun prikrajšanca. Kupoprodajna pogodba namreč ni bila realizirana, pogodbeno razmerje je odpadlo in toženec tožniku ni vrnil celotnih 4,000.000,00 SIT. Ostal mu je dolžan znesek takratnih 1,450.000,00 SIT.

Zoper takšno odločitev se je pritožil toženec po svojem pooblaščencu. Podal je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 338 ZPP. Tožeča stranka je šele v pritožbi navedla, da je tožena stranka Z. Š., kar pomeni, da tožba ni bila vročena osebi, ki je bila v tožbi označena kot tožena stranka. Sodišče tožbe ni vročilo Z. Š., ampak je kar izdalo sodbo, ne da bi poprej vročilo tožbo pravilno označeno toženi stranki in ji tako omogočilo varstvo pravic. V spisu ni dokaza, da je tožeča stranka pod nazivom Z. Š. prejela tožbo in da je bila s tem nazivom pozvana, da v roku 30 dni odgovori na tožbo. Tožeča stranka bi morala najkasneje do konca obravnave navesti, katera oseba nastopa kot tožena stranka. Očitek tožbe, ki je bila opravljena določeni osebi, ki ni navedena kot tožena stranka ni mogoče šteti kot pravilna vročitev. Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka, saj bi po čl. 105 ZPP moralo vlogo, ki je nerazumljiva in ki ne obsega vsega, da bi se lahko obravnavala oseba, ki je prejela takšno tožbo, na kateri je bila označena tretja oseba, je upravičeno menila, da ni dolžna odgovarjati na tožbo, ki njo ne označuje kot toženo stranko. Tudi besedilo 180. čl. ZPP, ki določa vsebino tožbo zahteva natančno opredelitev stranke. Ko gre za fizično osebo je vsekakor potrebno opredeliti tudi priimek osebe. Dejansko stanje zadeve je namreč drugačno kot ga prikazuje tožeča stranka. Tožena stranka ni zakrivila razdrtja pogodbe, ne dolguje vtoževanega zneska, ker je bila upravičena obdržati aro, ker je bil rok plačila dogovorjen šele v letu 2006 in ker je bilo dogovorjeno, da se plača z blagom, kot je plačala tožena stranka tožeči stranki, o čemer bo tožena stranka predložila dokaze v odgovoru na tožbo, ko ji bo tožba s pravilno označeno toženo stranko vročena. Zaradi tega je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Priglasile je še pritožbene stranke.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v svoji pritožbi izrecno ne zanika, da ne bi prejela tožbe tožeče stranke. Sklicuje se zgolj na napačen priimek, pri čemer pa tožena stranka pozablja, da je bila hkrati s predložitvijo tožbe tožencu poslana tudi listina z njegovim podpisom, imenovana kupoprodajna pogodba - vrnitev denarja. Predhodno pa je prejel tudi opomin tožnika, ki ga je le-ta poslal po svojem zastopniku dne 22. 9. 2004 in na katerega toženec tudi ni odgovoril. Vročitev za ta opomin pa je bila izkazana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvomno izhaja, da je bila tožena stranka tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor ter da tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz navedb v sami tožbi in predloženimi dokazi. O utemeljenosti tožbenega zahtevka pa govoriti tudi sama pritožba, ki smiselno priznava razdrtje pogodbe, torej priznava tudi zapisano vsebino, s katero se je Z. Š. zavezal tožniku vrniti 4,000.000,00 SIT. Do dneva opomina z dne 22. 9. 2004 je plačal 2,550.000,00 SIT in je na ta dan dolgoval še znesek 1,450.000,00 SIT. Priglasil je še stroške za odgovor na tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po določilu čl. 318 ZPP ugotovilo, da je toženi stranki bila pravilno vročena tožba v odgovor. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je povratnico za vročitev tožbe podpisal Š. Z., G. ..., 3230 Š.. To je potrdil z svojim lastnoročnim podpisom. Kasneje toženec odgovora na tožbo ni dal in v tem odgovoru bi lahko navedel, da ni prejel tožbe v pravilno vročitev. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba tožencu pravilno vročena. Tožba je bila vročena toženi stranki skupaj s kupoprodajno pogodbo, v kateri je naveden kot toženec Z. Š.. V nadaljevanju toženec tudi v pritožbi ni izkazal, da na tem naslovu biva tudi oseba, ki bi imela priimek Š.. Tako je očitno, da je tožbo na naslovu G. 30/a prejel ravno toženec Z. Š., to je tista stranka, katera je s sedaj izpodbijano sodbo zavezana k plačilu zneska 1,450.000,00 SIT, skupaj s pripadki. Tožena stranka je namreč na istem naslovu sprejela tudi sodbo. V kolikor je bila pismena pomota pri zapisu tožbe s strani tožeče stranke je sedaj ta odpravljena. Iz uvoda sedaj izpodbijane zamudne sodbe je razvidno, da je tožena stranka Z. Š., G. ..., Š.. S tem je sanirana tudi eventuelna napaka, ki je bila zgolj v zaporedju črk v priimku tožene stranke. Ker tako tožena stranka s sedanjo pritožbo ni dokazala, da ji tožba ni bila vročena pravilno, je s tem tudi po zaključku sodišča druge stopnje izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po določbah čl. 318 ZPP.

Ko je toženec prejel tožbo, nanjo ni odgovoril in je tako sodišče prve stopnje glede dejanske podlage bilo vezano na tožbene trditve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje jih je povzelo v sodbo in je zaključilo, da je bil zaradi nevračila denarja, prejetega na podlagi kupoprodajne pogodbe - vrnitve denarja toženec neupravičeno obogaten za sedaj vtoževani znesek. Uporabilo je tudi pravilno materialno pravo, to je določbo čl. 210 takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je razvidno, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih za uporabo materialnega prava kot pravne posledice za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožena stranka ni dokazala in kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Toženec je bil s pravnim poukom pravilno poučen, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistveni preostali del pritožbe pa meri ravno na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe naj bi v konkretnem primeru imel toženec pravico zadržati aro. Takšen pritožbeni razlog pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga dejanske narave. Po drugi strani pomeni tudi pritožbeno novoto, ki po čl. 337 ZPP ni dovoljena, saj toženec na tožbo ni odgovoril in sedaj v pritožbi ne more uspešno uveljavljati novih dejstev.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej cit. materialno pravo (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. Pritožbeni stroški za odgovor na pritožbo nosi tudi tožnik, saj njegove odgovorne navedbe niso bistveno vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (vse po določbi I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP).