Jedro

Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma če je oseba zapustila Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta ali obiska, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.

Tožnik ni izkazal prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju do meseca septembra 2001.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije (ZUSDDD) prošnjo tožnika, roj. ... 4. 1951, državljana Bosne in Hercegovine, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnila. Upravna enota je v postopku na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je imel tujec na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, in sicer na naslovu A., in da je bil tujec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ in sicer državljan SR Bosne in Hercegovine, zato spada v prvo kategorijo tujcev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Zaradi ugotavljanja izpolnjevanja tujčevega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje je bil zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Banji Luki. Kot razlog, zakaj je zapustil Republiko Slovenijo, je tujec povedal, da je Republiko Slovenijo zapustil avgusta 1991, ko je šel po otroke, ki so bili na počitnicah v Banja Luki in da se v Slovenijo niso mogli vrniti, ker se je pričelo vojno stanje in ni imel potnih listov in da je bil razlog njegovega odhoda iz Republike Slovenije odhod po otroka. Nadalje je na zaslišanju tujec izjavil na vprašanje, ali se je poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, da si je najprej poskušala urediti status soproga, ki je prvič potovala v Slovenijo leta 2002 ter da je leta 2013 odšel v Ljubljano in oddal vlogo za stalno bivanje kot izbrisani. Hkrati je tujec na vprašanje, naj pove oz. opiše poskuse vrnitve v Republiko Slovenijo in predloži morebitna dokazila npr. vizumi itd., povedal, da je prvič potoval v Slovenijo leta 2013, ko ni bilo več viz. V nadaljevanju je tujec na vprašanje, ali je od dneva njegove izselitve iz Republike Slovenije pa do dne, ko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kadarkoli v tem obdobju, vstopil na območje Republike Slovenije, odgovoril, da je bilo to spomladi leta 2013. Prav tako je tujec v nadaljevanju povedal, da se je družina poskušala vrniti v Slovenijo šele lani 2013, ko so oddali vloge za ureditev statusa. Po tujčevih besedah sta poleti 1991 odpeljala otroke na počitnice k babici v Banja Luko in avgusta, pred začetkom šole, sta prišla v Banja Luko in se nista mogla več vrniti v Slovenijo zaradi znanih okoliščin na Hrvaškem od septembra 1991 (meje so bile zaprte in še potnih listov niso imeli). Tujec tudi v postopku ni predložil listinskih dokazil, ki bi izkazovale, da je njegova odsotnost iz Republike Slovenije posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, je pa v priloženem življenjepisu in na zapisnik navedel, da je bila njegova odsotnost iz Republike Slovenije posledica enega od razlogov, ki jih ZUSDDD v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD določa kot razlog za upravičeno odsotnost in sicer nezmožnost vrnitve (vojna). Upravni organ je razlog odhoda tujca iz Republike Slovenije štel za upravičenega. Na podlagi podatkov uradnih evidenc, dokazil in izjav tujca je bilo ugotovljeno, da je od 23. 12. 1990 do zapustitve Republike Slovenije t.j. avgusta 1991 živel v Republiki Sloveniji. Vzrok zapustitve Republike Slovenije je bil po tujčevih besedah odhod po otroka, ki sta bila na počitnicah v Banja Luki. Upravni organ ugotavlja, da kljub izpolnjenemu pogoju iz 4. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razloga, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. V postopku lahko tako tujec izkazuje pogoje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 do avgusta 1996. V postopku je bilo v zvezi s poskusi vrnitve v navedenem obdobju na podlagi izjav tujca na zapisnik, podatkov iz uradnih evidenc in dokazil ugotovljeno, da se tujec ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Dokazno breme, da se izkaže poskus vrnitve v Republiko Slovenijo in poskus nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji je v postopku na strani stranke. Upravni organ je ugotavljal in upošteval tudi središče življenjskih interesov imenovanega, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Na podlagi izjav imenovanega je mogoče zaključiti, da je središče njegovih življenjskih aktivnosti od dneva zapustitve Republike Slovenije meseca avgusta 1991 v Bosni in Hercegovini in je še tudi danes, saj celotna družina živi v Bosni in Hercegovini. Tujec je na vprašanje, kje je središče njegovih življenjskih interesov (osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi), povedal, da se želi vrniti v Slovenijo, kjer bi bilo središče njegovih interesov. V postopku je tujec izkazal dejansko življenje v Republiki Sloveniji za obdobje od 23. 12. 1990 do avgusta 1996, ne pa tudi za nadaljnje obdobje petih let. 2. Tujec je bil seznanjen z ugotovitvami v postopku, hkrati pa mu je bila dana možnost, da se v roku 8 dni pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo te odločbe ter predloži dokazila, ki kažejo nasprotno od ugotovljenega. Predmetni dopis je bil tujcu vročen 23. 6. 2014. Tujec se je na seznanitev odzval z dopisom, ki ga je tukajšnji upravni organ prejel dne 2. 7. 2014, v katerem navaja, da upravna enota ravna v nasprotju z odločbo Upravnega (pravilno: Ustavnega) sodišča Slovenije številka U-I-246/02-28 (Ur. l. RS, št. 36/03), kakor tudi zoper odločbo Ustavnega sodišča Slovenije številka U I 246/2015, v kateri je navedeno, da upravni organ ni upošteval želje stranke, da bi ponovno prišla v Slovenijo živet. Prav tako pa tujec v nadaljevanju upravnemu organu očita kršenje 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Upravni organ tujcu odgovarja, da je bila 3. 4. 2004 izdana ustavna odločba št. U-I-246/2002 in da je bila izdana dopolnilna odločba MNZ o priznanju stalnega prebivališča v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02, kar pa ni predmet odločanja tukajšnjega upravnega organa. Upravni organ je na dan izdaje odločbe o zavrnitvi in med samim postopkom pri vpogledu v register državljanstev ugotovil, da tujec ni vložil vloge za pridobitev državljanstva, prav tako po registru tujcev ni urejal nobenega statusa tujca po takrat veljavnem Zakonu o tujcih niti ni ničesar poskušal urejati vse do izdaje te odločbe o zavrnitvi.

3. V pritožbi tožnik pravi, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, in iz nje izhaja, da je Slovenija nezakonito naredila izbris 37.000 neslovenskih občanov, in je presodilo, da mora Slovenija vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, in mu izda posebno odločbo za nazaj, če dostavi dokaze, da je res bil takrat v Sloveniji. Sklicuje se na 6. in 14. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Mednarodno pravo pa ima večjo veljavo kot zakoni. Upravni organ bi moral naprej obrazložiti pogoje, katere bi moral izpolnjevati, da bi lahko pridobil pravico do izdaje odločbe o stalnem prebivanju in katere izpolnjuje ali pa ne izpolnjuje.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Po mnenju ministrstva je organ prve stopnje po tem, ko je v postopku ugotovil, da je pritožnikova odsotnost iz RS upravičena oz. dopustna, ker se pritožnik v Slovenijo ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v državah naslednicah nekdanje SFRJ, in je torej pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje prvih petih let odsotnosti v postopku nadalje pravilno ugotavljal, ali se je pritožnik po petletni dopustni odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let poskušal vrniti v RS in v RS nadaljevati z dejanskim življenjem, na kar naj bi kazala njegova ravnanja v tem naslednjem petletnem obdobju. Med ravnanji, ki kažejo na poskus vrnitve so npr. pridobitev vizuma ali vizumov ali poskus pridobitve vizuma, nadalje poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo pa je bil zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja ipd. Dokazno breme, da izkaže, da se je poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji je na stani stranke. Glede na navedeno bi torej pritožnik v postopku moral predložiti listinska dokazila, ki bi izkazovala poskuse njegovega vračanja v RS v obdobju petih let po petletni dopustni odsotnosti, predlagati priče, ki bi v postopku izpovedale, da se je pritožnik poskušal vrniti v RS ali se o poskusih vračanja in poskusih nadaljevanja z dejanskim življenjem v Sloveniji pritožnik izpovedati kot stranka v postopku. Ministrstvo ugotavlja, da pritožnik v postopku listinskih dokazil, ki bi izkazovala poskuse njegovega vračanja v Slovenijo ni predložil niti ni predlagal zaslišanja prič, kot stranka v postopku pa v zvezi s poskusi vračanja ni izjavil, da se po končani vojni na Hrvaškem in v BiH ni poskušal vrniti v Slovenijo ter da se je v Slovenijo prvič vrnil v letu 2013, ko za vstop v RS ni več potreboval vizuma in ko je tudi vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.

5. Ker pritožniku kot izkazujejo podatki registra stalnega prebivalstva, prijava stalnega prebivališča v RS dne 13. 2. 1992 ni prenehala zaradi izbrisa, temveč zaradi odjave, v kolikor bi mu bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano, do izdaje posebne odločbe ni upravičen. Pritožniku namreč prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva ni prenehala dne 26. 2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, temveč že prej, to je dne 13. 2. 1992 zaradi odjave. Na pritožbeno navedbo, da je organ prve stopnje očitno pozabil, da je pritožniku dne 29. 5. 2013 izdal potrdilo št. 021-7976/2013, iz katerega izhaja, da je imel pritožnik v Sloveniji v obdobju od 3. 3. 1981 do 13. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče, pa ministrstvo odgovarja, da je del spisovne dokumentacije upravne zadeve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pritožniku tudi potrdilo št. 021-7915/2013, izdano dne 22. 5. 2013, pri organu prve stopnje, iz katerega izhaja, da podatki registra stalnega prebivalstva izkazujejo, da je imel pritožnik v obdobju od 12. 4. 1976 do 4. 3. 1986 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na naslovu B., v obdobju od 4. 3. 1986 do 13. 2. 1992 pa na naslovu A. Organ prve stopnje glede na to, da je pritožnika pravilno obravnaval kot tujca, ki je na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji imel prijavljeno stalno prebivališče, tako po mnenju ministrstva v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na navedeno potrdilo oz. dejstvo, da je imel pritožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče, nikakor ni pozabil. 6. V tožbi navaja enake argumente kot v pritožbi in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo prekliče ter da odloči, da mu mora organ izdati posebno odločbo.

7. Ministrstvo za notranje zadeve vztraja pri izdani odločbi in naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Ker je namen ZUSDDD v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992, je Upravno sodišče v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost izpodbijanega akta presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) S tem bo sodišče tudi odgovorilo na glavni tožbeni ugovor tožnika v tožbi, s katerim pa tožnik zmotno razlaga sodbo ESČP v zadevi Kurić. Iz sodbe ESČP v zadevi Kurić namreč ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na ostale okoliščine, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj.

10. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2) ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva3(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9) Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP, nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10)

11. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

12. Med strankama ni sporno, da je tožnik živel v Sloveniji od 21. julija 1975 in da je imel na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bil državljan druge republike nekdanje SFRJ (BiH). S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik Slovenijo zapustil avgusta leta 1991, ko je šel po otroke, ki so bili na počitnicah v Banja Luki, potem pa se zaradi vojnih razmer na Hrvaškem meseca septembra 1991 ni mogel več vrniti. To se je dogajalo še pred izbrisom. Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta ali obiska, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.

13. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnik ni predlagal nobenega dokaza in tudi ni poskušal organ prepričati o tem, da je takrat zapustil Slovenijo samo začasno in da ni imel namena trajne odselitve po lastni volji v BiH. Trdil je samo, da se ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer. Za prepričljivost izpovedbe, da se ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer bi bilo nujno potrebno, da bi tožnik tudi za drugo petletno obdobje (prvo petletno obdobje se je izteklo septembra 1996), to je v obdobju petih let od septembra 1996 do septembra 2001, izkazal določena ravnanja oziroma bi predlagal tehtne dokaze, s katerimi bi dokazoval neuspešno izraženo voljo za vrnitev v Slovenijo. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Tožnik je bil izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne ni mogel vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi moral tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki jim jih je postavljala vojna, izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ v Slovenijo. Sodišče je namreč v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko sodišče zavzelo restriktivno razlago vse do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

14. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

15. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD, na katero se sklicuje tudi tožnik v (pri)tožbi, vendar na nepravilen način. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(18) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

16. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika.

17. Z zgornjo dopolnitvijo obrazložitve in glede na ključen tožbeni ugovor sodišče lahko ugotovi, da izpodbijani akt ni nezakonit, saj tožnik ni izkazal prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju do meseca septembra 2001. Sodišče v tem delu lahko sledi utemeljitvi organa prve stopnje in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Drugostopenjski organ je sicer v obrazložitev odločitve vključil argument o tem, da je tožnik odjavil bivališče v Sloveniji dne 13. 2. 1992, o čemer se tožnik v tožbi niti ne izreka, zato sodišču tega novega dejstva pri presoji izpodbijanega akta ni bilo treba upoštevati.

18. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (12) : Ibid. odst. 299. opomba (13) : Ibid. odst. 302. opomba (14) : Ibid. odst. 303. opomba (15) : Ibid. dost. 292. opomba (16) : Ibid. odst. 293. opomba (17) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (18) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.