Jedro

VoIP storitve niso javne telekomunikacijske storitve, pač pa tržne storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 4. 2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper dopis Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 14. 2. 2001, v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ta dopis odpravila in zavrnila vlogo družbe A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) z dne 9. 1. 2001 za priglasitev VoIP storitev, v 2. točki izreka pa je kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke.

2. Sodišče prve stopnje se pridružuje mnenju tožene stranke, da VoIP storitve niso javne telekomunikacijske storitve, pač pa tržne storitve, za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje. Pri tem sledi razlogom, ki jih je za utemeljitev svoje odločitve navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) in jih na tem mestu ne ponavlja.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo). Ponavlja tožbene navedbe. Meni, da bi konkurenca za mednarodne klice, ki bi jo predstavljal VoIP, ta model lahko podrla in onemogočila financiranje govorne telefonije kot gospodarske javne službe, s čimer bi lahko povzročila celo motnje v preskrbi prebivalstva in gospodarstva s telekomunikacijskimi storitvami. Odločitev zakonodajalca je bila, da je tudi v ZTel ohranil monopolni telekomunikacijski trg in zavestno odložil liberalizacijo telekomunikacij, še zlasti pa govorne telefonije, do sprejetja ZTel leta 2001. Tožena stranka te volje zakonodajalca, kljub morebitni naklonjenosti večji liberalizaciji trga, ni mogla spremeniti, zato njena odločitev ni zakonita. Neprimerno je v tem zvezi tudi sklicevanje na stališča, uveljavljena v Evropski Uniji, saj so ta stališča izvirala iz modela liberaliziranega trga, ki ga ZTel ni poznal in ga je celo izrecno odklanjal (1. člen ZTel). Smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in ugodi tožbi.

4. V odgovoru na revizijo (prej pritožbo) tožena stranka ponavlja navedbe v odgovoru na tožbo. Meni, da dejstva, da je ZTel opravljanje storitev javne govorne telefonije določil kot obvezno gospodarsko javno službo, ni dopustno razlagati na način, ki posega v zakonsko določbo, s katero je omogočeno opravljanje tržnih komunikacijskih storitev. Ocenjuje, da v nobenem primeru ne bi bilo mogoče z namensko razlago vsebine ZTel, kot to stori tožeča stranka (sicer z napačno razlago namena v tem delu), preseči njegovega jezikovnega pomena, ki je v tem obsegu jasen (glej 15. in 16. člen ZTel). Predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. V odgovoru na revizijo (prej pritožbo) prizadeta stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo. Meni, da je res, da je šele s potekom veljavnosti ZTel tožeči stranki potekla izključna pravica izvajati javno govorno telefonijo in teleks ter gradnje in upravljanje javnega telekomunikacijskega omrežja za podatkovne telekomunikacije. Ni pa novi Zakon o telekomunikacijah – ZTel-1 (Ur. l. RS, št. 30/2001 in 110/2002) v ničemer spremenil opredelitev oziroma vsebin in pogoje v za opravljanje storitev že s starim ZTel določenih tržnih telekomunikacijskih storitev, kamor sodijo tudi storitve, za katere je prizadeta stranka pridobila odločbo tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

6. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorilo.

7. Revizija ni utemeljena.

8. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je v obravnavani zadevi med strankama postopka sporno, ali je za VoIP storitve, za opravljanje katerih je prizadeta stranka na prvostopni organ vložila vlogo za priglasitev po določbah drugega odstavka 15. člena ZTel, šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje, kar je stališče tožene stranke, ali pa gre za javno telekomunikacijsko storitev govorne telefonije, ki se opravlja kot obvezna gospodarska javna služba in za katero je treba pridobiti koncesijo, kar je stališče tožeče stranke.

11. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo namen zakonodajalca, ki ga je treba upoštevati, to je, da je opravljanje obvezne gospodarske javne službe omejil na storitve javne govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija, vse druge telekomunikacijske storitve pa je opredelil kot tržne telekomunikacijske storitve in glede na naravo in namen javnih telekomunikacijskih storitev. Ta je v tem, da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur. Ob upoštevanju narave VoIP storitev, pri katerih gre za prenos glasu preko internetnega protokola, ter glede ne citirane določbe ZTel, se tudi revizijsko sodišče pridružuje mnenju tožene stranke, da VoIP storitve niso javne telekomunikacijske storitve, pač pa tržne storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje. Zato je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo razlogom, ki jih je za utemeljitev svoje odločitve navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

12. Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so tudi tožbeni ugovori v zvezi s kršitvami pravil postopka, ki jih tožeča stranka ponavlja v reviziji (prej pritožbi) zoper izpodbijano sodbo, neutemeljeni. Izrek izpodbijane odločbe tožene stranke ni sam s seboj v nasprotju, niti ni v nasprotju z obrazložitvijo, kajti tožena stranka je pritožbo tožeče stranke po vsebini zavrnila, ker pa je ob tem ugotovila, da je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, je navedeni dopis, ki ga je štela kot prvostopni akt, odpravila in sama odločila o stvari, za kar je imela podlago v določbah drugega odstavka 247. člena in prvega odstavka 252. člena ZUP, na katere se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.

13. Revizijski ugovori tožeče stranke, ki so enaki tožbenim, da bi tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev lahko vzela le določbe ZTel (glej 4., 15. in 16. člen), ne pa tudi določb Direktive o konkurenci na trgih telekomunikacijskih storitev (90/3887EEC, v nadaljevanju Direktiva), tudi revizijsko sodišče šteje za neutemeljene. Tudi po njegovi presoji je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno navedla, katere določbe ZTel in ZUP, ki sta bila v času odločanja veljavna predpisa v Republiki Sloveniji, je vzela za pravno podlago svoje odločitve. Iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke tudi po mnenju revizijskega sodišča smiselno izhaja, da tožena stranka tožeči stranki v luči pritožbenih ugovorov le pojasnjuje, kaj izhaja iz določb Direktive glede problematike telekomunikacijskega prometa preko protokola VoIP, kar je tožena stranka tudi sama še posebej poudarila v odgovoru na tožbo in sedaj v odgovoru na revizijo (prej pritožbo).

14. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.