Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 9. 8. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 8 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 75,05 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke tako na prvi kot na pritožbeni stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Po pritožbenem stališču je sodišče prve stopnje z zavzetim stališčem, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je bil zahtevek izpolnjen, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je dne 5. 12. 2017 (ob plačilu plače za mesec november 2017) prejel plačilo dodatka za nadurno delo v bruto znesku 96,30 EUR. Tako je bil tožnik s plačilom seznanjen že novembra 2017, tožbo pa je umaknil 9. 8. 2018. Temeljno pravilo za umik tožbe je, da stroške nosi tožnik, razen če tožbo umakne takoj, ko je stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožnik tožbe ni umaknil pravočasno, zato je sodišče izpodbijani sklep napačno oprlo na določbo 154. člena ZPP. Opozarja na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku najkasneje 8 dni oziroma dva dneva po izpolnitvi zahtevka ter na 29. člen ZDSS-1, ki določa 8-dnevni rok za izpolnitev dajatvene obveznosti. Meni, da je tožba še pravočasno umaknjena v roku 15 dni, kolikor traja rok za soglasje k umiku. Ker je bila tožba umaknjena prepozno, bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka. Ob tem še poudarja, da umik tožbe ne pomeni, da je tožnik v pravdi uspel. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
5. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe (takoj po izpolnitvi zahtevka) v roku 8 dni oziroma 2 dni po izpolnitvi zahtevka. Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 9. 8. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2000 in nasl. - ZDSS-1), ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 8 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sklicevanje tožene stranke na odločitev Višjega sodišča v Kopru v zadevi opr. št. Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017, v obravnavani zadevi ne pride vpoštev, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje (razlog za ustavitev postopka je bil, da tožeča stranka ni plačala določene sodne takse, zaradi česar se je štelo, da je tožbo umaknila, poleg tega pa je šlo za gospodarski spor). Enako velja za sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče štelo, da se umik tožbe, podan dva dneva po izpolnitvi, šteje kot da je bil podan takoj in na podlagi tega judikata ni mogoče sklepati, da je bil kasnejši umik nepravočasen.
6. Če pride med pravdo do delnega umika tožbe, se odloča o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.1 Glede na to je bilo potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom. Tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v postopku uspel (glede na delno izpolnitev tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe) v deležu 34 %, tožena stranka pa v deležu 66 %. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 75,51 EUR, pravilna, zato so pritožbene navedbe, da bi moral tožnik povrniti toženi stranki njene celotne stroške, neutemeljene.
7. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.
8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
1 Prim.: N. Betteto, V: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 47.