Jedro

Ttožnik se je kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske prvič usposabljal za vožnjo z vojaškimi tovornimi vozili in spornega dne prvič katerikoli tovornjak zapeljal na kanal za pranje v pralnici. Po navodilu je vozilo na kanal (rampo) zapeljal tako, da je bilo vozilo s sprednjimi kolesi na ravnini rampe, z zadnjimi pa na tleh, da bi se opralo tudi podvozje vozila. Celotno vozilo je bilo nagnjeno nekoliko nazaj, posledično pa je bila tudi stopnica za sestop iz vozila v poševni legi in tudi mokra. Tožnik je izstopal zadenjsko in se držal za držalo pri vratih in ob strani kabine, spodrsnilo mu je že na prvi stopnici, držalo na vratih se je odtrgalo in tožnik je padel z višine cca 1,4 metra in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik v času nezgode vozniško dovoljenje za vožnjo tovornih vozil, in sicer za C in E kategorijo, da bi moral biti glede na to, da ni prvič sestopal s tovornjaka, bolj pozoren, saj je bil tovornjak nagnjen nazaj, ker je stal na rampi, in zato je pravilno ugotovilo, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala, soprispeval v višini 20 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 10.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2008 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek za znesek 10.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 dalje ter glede zahtevanih zakonskih zamudnih obrestmi od prisojenega zneska odškodnine od 21. 7. 2008 do 28. 7. 2008, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.546,59 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Ne strinja se z 20 % sokrivdo tožnika za nastalo mu škodo, saj bi bil po njenem mnenju soprispevek tožnika lahko le maksimalno 10 %, saj je od tožnika mogoče zahtevati le ravnanje v okviru skrbnosti povprečnega človeka. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za prestane in bodoče fizične bolečine ter duševne bolečine zaradi neugodnosti in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo le 5.000,00 EUR, čeprav je tožnik vtoževal 9.000,00 EUR iz tega naslova. Glede na ocenjeno bolečinsko obdobje (s presledki se je zdravil več kot dve leti) in navedbo izvedenca, da se je pri tožniku razvil bolečinski sindrom in da bolečine trpi in jih bo trpel tudi v bodoče, bi bila primerna odškodnina iz tega naslova najmanj 7.500,00 EUR. Prav tako je prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj mu je sodišče prisodilo le 7.000,00 EUR, tožnik pa je zahteval 11.000,00 EUR. Sodišče je premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je ugotovil, da je pri tožniku že dejansko prišlo do nastanka posttravmatske artroze levega kolena (desno, ki ni bilo poškodovano, je brez sprememb). Te spremembe ne dovoljujejo ekstremnih fizičnih naporov, pri običajnih pa tožniku povzročajo težave pri opravljanje poklica gasilec, ki ga tožnik opravlja, in v vsakdanjem življenju. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove starosti ob nezgodi (36 let), dejstva, da je tožnik zaposlen kot poklicni gasilec, kar je fizično zelo zahtevno delo, ki ga po poškodbi težje opravlja. Primerna odškodnina iz tega naslova bi po stališču pritožbe znašala 9.500,00 EUR. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožniku ob upoštevanju 10 % soprispevka dosodi odškodnino v višini 16.200,00 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je v sodbi ostalo prezrto dejstvo, da je tožnik, ki je bil pri toženi stranki pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske, opravljal poklic gasilca. Za ta poklic se je torej moral usposabljati že pred nastankom škodnega dogodka. Takšno usposabljanje je poleg izpita za vožnjo s tovornim vozilom vključevalo tudi obratovanje s takšnimi vozili ter tudi vstopanje in izstopanje iz takšnega vozila tudi v posebnih razmerah. Tožnik je pred škodnim dogodkom končal tudi temeljno usposabljanje za vojaka, zato so ga zavezovala tudi poklicna pravila tega poklica, ki pa so povsem kompatibilna s poklicnimi pravili gasilcev. Ker drugim vojakom, ki so iz vozil sestopali pred njim, ni spodrsnilo, bi lahko vsak vojak s podobnimi izkušnjami brez posebnih težav varno sestopil iz vozila. Sodišče prve stopnje ni presojalo, kakšen objektivno zavezujoč standard skrbnosti bi moral tožnik v trenutku nezgode upoštevati. Tožena stranka je mnenja, da sestopanja, kot ga je opravil tožnik v času nezgode, ni mogoče obravnavati kot nevarno dejavnost, zato šteje, da je za nastalo škodo izključno odgovoren tožnik, saj vozila ni bil prisiljen zapustiti na tak način. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče odločalo četrtič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 362/2009 z dne 23. 5. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek, po pritožbi tožnika pa je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 982/2014 z dne 22. 1. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno zaslišalo tožnika in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Znova je ugotovilo, da tožena stranka ni niti krivdno in tudi ne objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku in da je šlo zgolj za poškodbo, ki je bila posledica neskrbnega ravnanja oškodovanca. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 62/2015 z dne 17. 4. 2015 s sklepom opr. št. Pdp 683/2015 z dne 3. 12. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotilom, da naj dopolni dokazni postopek in o zahtevku odloči po višini, saj je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan. Ob tem naj tudi preveri, ali je morda tožniku moč očitati kakšno nepazljivost, saj bi bil v takem primeru podan tožnikov soprispevek k nastanku škode.

V tretjem sojenju je s sodbo opr. št. Pd 478/2015 z dne 19. 2. 2016 ugotovilo, da je tožena stranka tako objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala. Objektivno je odgovorna, ker so bile stopnice vozila v času obravnavanega škodnega dogodka pod določenim naklonom ter mokre zaradi pranja drugih vozil v koloni in zaradi tega tožnik z višine cca 2 metrov na rampo ni mogel varno sestopiti, ker ni bilo prostora. Krivdno odgovornost tožene stranke pa je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni bil opozorjen na varen oziroma pravilen sestop iz vozila. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnik k nastanku škode prispeval 2/3, ker je bil nepazljiv. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in izpoved tožnika in mu odmerilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je po pritožbah obeh strank ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in se odločitve ne da preizkusiti, saj sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR in tudi ne razlogov za določitev višine nepremoženjske škode iz posameznega naslova, poleg tega je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ker iz obrazložitve izhaja, da je tožnik k nastanku škode soprispeval 2/3, v izreku sodbe pa sodišče soprispevka tožnika ni upoštevalo. Zato je s sklepom opr. št. Pdp 434/2016 z dne 16. 6. 2016 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj odpravi ugotovljene kršitve ter o zadevi ponovno odloči, pri tem pa naj upošteva, da je v razveljavljeni sodbi sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo odškodninsko odgovorna, da pa je soprispevek tožnika zaradi nepazljivosti pri sestopu ocenjen previsoko.

8. Sodišče prve stopnje je četrtič odločilo z izpodbijano sodbo in v novem sojenju upoštevalo napotila pritožbenega sodišča. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da se je tožnik kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske dne 8. 4. 2006 prvič usposabljal za vožnjo z vojaškimi tovornimi vozili, in sicer za vožnjo tovornjakov A., znamke B. in tega dne tudi prvič katerikoli tovornjak zapeljal na kanal za pranje v pralnici. Po navodilu C.C. je vozilo na kanal (rampo) zapeljal tako, da je bilo vozilo s sprednjimi kolesi na ravnini rampe, z zadnjimi pa na tleh, da bi se opralo tudi podvozje vozila. Celotno vozilo je bilo nagnjeno nekoliko nazaj, posledično pa je bila tudi stopnica za sestop iz vozila v poševni legi in tudi mokra. Tožnik je izstopal zadenjsko in se držal za držalo pri vratih in ob strani kabine, spodrsnilo mu je že na prvi stopnici, držalo na vratih se je odtrgalo in tožnik je padel z višine cca 1,4 metra in se poškodoval. Utrpel je nateg in zvin kolena s poškodbo ligamentnih struktur in meniskusov in udarnino v področju levega komolčnega sklepa; - da tožena stranka ni dokazala, da je bilo vozilo tehnično brezhibno (ročica na vratih) in da je bil tožnik opozorjen na pravilno vstopanje in izstopanje iz tovornjaka v taki situaciji (vozilo v naklonu, na rampi za pranje, mokro vozilo, višina sestopa cca 1,4 m, širina prostora za sestop na rampi od 20 do 30 cm - po izpovedih prič), posledično je bilo sestopanje s tovornjaka na pranju v danih specifičnih razmerah delo s povečano nevarnostjo, zato za škodo s tem v zvezi, na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer 2. odstavka 131. člena, 149. člena, 150. člena in 153. člena, ki se na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, uporabljajo za odškodninsko odgovornost delodajalca, odgovarja toženka; - da je toženka za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, saj ni poskrbela za varnost in zdravje pri delu tožnika v skladu s posebnimi predpisi, kar ji nalaga 43. člen ZDR. Kršila je 1. odstavek 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) ter 1., 2. in 3. odstavek 24. člena istega zakona; - da bi moral tudi tožnik poskrbeti za svojo varnost z ustrezno previdnim in skrbnim ravnanjem, še posebej, ker je imel izpit za vožnjo s tovornjakom in je torej znal vstopati in izstopati iz takega vozila, poleg tega pa bi moral vedeti, da je pri sestopu iz v naklonu stoječega vozila potrebna večja mera previdnosti, zato je tožnikov soprispevek k nastali škodi 20 %; - da je tožnik glede na višino škode, ki mu je nastala, in je bila ugotovljena na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, skladno s 179. in 182. členom OZ ter ob upoštevanju soprispevka upravičen do odškodnine v višini 10.400,00 EUR (5.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem - od zahtevanih 9.000,00 EUR; 1.000,00 EUR iz naslova strahu - od zahtevanih 1.100,00 EUR; 7.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po nezgodi od vtoževanih 11.000,00 EUR, skupno torej 13.000,00 EUR zmanjšano za 20 % tožnikovega soprispevka); - da je tožnik skladno z 299. členom OZ upravičen tudi do zamudnih obresti od dne, ko je toženko opomnil na plačilo, tj. od 29. 7. 2008 do plačila.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

10. Stranki se v pritožbah predvsem ne strinjata z višino tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Tožeča stranka ugotavlja, da je 20 % soprispevek previsok, po stališču tožene stranke pa je za škodo, ki mu je nastala, izključno odgovoren tožnik sam.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik v času nezgode vozniško dovoljenje za vožnjo tovornih vozil, in sicer za C in E kategorijo, da bi moral biti glede na to, da ni prvič sestopal s tovornjaka, bolj pozoren, saj je bil tovornjak nagnjen nazaj, ker je stal na rampi, in zato je pravilno ugotovilo, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala, soprispeval v višini 20 %.

12. Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je tožnik opravljal delo gasilca in je bil zato usposobljen za obratovanje s takšnimi vozili in tudi za vstopanje in izstopanje iz njih. Te pritožbene navedbe so namreč pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče, ker tožena stranka ne navaja razlogov, zakaj teh dejstev ni mogla navesti že prej, skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi moral tožnik vedeti, da sestopanje v obravnavani situaciji terja od njega večjo stopnjo previdnosti. Torej je ugotovilo, da bi moral biti tožnik, glede na izkušnje z vožnjo, vstopanjem in izstopanjem iz podobnih vozil (ker je opravljal vozniški izpit) in na dejstvo, da je vozilo stalo na rampi v naklonu, moral pri sestopu ravnati z večjo mero previdnosti. S tem je štelo, da se od njega zahteva skrbnost povprečnega človeka, kar je pravilno. Res je, da drugim vojakom, ki so iz vozil sestopali pred tožnikom, ni spodrsnilo, vendar pa to nikakor ne pomeni, da bi lahko vsak vojak s podobnimi izkušnjami kot tožnik varno sestopil iz vozila. Tožena stranka s temi navedbami posplošuje, saj se v tem sporu ni ugotavljalo, v kakšnih pogojih so s tovornjakov sestopali ostali vojaki, zato sploh ni ugotovljeno, da so ti s tovornjakov sestopali v enakih pogojih kot tožnik, saj bi jih le v tem primeru primerjali s tožnikovim sestopom iz vozila. Res je, da tožnik ni bil prisiljen vozila zapustiti na tak način, vendar pa mu je navodila, kako naj postavi vozilo, dal C.C., ki je bil njegov spremljevalec v vozilu, in tožnik ga je ubogal. 14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo višino odškodnine za posamezne vrste nematerialne škode, ki je tožniku nastala. Iz točke 18 obrazložitve sodbe izhaja, da se je, glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, ter bodoče nepremoženjske škode iz tega naslova, v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča v zadostni meri upoštevalo tako tožnikovo starost, poklic, ki ga opravlja, prostočasne aktivnosti (kolesarjenje) ter dejstvo, da mora v delo vložiti več truda in da nekaterih del ne more več dobro opraviti.

15. Kot izhaja iz navedenega sta pritožbi neutemeljeni, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato skladno s 154. členom ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.