Jedro

Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) podaljšal pripor.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega odpravi, oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom - obljubo obdolženega, da ne bo zapustil bivališča oziroma z javljanjem na policijski postaji.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa, tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogiAbno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5.Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na dokaze zbrane v predkazenskem postopku (uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, uradni zaznamki o zbranih obvestilih, zapisniki o ogledu in posnete fotografije in izpovedbe zaslišanih tujcev A. A., B. B., C. C., D. D.). Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, potrdile očitke v zvezi s storitvijo očitanega kaznivega dejanja, ki bremeni obdolženca, so pritožbeni očitki, da gre zgolj za sklepanje, ki ne zadosti pravnemu standardu utemeljenega suma, neutemeljeni. Zagovornik pa z lastno presojo tega, da je obdolženi mislil, da opravlja zakonite prevoze v okviru "taxi" službe E. ali I. na Češkem in podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno.

Neutemeljene so tako pritožbene trditve zagovornika, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo obstoja pogojev za podaljšanje pripora le pavšalno sklicuje na zakonske (formalne) razloge.

6.Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženem podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Ukrajine, ki začasno biva na Češkem (dovoljenje za bivanje mu je izteklo 31. 3. 2024), in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj tu nima stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje evropskih držav (prevozno sredstvo naj bi pridobil na Češkem in z njim prišel v Slovenijo) in naj bi se v Sloveniji nahajal v tranzitu z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tako je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje glede navedenega pravilno zaključilo, da je pri obdolženem utemeljeno podan priporni razlog begosumnosti, saj obstaja utemeljena nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil, s tem pa se izognil dokončanju kazenskega postopka.

7.Kot neutemeljene se glede na zgoraj povzeto izkažejo pritožbene navedbe zagovornika o obdolženčevih urejenih življenjskih razmerah (s partnerko pričakuje otroka in mu je obljubljena zaposlitev) in posledično njegovi nezainteresiranosti za beg in izogibanju kazenskemu postopku, ter o dejstvu, da bi Češka obdolženega za potrebe kazenskega postopka v primeru bega lahko izročila Sloveniji. Pritožbeno sodišče je že večkrat pojasnilo, da okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne more prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.

8.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.

Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

9.Sodišče je utemeljeno sklepalo, da naj bi si obdolženec, ki je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje, le-ta pridobival z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in dejstvo, da obdolženi nima lastnih sredstev za preživljanje, in je brez vsakršnega premoženja, po prepričanju pritožbenega sodišča, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost podana. Takšnih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti pritožbene trditve zagovornika, da obdolženi do sedaj še ni bil obsojen za kazniva dejanja ter, da mu je bil vozilo s katerim naj bi izvršil kaznivo dejanje odvzeto, zato ponovitvene nevarnosti pri obdolženem več ni. Po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na povzeto utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem realna in konkretna.

10.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem, utemeljeno odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (pa tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 (kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.

Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 195, 195b

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 21281/2024, z dne 21.08.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.21281.2024

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sodba I Kp 21281/2024, z dne 27.08.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.KP.21281.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.