Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku za nepremoženjsko škodo 1,310.000,00 SIT in ji povrniti 104.884,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1998 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnikova pritožba se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 24.300,00 SIT pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, svoje pritožbene stroške pa trpi sam." V ostalem se tožnikova revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 24.1.1997, ko se je v njegov stoječi avtomobil od zadaj zadel tovornjak, ki ga je upravljal B. J. in ki je bil obvezno zavarovan pri toženi stranki. Za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel zaradi zvina vratne hrbtenice in udarnine glave, je tožnik zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti 900.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,400.000,00 SIT, za premoženjsko škodo pa 32.771,00 SIT. Sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode, v pretežnem delu pa za plačilo nepremoženjske škode. Tako je toženi stranki naložilo, da plača tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti 700.000,00 SIT, za strah vseh zahtevanih 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 1,200.000,00 SIT, skupaj torej 2,300.000,00 SIT.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še za 300.000,00 SIT višje odškodnine je zavrnilo.

Proti odločitvi o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za prvo obliko nepremoženjske škode znižalo na 500.000,00 SIT, za drugo na 200.000,00 SIT in za tretjo na 600.000,00 SIT. Zato je skupno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo od 2,300.000,00 SIT na 1,300.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke, v celoti pa tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Na drugi stopnji prisojena odškodnina za vse tri oblike škode je po mnenju revidenta očitno prenizka, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa revizija še posebej opozarja na tožnikovo mladost in težave, ki jih ima kot fizični delavec v usnjarski industriji. Opozarja pa tudi, da je sodišče druge stopnje z izpodbijanim znižanjem za 10.000,00 SIT poseglo v pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje, saj se je tožena stranka pritožila le za 990.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je le delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so ugotovitve obeh sodišč o obsegu nepremoženjske škode, do katere je prišlo zaradi zvina vratne hrbtenice v času prometne nesreče 21 let starega tožnika. V bolnici se je zdravil dva dni, dva meseca je trpel zaradi stalne imobilizacije vratu, deset dni zaradi občasne imobilizacije, hodil je na deset fizioterapij, bil na štirih kirurških pregledih in petih rentgenskih slikanjih, v bolniškem staležu je bil tri mesece. Dva dni je trpel hude stalne telesne bolečine, deset dni srednje stalne bolečine, enaindvajset dni lahke bolečine, občasne lahke pa še šest tednov. Občasne lahke bolečine bo trpel tudi v bodoče ob težjih fizičnih delih in prisilni drži vratu oziroma forsirani gibljivosti. Ob sicer krajšem primarnem strahu je tožnik utrpel tudi sekundarni strah, saj je bil tudi zaradi začasnega mravljinčenja rok en mesec utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja. Tožnikove življenjske aktivnosti so zaradi lažje omejene gibljivosti vratne hrbtenice zmanjšane za 6 odstotkov. Opravlja sicer še vsa dela kot pred nesrečo, vendar mora vanje vlagati večje napore, kar čuti tako pri fizičnem delu v službi v usnjarski industriji, ko opravlja dela v prisilni drži vratu ter dviguje in prenaša težja bremena, težave pa ima tudi pri vožnji z osebnim avtomobilom in pri športnih igrah z žogo (tenis, nogomet, košarka). Zato tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Sodišče mora pri prisoji pravične odškodnine upoštevati vse kriterije, ki jih vsebujejo navedene zakonske določbe. Posamezen odškodninski primer mora individualizirati, torej ugotoviti konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje aktivnosti itd. Prisojeno odškodnino mora vpeti tudi v širše družbene okvire, torej opraviti medsebojno primerjavo med posameznimi škodami in zanje prisojenimi odškodninami.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so prej povzete odločilne dejanske okoliščine o obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode sodišču druge stopnje narekovale znižanje na prvi stopnji prisojene odškodnine prav iz zadnjega razloga, saj je izpodbijana prisoja odstopala navzgor od siceršnje prisoje odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah. Na drugi stopnji znižana odškodnina na skupen znesek 1,300.000,00 SIT ustreza vsem zahtevanim kriterijem, saj so pri taki prisoji ustrezno upoštevane vse individualne značilnosti tožnikovega primera, tudi njegova starost in poklicno delo, na kar posebej opozarja v reviziji, taka prisoja pa se ustrezno umešča v okvir siceršnje prisoje odškodnin v tistih drugih odškodninskih zadevah, ki so po ugotovljenem obsegu in vrsti škode primerljive s tožnikovo zadevo.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je tožnik v reviziji utemeljeno opozoril na okoliščino, kolikšen obseg izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje je tožena stranka označila v svoji pritožbi. Sodišče druge stopnje je na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 1,000.000,00 SIT kljub opredelitvi na prvi strani pritožbe tožene stranke, da je pritožbeno sporno le 990.000,00 SIT. S tako odločitvijo je sodišče druge stopnje za 10.000,00 SIT nepravilno poseglo v že pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje ne bi prezrlo oznake obsega izpodbijanja v pritožbi tožene stranke, bi bil pravilen izrek njegove sodbe tak, kot ga je sedaj zaradi utemeljenega revizijskega opozorila oblikovalo revizijsko sodišče v izreku te revizijske odločbe. Pri tem revizijsko sodišče v stroškovni odločitvi sodišč druge in prve stopnje ni poseglo, ker gre za tako majhen del odškodninskega zahtevka, da drugačna odločitev ne vpliva na odločitev o pravdnih prvostopenjskih in pritožbenih stroških.

Po ugotovitvi, da je bilo sicer materialno pravo pravilno uporabljeno in da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) v preostalem pretežnem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi vse priglašene revizijske stroške. Znesek 10.000,00 SIT predstavlja le en odstotek revizijske vrednosti spora, z odločitvijo o njem pa niso nastali posebni pravdni stroški. Odločitev, da mora tožnik svoje revizijske stroške v celoti nositi sam, temelji na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP (1977).