Jedro

Vloge ni mogoče zavreči kot neprimerne, če stranki objektivno ni bila dana možnost, da odpravi pomanjkljivosti vloge.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8.9.1992, s katero je bila kot nepopolna zavržena njena vloga o priglasitvi javne prireditve - video večera dne 9.9.1992. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka poziv na dopolnitev vloge res prejela po poteku roka, ki je bil določen za dopolnitev, kar je upravičen vzrok za zamudo. Toda tožeča stranka ni predlagala vrnitve v prejšnje stanje in tako je odločitev organa prve stopnje pravilna. Organ prve stopnje je moral postopati hitro, saj v primeru prepovedi javne prireditve mora organizatorju prireditve vročiti odločbo najpozneje dva dni pred napovedano prireditvijo, sicer se šteje, da ni ovire za javno prireditev (18. člen zakona o javnih shodih in javnih prireditvah, Uradni list SRS, št. 20/73, 42/86 - ZJSJP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da zakon o javnih shodih, na katerega se sklicuje tožena stranka, nima posebnih procesnih določb, zato bi morala upoštevati določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dani rok za dopolnitev vloge je bil zamujen zaradi nezakonitega ravnanja organa prve stopnje, zato tožeče stranke ni mogoče zavezovati k uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje. Tožena stranka tudi ni presodila pritožbenih ugovorov, da dopolnitev vloge niti ni bila potrebna niti ugovorov glede uporabe določbe 10. člena citiranega zakona. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zahteva za dopolnitev vloge bila utemeljena, saj iz vloge ni bilo razvidno, kakšne video posnetke in filme bodo predvajali na prireditvi (13. člen zakona). Ker ni šlo zgolj za klasično kulturno prireditev, je priglasitev bila potrebna, čeprav ima tožeča stranka status kulturnega društva (3. odstavek 10. člena zakona). Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Res je, da se odločba o prepovedi javne prireditve oziroma odločba o zavrnitvi zahteve za dovolitev javne prireditve, mora vročiti organizatorju javne prireditve najmanj dva dni pred napovedano prireditvijo. Če se v tem roku odločba ne vroči, se šteje, da je javna prireditev dovoljena (18. člen navedenega zakona). Upravni organ ima tako za rešitev zadeve največkrat na razpolago zelo kratek rok. Toda ta okoliščina ne more biti razlog za nespoštovanje določb ZUP, ki se uporablja in na katerega se tožena stranka tudi sklicuje. V obravnavani zadevi je organ prve stopnje tožečo stranko pozval, da do 7.9.1992 vlogo dopolni glede kraja, časa trajanja prireditve ter programa prireditve. Tožena stranka izrecno ugotavlja, da je tožeča stranka to obvestilo prejela po preteku roka, ki je bil določen za dopolnitev vloge in ima tako upravičen vzrok za zamudo. Toda zmotno je stališče tožene stranke, da bi zato tožeča stranka ob vložitvi pritožbe morala predlagati tudi vrnitev v prejšnje stanje. Po mnenju sodišča namreč za stranko ne morejo nastati škodljive posledice po določbi 2. odstavka 68. člena ZUP, če ji objektivno ni bila dana možnost odprave pomanjkljivosti vloge, zato niso bili izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge. Glede na to, da je tudi organ prve stopnje imel na razpolago kratek rok za odločitev o zadevi, bi v skladu z določbo 1. odstavka 68. člena ZUP moral izbrati zanesljivejši način obvestila za odpravo pomanjkljivosti, saj zakon izrecno določa, da se to lahko sporoči vložniku tudi po telefonu. Bistveno je namreč, da je stranki dana možnost za odpravo pomanjkljivosti vloge, stvar organa pa je, da izbere primeren način za obvestilo. Če organ ne ravna tako, ne morejo za stranko nastati škodljive posledice. Sicer se po zakonu šteje, da je javna prireditev dovoljena, če odločba o zavrnitvi zahteve ni vročena organizatorju najmanj dva dni pred napovedano prireditvijo, kar po mnenju sodišča velja tudi za sklep o zavrženju vloge. Le-ta pa je bil tožeči stranki vročen šele 11.9.1992, torej po napovedani javni prireditvi, ki je bila napovedana za 9.9.1992. Točno je tudi, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbene ugovore, da dopolnitev vloge ni bila potrebna niti priglasitev javne prireditve (2. odstavek 10. člena zakona). Zato tožeča stranka v tožbi utemeljeno ponavlja navedene ugovore. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer zavrača te ugovore, vendar z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe. Vse pritožbene navedbe bi namreč morala tožena stranka presoditi ob odločanju o pritožbi in obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP).

Kršena so bila torej pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, zato je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.