Jedro

Hoja po razgibanem kraškem terenu v ugodnih časovnih in vremenskih razmerah za poklicnega vojaka ne pomeni nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Ljubljana je dolžna plačati tožniku P. Z. 1,600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila ter mu povrniti povzročene sodne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila vse v 15 dneh pod izvršbo".

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 503.306 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožnik si je 20. junija 1994 kot poklicni vojak na vojaški vaji poškodoval koleno. Od toženke, pri kateri je bil zaposlen, je zahteval plačilo 35.796 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ter 1,600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek je gradil izključno na objektivni odgovornosti toženke, ker je škoda nastala v zvezi z njeno nevarno dejavnostjo.

Sodišče prve stopnje mu je v drugem sojenju prisodilo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 35.796 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je delno ugodilo, tožniku prisodilo 1,250.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, presežni odškodninski zahtevek (350.000 SIT) pa zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Presodilo je, da je tožniku škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo toženke, saj ob upoštevanju tožnikove utrujenosti zaradi predhodnih vaj in poveljniških obveznosti hoja v polni bojni opremi po razgibanem, težko prehodnem kraškem terenu z veliko kamenja, nizkega grmovja in vrtačami ter brez shojenih stez pomeni dejavnost s povečano nevarnostjo nastanka poškodb.

Toženka je zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje je pritrdilo mnenju prvostopenjskega sodišča, da je aktivnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, nevarna dejavnost, ter zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanemu delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Proti drugostopenjski sodbi je toženka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vsaj znižanje odškodnine, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče nižjih sodišč, da je škodni dogodek nastal pri izvajanju nevarne dejavnosti. Pohod vojakov v vojaški opremi po makadamskih cestah ter gozdnih poteh na razgibanem in delno kamnitem terenu vojaškega poligona ... v suhem in sončnem vremenu ni nevarna dejavnost. Sodišči pri presoji nevarne dejavnosti nista upoštevali, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj strožji kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti občanov, ter da je bil tožnik v času škodnega dogodka poveljnik, poklicni vojak. Stališče nižjih sodišč odstopa od sodne prakse, da vojaško usposabljanje ni nevarna dejavnost, če vaja poteka v okoliščinah, ki so z vidika vojaškega usposabljanja običajne (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 954/98), da pohod vojakov v vojaški opremi po makadamskem, gozdnatem in skalnatem terenu ni nevarna dejavnost (tako sklep Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. Cp 717/2001) ter da nevarne dejavnosti ne predstavlja niti tek po razgibanem gozdnem terenu med razvejanimi koreninami. Za nastalo škodo bi lahko odgovarjala le po načelu krivde. Kolikor pa je podana njena objektivna odgovornost, je le-ta v pretežni meri izključena zaradi tožnikove krivde, saj se od tožnika kot poveljnika zahteva večja spretnost, vsaj taka, da se bo izognil poškodbam pri gibanju po kraškem ali temu podobnem terenu. Toženka dvomi v pravilnost ugotovitve nižjih sodišč, da poškodba kolena, ki jo je tožnik utrpel pred škodnim dogodkom, s sporno poškodbo ni v vzročni zvezi. Tožnik že po prvi poškodbi kolena ni zmogel vsega, kar se od poveljnika pričakuje. Prisojena je bila tudi previsoka odškodnina. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo sodišče odmeriti glede na izkazano 2 % zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih sposobnosti ter ob upoštevanju posledic tožnikove prve poškodbe desnega kolena in poškodb njegovega levega kolena. Sicer pa mu odškodnina za to obliko negmotne škode sploh ne gre, ker "kasnejši dogodek neodvisno od prvega dogodka povzroči enako škodo kot, če tega prvega dogodka ne bi bilo, pretrga vzročno zvezo s prvim dogodkom".

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, ni dovoljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 1,600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo ter 35.796 SIT odškodnine zaradi materialnih stroškov zdravljenja. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago ter se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena.

V ostalem, torej proti odločitvi o nepremoženjski škodi, je revizija dovoljena (vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša 1,250.000 SIT) in tudi utemeljena.

Pravno podlago za odločitev o vtoževani terjatvi predstavljajo določbe ZOR o povzročitvi škode. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno podani vsi elementi civilnega delikta: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost povzročitelja škode, ki je praviloma krivdna (odgovornost po načelu krivde; prvi odstavek 154. člena ZOR), izjemoma, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ter v drugih z zakonom določenih primerih pa objektivna (odgovornost po načelu domnevne vzročnosti; drugi in tretji odstavek 154. člena ZOR).

Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP). Gre za sledeče ugotovitve nižjih sodišč. Tožnik je bil v času škodnega dogodka kot podčastnik zaposlen v vojašnici v ... V času od 15. do 21. junija 1994 je sodeloval na terenskem usposabljanju vojakov na vojaškem poligonu ... Poškodoval se je na generalki pred zaključno vajo 20. junija 1994 v suhem vremenu med dnevnim pohodom po vojaškem poligonu. Kot poveljnik oddelka je hodil prvi na čelu prvega oddelka po neravnem, razgibanem, težko prehodnem kraškem terenu z veliko kamenja, nizkega grmovja in vrtačami ter brez shojenih stez. Pri tem ni mogel gledati samo v tla, saj je moral opazovati teren, kamor bi v skladu z vajo poslal svoje vojake. Bil je v popolni bojni opremi in utrujen, saj so pred škodnim dogodkom hodili že nekaj ur in so terenske vojaške vaje pred tem trajale štiri dni, zaradi večdnevnega bivanja na terenu pa je kot poveljnik tudi v času, ko so ostali vojaki počivali, opravljal številna dela in naloge. Med hojo mu je nenadoma spodrsnilo, koleno mu je klecnilo, tako da je padel in pohoda ni mogel nadaljevati. Poškodoval si je desno nogo, ki je bila pred tem že poškodovana. Po mnenju izvedenca je utrpel zvin desnega kolena z raztrganino sprednje križne vezi, ki se je pri tožnikovi poškodbi ob igranju odbojke januarja 1994 natrgala.

Nižji sodišči sta materialnopravno zmotno odločili, da toženka za tožnikovo škodo odgovarja po načelu domnevne vzročnosti in tako napačno uporabili drugi odstavek 154. člena v zvezi s 173. in 174. členom ZOR. Zmotno sta presodili, da je do tožnikove poškodbe prišlo pri izvajanju toženkine nevarne dejavnosti. Nevarna je tista dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode na življenju in zdravju ljudi. Povečana nevarnost izvira bodisi (1) iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti bodisi (2) iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja, in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna. Dejavnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, torej hoja po razgibanem kraškem terenu v ugodnih časovnih in vremenskih razmerah, sama po sebi ni nevarna dejavnost. Gre za enostavno gibanje, ki ne zahteva večje sposobnosti in spretnosti. Tudi konkretne okoliščine obravnavanega primera: da je bil tožnik v polni bojni opremi, da je svojo pozornost usmerjal v poveljevanje vojakov in je bil utrujen zaradi večdnevnih predhodnih urjenj in poveljniških opravil, niso povečale nevarnosti te vojaške vaje do take mere, da bi ta dejavnost za povprečnega poklicnega vojaka predstavljala neobičajno, nadpovprečno tveganje za nastanek škode. Pri presoji tveganja za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi je revizijsko sodišče v obravnavanem primeru upoštevalo, da je glede na namen vojaškega urjenja in udeležence le-tega kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju (op1), saj je za povprečnega vojaškega obveznika višji od tistega, ki velja za občana (op2). Za poklicnega vojaka, kot je bil tožnik, pa je ta prag zaradi zahtevanih večjih fizičnih sposobnosti profesionalnih vojakov in njihovega predhodnega usposabljanja še višji kot za vojaka na služenju vojaškega roka. Sicer pa je bilo v sodni praksi revizijskega sodišča že zavzeto stališče, da za poklicnega vojaka hoja po skalnatem terenu ni nevarna dejavnost (op3), prav tako tudi ne tek po makadamski in gozdni poti (op4) ali celo taka dejavnost, kot je seskok z meter in pol visokega zidu na asfaltna tla (op5).

Ker dejavnost toženke, pri kateri se je tožnik poškodoval, ne predstavlja nevarne dejavnosti, ni podlage za toženkino objektivno odgovornost (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 173. in 174. členom ZOR), z vidika morebitne krivdne odgovornosti toženke (prvi odstavek 154. člena ZOR) pa tožbenega zahtevka ni mogoče obravnavati. Odškodninsko odgovornost toženke po krivdnem načelu bi sodišče lahko ugotavljalo le v primeru, če bi tožnik podal za to potrebne navedbe (prvi odstavek 7. člena, 212. člen ZPP): poleg trditev o škodi tudi trditve o nedopustnem ravnanju toženke (oziroma ljudi, za katere toženka odgovarja) ter vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo. Takih trditev tožnik ni podal. Toženkini reviziji je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo tako spremeniti, da se zavrne tožnikov neutemeljen zahtevek za plačilo 1,600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP o reviziji toženke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Zaradi delne ugoditve toženkini reviziji in delne spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik uspel le z neznatnim delom svojega zahtevka, je dolžan toženki povrniti vse njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in prvega pritožbenega postopka je revizijsko sodišče odmerilo v enakem obsegu kot prvostopenjsko sodišče (zadnji odstavek 7. strani sodbe sodišča prve stopnje): skupaj 3285 odvetniških točk ter 18.950 SIT materialnih stroškov. Poleg tega je toženki priznalo tudi stroške za pritožbo, vloženo 19. novembra 2001, v višini 500 točk ter 1.100 SIT materialnih stroškov, ki so nastali v zvezi z njo (prva točka tar. št. 16 ter drugi odstavek 15. člena Odvetniške tarife iz leta 1995; Uradni list RS, št. 7/95 in 49/00), ter stroške za revizijo v višini 600 točk ter 906 SIT z njo povezanih materialnih stroškov (tretja točka 21. tar. št. ter tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife; Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003). Ob upoštevanju, da vrednost točke znaša 110 SIT (drugi odstavek 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Odvetniške tarife) je torej toženki priznalo 503.306 SIT pravdnih stroškov (4385 točk po 110 SIT, kar znaša 482.350 SIT, ter 20.956 SIT materialnih stroškov).

Opomba 1: Odločba Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 276/2001. Opomba 2: Odločba Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 455/2002. Opomba 3: Odločba Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 228/2001. Opomba 4: Odločbi Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 52/2001 in II Ips 684/2003. Opomba 5: Odločba Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 523/2002.