Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika (vložitev tožbe), ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 23,54 EUR na račun opravljenih rednih delovnih ur in nadur v bruto znesku 510,22 EUR, od bruto zneska obračunati in odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). V ostalem delu je tožbo zavrglo.

Zoper sklep o stroških, vsebovan v sodbi se pritožuje tožena stranka iz razlogov 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da stroške tožene stranke v celoti prizna ter jih naloži v plačilo tožniku. Navaja, da je tožena stranka na poziv sodišča odgovorila na tožbo, saj jo je v pozivu opozorilo na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila. Tožena stranka je na tožbo odgovorila pravočasno ter navedla, da procesne predpostavke za nadaljevanje postopka niso izpolnjene in pravna korist tožnika ni podana, poleg tega je podala še vsebinske ugovore in navedbe, s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku. Glede na to, da je sodišče toženi stranki vročilo tožbo in jo pozvalo, naj na tožbo odgovori, očitno ni štelo, da je terjatev tožnika prenehala. Tudi kasneje, ko je sodišče toženo stranko pozvalo, da naj se izjavi ali soglaša z umikom tožbe, ji je določilo rok, v katerem se lahko izjavi, sicer bo štelo, da z umikom soglaša. Ker je tožena stranka s sporočilom sodišču z dne 5. 2. 2013 izjavila, da ne soglaša z umikom tožbe, je bila tudi ta vloga potrebna, saj bi jo očitno zadele neugodne posledice, na katere jo je sodišče izrecno opozorilo. Kljub temu, da je tožena stranka zahtevek pripoznala, se je postopek nadaljeval, stroške postopka mora zato nositi tožnik, saj je tožbo umaknil šele po odgovoru na tožbo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V konkretni zadevi je tožena stranka izpodbijala le odločitev o stroških postopka, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339.člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo neizplačanih plač, odpravnino, odškodnino, razliko v plačah, regres za letni dopust in druge prejemke iz delovnega razmerja, potem, ko je toženi stranki dne 2. 8. 2010 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sklepom z dne 7. 10. 2010 je sodišče prve stopnje postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, prekinilo ter ga s sklepom z dne 10. 10. 2012 nadaljevalo. Tožena stranka je v nadaljevanju postopka na poziv sodišča odgovorila na tožbo, v kateri je navedla, da so bile v okviru preizkusa terjatev v stečajnem postopku tožniku prijavljene terjatve v pretežnem delu priznane. Tožnik je nato z vlogo z dne 17. 1. 2013 umaknil tožbo. Tožena stranka z umikom tožbe ni soglašala. Navajala je, da ni dala povoda za nadaljevanje postopka, saj je zahtevek pripoznala. Zato je vztrajala, da ji mora tožnik povrniti stroške postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker odgovor na tožbo ni bil potreben strošek. Stečajni postopek je mogoče šteti kot nadaljevanje postopka pred delovnim sodiščem. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika, ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.

Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del odločitve o stroških postopka tožene stranke.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).