Jedro

Spisovni podatki ne dajejo podlage za sklepanje (z verjetnostjo, ki se zahteva v postopku zavarovanja terjatev), da je pogodba nična in da je na tej podlagi tožeča stranka upravičena od tožene stranke terjati že plačani del kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženi stranki prepovedala odtujitev ali obremenitev njenih nepremičnin in prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi na žiro računu.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, tako da bi pritožbeno sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje podrejenega tožbenega zahtevka, ki ga je postavila za primer, če bi sodišče prišlo do zaključka, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična. Za ta primer zahteva vrnitev plačanega dela kupnine (9.395.951,30 SIT z zamudnimi obrestmi).

Uveljavlja torej denarni (kondikcijski) zahtevek.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 27.9.1999 pojasnila, kako je teklo sklepanje pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Navedla je, da sta stranki potem, ko takratno Javno pravobranilstvo ni soglašalo s prvotno dogovorjeno kupnino, sklenili novo prodajno pogodbo, po kateri je tožeča stranka od tožene stranke kupila le 55% prvotno kupljene nepremičnine, za ostali del pa sta stranki sklenili najemno pogodbo. Z vsebino pogodbe sta soglašala tako Javno pravobranilstvo kot tudi Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo. V sodnem spisu je tako dopis Državnega pravobranilstva z dne 10.1.2000, kakor tudi soglasje Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo.

Spisovni podatki zato ne dajejo podlage za sklepanje (z verjetnostjo, ki se zahteva v postopku zavarovanje terjatev), da je pogodba nična in da je na tej podlagi tožeča stranka upravičena terjati od tožene stranke vračilo že plačanega dela kupnine. To je ugotovilo že prvostopno sodišče. Pač pa je prvostopno sodišče našlo drugo podlago za vrnitveni zahtevek tožeče stranke. Na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke, da je dala toženi stranki dodaten rok za izpolnitev njene obveznosti, da pridobi ustrezna dovoljenja za opravljanje gospodarske dejavnosti tožeče stranke, in ki je, kot pravi prvostopno sodišče, zanesljivo potekel, naj bi bila pogodba razdrta po samem zakonu.

Tožeča stranka je v VI. točki tožbe navedla, da bo po izteku roka "ocenila ali bo vstrajala pri prodajni pogodbi ali pa bo izbrala katero od možnosti, ki jo ima po Zakonu o obligacijskih razmerjih." Tožeča stranka torej svojega podrejenega zahtevka ne uveljavlja na podlagi razdrte pogodbe in tudi njene navedbe ne gredo v tej smeri.

Ni namreč povedala, kakšen rok je postavila toženi stranki in tudi ne, kako se je odločila po njegovem izteku. Vsekakor ima tudi možnost, da pogodbo ohrani v veljavi (2. odst. 125. člena ZOR).

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da obstoj terjatve, ki jo hoče tožeča stranka zavarovati s predlagano začasno odredbo, ni verjetno izkazan. Na podlagi določb 1. odst. 270. člena ZIZ in 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.