Jedro

Pri razlagi vsebine oziroma besednega pomena določene trditve je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru.

Pomembno je, da je povprečna javnost obdolženčevi izjavi izkustveno in logično razumela v navedenih pomenih, pri čemer subjektivno razumevanje in nameni obdolženca za razlago pomena izjav niso odločilni.

V 169. členu KZ-1 je kot ukrep (ki ni kazenska sankcija) določena (zgolj) objava sodbe. Izvrši se lahko le na način, da sodbo objavi medij na zahtevo sodišča, za obdolženca pa določa le stroškovno posledico kritja stroškov objave.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se ukrep iz točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izreče.

II.Pritožbi zagovornice obdolženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu

po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1 za vsako kaznivo dejanje pod točko 1. 1., 1. 2., 2. 1. in 2. 2. določi denarna kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov po 33,33 EUR, to je 999,90 EUR (devetsto devetindevetdeset evrov in devetdeset centov).

Nato se obdolžencu po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna denarna kazen 110 (sto deset) dnevnih zneskov po 33,33 EUR, to je 3.666,30 EUR (tri tisoč šeststo šestinšestdeset evrov in trideset centov), ki obdolžencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V primeru preklica pogojne obsodbe je obdolženec dolžan plačati denarno kazen v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo 1 (en) dan zapora.

III.V ostalem se pritožba zagovornice kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV.Obdolženec je dolžan plačati potrebne izdatke zasebnih tožilcev B. B. in C. C. ter potrebne izdatke in nagradi njunih pooblaščenk v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 3585/2024 z dne 24. 11. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj obrekovanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem mu je za vsako kaznivo dejanje izreklo (pravilno bi bilo določilo) denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 33,33 EUR, skupaj 999,90 EUR, nakar mu je po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen v višini 110 dnevnih zneskov po 33,33 EUR, skupaj 3.666,30 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga. Odločilo je, da se bo v primeru neizterljivosti denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 169. členu KZ-1 je obdolžencu naložilo, da izrek sodbe prebere na prvi naslednji seji Občinskega sveta Občine X., po pravnomočnosti sodbe. Zasebna tožilca B. B. in C. C. je v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in stroške zasebnih tožilcev in njunih pooblaščenk, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bo znana njihova višina. Prav tako mu je naložilo v plačilo 280,00 EUR sodne takse.

2.Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in izrečenem ukrepu po 169. členu KZ-1. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo, še podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni ter obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo oziroma nižjo denarno kazen in odpravi ukrep po 169. členu KZ-1.

3.Pooblaščenki zasebnih tožilcev v odgovorih na pritožbo višjemu sodišču predlagata, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba zagovornice je utemeljena le glede kazenske sankcije, višje sodišče pa je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo še kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca glede izrečenega ukrepa v točki II. izreka.

5.Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne da bi konkretizirala katero kršitev uveljavlja. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da meri na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita, da se ni konkretno opredelilo do posameznih navedb obdolženčevega zagovora in ni pojasnilo, zakaj njegovim navedbam ne sledi, ter se ni vsebinsko opredelilo do izpovedb razbremenilnih prič in ni pojasnilo, zakaj je merodajen pomen inkriminiranih izjav, kot sta ju razumela zasebna tožilca in okolica. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je obdolženčeve izjave obravnavalo kot zatrjevanje konkretnih dejstev in ne kot izražanje političnega mnenja ali vrednostne sodbe, in zakaj ugotovljena zakonitost prodaje občinskega premoženja izključuje možnost izražanja mnenja.

6.Uveljavljana kršitev ni podana. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva so, kadar gre za obsodilno sodbo, tista dejstva in okoliščine, ki so opisana v izreku sodbe in so zakonski znak kaznivega dejanja, ter tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ki jo je treba brati in razumeti kot celoto, prepričljivo pojasnilo, na katere dokaze opira ugotovitev glede odločilnih dejstev, prav tako je navedlo določne in razumne razloge o tem, kako presoja na eni strani verodostojnost obdolženčevega zagovora, na drugi strani pa izpovedbi zasebnih tožilcev in zaslišanih prič ter vseh ostalih izvedenih dokazov. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je obdolženčev zagovor, izpovedbe zasebnih tožilcev in prič medsebojno analiziralo, dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde pa utemeljilo s prepričljivimi, razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Zagovornica zato neutemeljeno pogreša celovito dokazno oceno, medtem ko nestrinjanje s posameznimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je tudi bistvo pritožbenih navedb.

7.Zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga ne obrazloži. Ne navaja, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP naj bi šlo. Zato pritožba z uveljavljanjem navedenega pritožbenega razloga ne more biti uspešna.

8.Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo, relevantno dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter svoje zaključke v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. Višje sodišče jim zato v celoti pritrjuje.

9.Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju zagovora obdolženca, da je izjavi o zasebnih tožilcih izrekel v politični razpravi o zadevah lokalne skupnosti, ki so zadeve javnega interesa. Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje prezrlo, da razprava o prodaji občinskega premoženja in proračunu ter ravnanju nosilcev javnih funkcij predstavlja tipično opravljanje funkcije občinskega svetnika. Iz obdolženčevega zagovora izhaja, da je bilo njegovo nasprotovanje prodaji občinskega premoženja usmerjeno proti sami odločitvi, ki jo je štel za škodljivo, nasprotovala pa ji je tudi civilna iniciativa, kar dodatno kaže na to, da je šlo za legitimno politično razpravo.

10.Zagovornica ima prav in tudi ni sporno, da je obdolženec izjavi izrekel kot občinski svetnik na seji občinskega sveta v okviru politične razprave, vendar je sodišče prve stopnje v točkah 9 in 32 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno presodilo, da navedeni izjavi ne predstavljata dopustnega političnega dialoga in se ne nanašata na zadeve, ki bi bile v javnem interesu. Samo dejstvo, da sta bili izjavi izrečeni na seji občinskega sveta, še ne pomeni, da sta izjavi deležni ustavnopravnega varstva. Ključna je vsebina izjave in njen prispevek k politični razpravi o polemičnih temah. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da obrekovanja ni mogoče upravičiti s pravico do izražanja, saj nikomur ne more biti dopuščeno, da zavestno uporablja laž, ko se o kom žaljivo izraža pri izpolnjevanju svoje politične dejavnosti. Navajanje neresničnih trditev je eden od načinov spravljanja v zmoto, ki ni v javnem interesu. Res je obdolženec obe izjavi izrekel zaradi nezadovoljstva z že sprejetimi odločitvami o prodaji nepremičnin Občine X., tako imenovanega ***, in proračunu Občine X., vendar pri tem ni izrazil le nasprotovanja tem odločitvam, temveč je zatrjeval neresnice in s tem nedopustno posegel v čast in dobro ime zasebnih tožilcev, kot je to argumentirano obrazložilo sodišče prve stopnje. Razprava z očitkoma o osebni koristi in intimni obravnavi proračuna je po pravilni oceni nedvomno prešla na osebno raven zasebnih tožilcev in z njima obdolženec v ničemer ni prispeval k politični razpravi o prodaji premoženja in proračunu Občine X., kot skuša neutemeljeno prikazati zagovornica. Zato je pravilen in utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec z inkriminiranima izjavama zlorabil pravico do svobode izražanja ter na protipraven način posegel v čast in dobro ime zasebnih tožilcev.

11.Zagovornica se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec v izjavah izrekel trditve. Meni, da ni podal nobenih trditev, za kaznivo dejanje obrekovanja pa ne zadošča izrek mnenja ali kritične ocene. Izjava "predvidevam, da so nekateri imeli osebno korist" ni nujno trditev o finančni koristi. Prav tako z obširnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno o pomenu obdolženčevih izjav in ponavlja, da je obdolženec pojasnil, da je imel v mislih nematerialne koristi, kar so razumele tudi razbremenilne priče. Intimna obravnava proračuna v kontekstu razprave o kontinuiteti odločanja pomeni retorično in ironično kritiko in nujno ne pomeni namigovanja na zasebno razmerje. Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje izjavo, izrečeno na 6. seji občinskega sveta Občine X., razlagalo brez upoštevanja celotnega konteksta razprave, v kateri je bila izrečena, v zvezi s pomenom izraza "intimno" pa po njeni oceni tudi sklicevanje na SSKJ ni dovolj, saj ima beseda več možnih pomenov.

12.Vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo (zlasti točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), da gre v primeru navedenih izjav za trditve in ne le za izražanje kritične ocene in mnenja, kot skuša prikazati zagovornica. Obdolženec namreč v izjavi, ki jo je izrekel na 5. seji občinskega sveta Občine X., ni govoril v pogojniku in tudi ne gre za domneve. Pri tem je treba izjavo upoštevati in razumeti kot celoto, v tej pa je obdolženec izrazil tudi svoje osebno prepričanje, da sta se zasebna tožilca okoristila pri prodaji *** in na ta način javnosti prepustil, da si na podlagi njegove izjave ustvari negativno mnenje o zasebnih tožilcih. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da gre za pomensko odprte trditve. Kaznivo dejanje obrekovanja ni podano le v primeru, ko storilec nekaj nedvoumno zatrjuje, temveč zadostuje že namigovanje, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja so lahko tudi insinuacije, to je trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec z očitkom osebne koristi, ki ga je podkrepil s svojim osebnim prepričanjem, (vsaj) namigoval na dejstvo, da sta se zasebna tožilca finančno okoristila pri prodaji ***, saj je osebno korist nedvomno mogoče razumeti kot pridobitev finančne (ali kakšne druge) koristi, prav tako pa tudi, da je z očitkom intimne obravnave proračuna namigoval na spolno oziroma ljubezensko razmerje zasebnih tožilcev. Ob upoštevanju celotnega konteksta izjave, v katerem je bil izrečen očitek intimne obravnave, ko je obdolženec najprej trdil, da videl, da je zasebna tožilka svoje vozilo parkirala v garaži zasebnega tožilca in so se za njo vrata zaprla, nato pa je verjetno sledila intimna obravnava, te izjave ni mogoče razumeti drugače kot namigovanje na ljubezensko in spolno razmerje zasebnih tožilcev. Navedena trditev po prepričanju višjega sodišča dodatne razlage niti ne potrebuje, kar smiselno izhaja tudi iz pritožbe, ko zagovornica navaja, da je navedeno izjavo sodišče prve stopnje razlagalo preveč dobesedno.

Sodišče prve stopnje se je pri razlagi pomena obdolženčevih izjav utemeljeno oprlo tudi na izpovedbe zasebnih tožilcev in prič Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G., ki so bile navzoče na sejah občinskega sveta, na katerih je obdolženec izrekel izjavi, in L. L., ki se je z izjavama seznanil v časopisu Štajerski tednik. Pri razlagi vsebine oziroma besednega pomena določene trditve je namreč odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru.

Iz izpovedb navedenih prič, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo in dokazno ocenilo v točkah 12-19 in 25 razlogov izpodbijane sodbe, tudi v povezavi z obdolženčevim zagovorom in izpovedbami drugih v postopku zaslišanih prič, izhaja, da so izjavi, v času in prostoru, ko sta bili izrečeni, razumeli kot prejem finančne koristi in intimno ljubezensko razmerje, na podlagi teh izjav pa so se med občani Občine X. začele širite govorice, da sta se zasebna tožilca finančno okoristila pri prodaji *** in da sta v intimni zvezi oziroma ljubimca. Izpovedbe navedenih prič so v bistvenem skladne in določne, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, o govoricah pa sta izpovedala tudi zasebna tožilca. Pravilnih zaključkov o pomenu inkriminiranih izjav tudi po prepričanju višjega sodišča ne morejo omajati izpovedbe H. H., I. I. in J. J., ki izjav niso razumeli na opisan način. Zagovornica neutemeljeno pogreša njihovo vsebinsko dokazno oceno, saj je sodišče prve stopnje to storilo v točkah 20-25 obrazložitve izpodbijane sodbe in s prepričljivimi razlogi pojasnilo, kako ocenjuje njihovo verodostojnost, tem razlogom pa višje sodišče v celoti pritrjuje. Ob tem je tehtno poudarilo, kar je tudi bistveno, da ni potrebno, da so izjavi na ugotovljen način razumeli prav vsi občani X. Pomembno je, da je povprečna javnost obdolženčevi izjavi izkustveno in logično razumela v navedenih pomenih, pri čemer subjektivno razumevanje in nameni obdolženca za razlago pomena izjav niso odločilni.

Zagovornica se ne strinja niti z oceno, da je obdolženec zatrjeval objektivno neresnična dejstva. Navaja, da kazenska odgovornost obdolženca ne temelji na konkretnem in preverljivem zatrjevanju neresničnih dejstev, ampak na naknadnih interpretacijah naslovnikov in posrednih zaznavah. Tudi ugotovitve iz ogleda ne omogočajo zanesljivega sklepanja o neresničnosti zagovora glede dogodka na dvorišču zasebnega tožilca, sodišče prve stopnje pa je v tej zvezi uporabilo preoster in metodološko vprašljiv pristop, ni pa se osredotočilo na bistvo zaznave. Po njeni oceni je ključnega pomena, da je K. K. potrdil obdolženčev zagovor glede zavijanja vozila na dvorišče in zaznavo vrat v fazi zapiranja.

Tudi v tem delu zagovornici ni mogoče pritrditi, saj je dokazni postopek potrdil neresničnost izjave o dejstvih, na katera je obdolženec namigoval (prejem finančne koristi in ljubezensko oziroma spolno razmerje med zasebnima tožilcema), kot tudi, da obdolženec ni imel nobene podlage, da bi verjel v resničnost tega (točke 26-29 razlogov izpodbijane sodbe). Zasebna tožilca sta tudi po prepričanju višjega sodišča zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter z gotovostjo dokazala, da predstavljajo prejem premoženjske koristi in intimno razmerje med njima, na kar je obdolženec z izjavami namigoval, objektivno neresnična dejstva. Pri tej presoji se je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, utemeljeno oprlo na izpovedbi zasebnih tožilcev, ki sta skladno, neomajno in kategorično zanikala tako prejem kakršnekoli finančne koristi v zvezi s prodajo nepremičnin, kot tudi dogodek na dvorišču zasebnega tožilca in intimno razmerje med njima. Prav tako je upoštevalo ostale dokaze v spisu, ki trditev obdolženca o zasebnih tožilcih v spornih izjavah ne potrjujejo. Ob tem ne gre spregledati, da tudi nobena izmed prič ni izpovedala o kakršnihkoli predhodnih namigovanjih v javnosti o tem, da sta se zasebna tožilca finančno okoristila pri prodaji in da sta v ljubezenskem razmerju.

Upoštevaje te ugotovitve in nenazadnje tudi zagovor samega obdolženca, je utemeljen in prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje v točki 27 obrazložitve sodbe, da je nedvomno šlo za zatrjevanje neresnic in da se je obdolženec te neresničnosti tudi popolnoma zavedal.

Zagovornica nima prav, ko skuša omajati zaključek sodišča prve stopnje, da je objektivno nemogoče, da bi obdolženec videl, da se je dogodek na dvorišču zasebnega tožilca zgodil na način, kot je izjavil na 6. seji občinskega sveta Občine X.. Za takšen zaključek je namreč imelo podlago v ogledu in rekonstrukciji dogodka, ki je bila opravljena v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, kar je argumentirano obrazložilo v točkah 28 in 29 obrazložitve sodbe, čemur višje sodišče v celoti pritrjuje. Ne glede na navedeno pa je ključno, kar je tehtno poudarilo sodišče prve stopnje, da je dokazana neresničnost ljubezenskega razmerja zasebnih tožilcev in da se je obdolženec zavedal neresničnosti teh svojih izjav.

Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje zagovornica ne more omajati niti z navedbami, da niso izkazane konkretne, dejanske in trajne posledice. Sodišče prve stopnje je v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni potrebno, da storilčeve besede v resnici povzročijo posmehovanje, prezir in druge negativne odzive pri drugih ljudeh. Dejstva, ki jih storilec trdi ali raznaša ne rabijo biti sama po sebi objektivno žaljiva, bistveno je, da je takšna neresnična izjava objektivno sposobna škodovati časti in dobremu imenu oškodovancu. Višje sodišče pritrjuje tehtnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje (točka 31 obrazložitve), da je kontekst izrečenih trditev nedvomno tak, da lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in utemeljilo krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, ko je ocenilo, da se je svojih ravnanj, njihovih posledic in prepovedanosti zavedal, pa jih je kljub temu hotel storiti, saj je dobro vedel, da navedene neresnične trditve lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebnih tožilcev (točka 33 in 34 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, ki je po njeni oceni očitno pretirana in nesorazmerna. Meni, da so bile pri izbiri kazenske sankcije premalo upoštevane olajševalne okoliščine. Prav tako niso bile ugotovljene konkretne in trajne škodljive posledice spornih izjav in ne gre za ponavljajoče ravnanje, temveč za izražanje stališča v okviru politične razprave. Zavzema se za izrek milejše sankcije oziroma nižje denarne kazni.

Utemeljeno je zagovorničino zavzemanje za izrek milejše kazenske sankcije. Po presoji višjega sodišča okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, in osebnost obdolženca, ki še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, utemeljujejo zaključek, da bo že s sankcijo opozorilne narave dosežen namen kaznovanja in bo na obdolženca opozorilo ob grožnji določene denarne kazni vplivalo tako, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Obdolženec je sporni izjavi izrekel na seji občinskega sveta, kjer je potekala razprava o pomembnih vprašanjih, v okviru katere je poleg legitimnega nasprotovanja odločitvam v Občini X. izrekel tudi neresnice, s katerimi je protipravno posegel v čast in dobro ime zasebnih tožilcev. Dejstvo, da je bil obdolženec nezadovoljen z odločitvami v Občini X., ne opravičuje njegovega ravnanja, nedvomno pa so navedene okoliščine, da je izjavi izrekel v posledici občutka nemoči, da kot občinski svetnik vpliva na odločitve v dobrobit občine, pomembne pri izbiri kazenske sankcije. Glede na navedeno in ko tudi glede na težo in naravo obravnavanih kaznivih dejanj izrek denarne kazni ni nujen, kot utemeljeno poudarja zagovornica, je višje sodišče obdolžencu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1 določilo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 33,33 EUR, skupaj 999,90 EUR. V višino določenih denarnih kazni ni bilo poseženo, saj so te po oceni višjega sodišča rezultat ustreznega vrednotenja vseh pomembnih okoliščin, vključno s tistimi, ki jih izpostavlja zagovornica v pritožbi. Izrečena pogojna obsodba z določeno enotno denarno kaznijo v višini 3.666,30 EUR ter enoletno preizkusno dobo je primerna in pravična glede na težo storjenih kaznivih dejanj in bo po prepričanju višjega sodišča imela pričakovan učinek na prihodnje življenje obdolženca v družbenem okolju.

Zagovornica graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu naložilo, da izrek izpodbijane sodbe prebere na prvi naslednji seji Občinskega sveta Občine X. Meni, da je ukrep izrazito nesorazmeren, ter pogreša pojasnilo, zakaj je nujen za povrnitev ugleda zasebnih tožilcev.

Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v točki 36 obrazložitve sodbe s pravilnimi razlogi pojasnilo namen ukrepa iz 169. člena KZ-1. Višje sodišče pa ugotavlja, da za način izvršitve ukrepa, kot ga je določilo v II. izreka sodbe, v 169. členu KZ-1 ni podlage. V navedenem zakonskem določilu je namreč kot ukrep (ki ni kazenska sankcija) določena (zgolj) objava sodbe. Izvrši se lahko le na način, da sodbo objavi medij na zahtevo sodišča, za obdolženca pa določa le stroškovno posledico kritja stroškov objave. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo neposredno obdolžencu naložilo obveznost, da sam prebere sodbo na seji občinskega sveta, kar presega jasno zakonsko določilo 169. člena KZ-1, je s tem v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pravico, ki jo ima na podlagi 169. člena KZ-1. Objava sodbe, kot jo določa KZ-1, pa s strani zasebnih tožilcev ni bila predlagana. Glede na naravo ugotovljene kršitve je višje sodišče po prvem odstavku 394. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se ukrep iz točke II. izreka izpodbijane sodbe ne izreče.

Po obrazloženem in ker zagovornica glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa niso bile ugotovljene druge kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njeno pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Odločba o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obdolženec dolžan plačati zasebnima tožilcema in njunima pooblaščenkama, in zajemajo tudi vložena odgovora na pritožbo, je posledica obsodilne sodbe in temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka pa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).