Jedro

Koncesija se podeli koncesionarju že obstoječih žičniških naprav na podlagi njegove vloge za pridobitev koncesije, razen če je takih koncesionarjev več; v tem primeru se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 29. člena ZŽNPO). Tožnik je vložil zahtevo za sprejem koncesijskega akta, pri čemer nobena od strank ne zatrjuje, da je več koncesionarjev. Po oceni sodišča tako tožnik zahteva izdajo akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma posledično katerega izdajo lahko zahteva s tožbo zaradi molka organa v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se Občinskemu svetu Občine Gorje naloži, da mora v roku 60 dni od prejema te sodbe izdati akt, s katerim bo odločil o tožnikovi zahtevi z dne 1. 7. 2020 za sprejem odloka o koncesijskem aktu za vlečnice A., B., C., in D. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je na naslovno sodišče dne 24. 5. 2021 vložil tožbo zaradi molka organa. V njej je navedel, da je 3. 7. 2020 pri Občinskem svetu Občine Gorje z vlogo z dne 1. 7. 2020 začel postopek pridobitve koncesije za vlečnice A., B., C., in D., za to, da bi na tej podlagi lahko izvedel potrebna vzdrževalna dela in pridobil ustrezna obratovalna dovoljenja. Občinskemu svetu je predlagal, da sprejme odlok o koncesijskem aktu in mu koncesijo podeli neposredno. Tožnik je Občinski svet pozval na izdajo opisanega upravnega akta z zahtevo z dne 5. 3. 2021, na katerega se Občinski svet tudi ni odzval. Pojasnil je še, da je odlok v predmetni zadevi upravni akt v smislu določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). S predlaganim odlokom bi Občinski svet posegel v pravno korist tožnika in spremenil njegov pravni položaj. S tem, ko odloka ni izdal, je tožniku onemogočil opravljanje njegove osnovne dejavnosti: obratovanje žičnic. Gre za konkreten in posamičen akt, ki ima pravni učinek inter partes. Izdaja odloka bi pomenila tudi zaključek odločanja v zadevi.

2. Tožnik je Občinski svet pozval na izdajo opisanega upravnega akta z zahtevo z dne 5. 3. 2021, naj odloči o njegovi zahtevi v nadaljnjih sedmih dneh, na katerega se Občinski svet tudi ni odzval. Tožnik je zato, sledeč tretjemu odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sodišče pozval, da tožbi ugodi, Občini Gorje, Občinskemu svetu naloži, da v roku 30 dni od vročitve te sodbe odloči o zahtevi tožnika z dne 1. 7. 2020, vloženi 3. 7. 2020, za sprejem odloka o koncesijskem aktu, in mu naloži tudi povrnitev stroškov postopka tožnika.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da do odločitve o zadevi še ni prišlo zaradi velike količine dodatnih zahtevkov tožnika o katerih je in bo odločal na sejah. Sodišču je posredoval upravne spise.

4. Tožnik je sodišču poslal še prošnjo za pospešitev postopka.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v tem primeru tožnik zahteva izdajo odloka o koncesijskem aktu. Sodišče zato najprej presoja, ali gre za akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

7. Četrti odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, _kolikor urejajo posamična razmerja_. Tako je treba ugotoviti, ali posamezna norma takega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno v konkretnem življenjskem primeru. To pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali določene osebe norma zadeva posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb (tako Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 81/2018 z dne 29. 5. 2019). Po presoji sodišča tožnik predlaga izdajo takega akta. Kot je navedlo Ustavno sodišče RS v sklepu, št. U-I-222/08 z dne 2. 10. 2008, in št. U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, ima koncesijski akt značilnosti posamičnega akta, če določi oziroma izbere koncesionarja za celotno vsebino koncesijskega akta.

8. Po 28. členu ZŽNPO se koncesija za graditev žičniške naprave podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek); brez objave javnega razpisa se koncesija podeli za graditev žičniške naprave, ki je prometno povezana z obstoječo žičniško napravo ali napravami, ali v primeru, da bodo uporabniki te žičniške naprave uporabljali smučišče oziroma druge rekreacijske površine oziroma objekte, ki jih je uredil koncesionar že obstoječih žičniških naprav (drugi odstavek). V primeru iz drugega odstavka prejšnjega člena tega zakona se koncesija podeli koncesionarju že obstoječih žičniških naprav na podlagi njegove vloge za pridobitev koncesije, razen če je takih koncesionarjev več; v tem primeru se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 29. člena ZŽNPO). Na podlagi zadnje navedene določbe pa je tožnik tudi vložil zahtevo za sprejem koncesijskega akta, pri čemer nobena od strank ne zatrjuje, da je več koncesionarjev. Po oceni sodišča tako tožnik zahteva izdajo akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma posledično katerega izdajo lahko zahteva s tožbo zaradi molka organa v upravnem sporu.

9. Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo stranke ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po tretjem odstavku istega člena sme po prejšnjem odstavku ravnati tudi tožnik, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.

10. Kot je razvidno iz tožbe, odgovora na tožbo in podatkov spisa, je tožnik vložil zahtevo na Občino Gorje, Občinski svet z dne 1. 7. 2020 za sprejem odloka o koncesijskem aktu za vlečnice A., B., C., in D. na zgoraj citirani podlagi ZŽNPO. Ker toženec o njegovi zahtevi ni odločil, je dne 5. 3. 2021 vložil zahtevo za izdajo odločbe (o zahtevi z dne 1. 7. 2020) v nadaljnjih sedmih dneh ter organ v primeru neuspešnega poziva opozoril na vložitev tožbe zaradi molka organa. Kljub ponovni zahtevi za izdajo odločbe, toženec o zahtevi tožnika z dne 1. 7. 2020 ni odločil, kar je med strankama nesporno, saj je v odgovoru na tožbo temu pritrdil tudi toženec z navedbo, da o zahtevi ni odločil zaradi velike količine zahtevkov, ki jih je vložil tožnik.

11. Prvi odstavek 69. člena ZUS-1 določa, da v primeru, če je bila tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda oziroma, če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe.

12. Ker toženec o zahtevi tožnika ni odločil ne v predpisanem roku iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), niti ni tega storil v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi izrecni zahtevi, je sodišče, upoštevajoč prvi odstavek 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je tožencu naložilo, da odloči o tožnikovi zahtevi za sprejem odloka o koncesijskem aktu za vlečnice A., B., C., in D. v roku 60 dni od prejema te sodbe. Pri določitvi roka za odločitev (tožnik je namreč predlagal rok 30 dni) je sodišče ocenilo, da je (ob upoštevanju navedb toženca v odgovoru na tožbo) 60 dni primeren rok za izdajo ustreznega akta.

**K II. točki izreka:**

13. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).