Jedro

Ustna oporoka velja samo v primeru, ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Vprašanje obstoja izrednih razmer je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. Ker je med dediči spor o dejanskih okoliščinah v zvezi s tem vprašanjem, je zapuščinsko sodišče ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo in dediče napotilo na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in S.P. ter K.K.P. napotilo na pravdo, da zoper I. S. in T.P. vložita tožbo na ugotovitev, da je zapustnik dne 23.9.2008 napravil veljavno ustno oporoko pred pričama. S. P. je napotilo na pravdo, da zoper I. S., T. P. .in K.K. P. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino ne sodita niti solastninski delež do 1/2 nepremičnine parc. št. 12/16 k.o. P., niti solastninski delež do 21/125 nepremičnine parc. št. 12/17 k.o. P., saj navedeno predstavlja njeno posebno premoženje, ter na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi solastninski delež na parc. št. 238/2, 238/4 in 238/7 k.o. D.B., katerega je ona pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom. I. S. pa je napotilo na pravdo, da zoper S. P., K. K. P. in T. P. vloži tožbo na ugotovitev, da se denarno darilo v višini 146.052,41 EUR (prej 35.000.000,00 SIT) obdarjenki S.P. vračuna v njen dedni delež.

Pritožbo zoper 2., 3. in 4. točko sklepa vlagata S. P. in K. K. P. in navajata, da bi lahko v zvezi z veljavnostjo ustne oporoke že zapuščinsko sodišče zaslišalo priče in ugotovilo, kakšno je bilo zdravstveno stanje zapustnika. Zato je napotitev na pravdo v tem obsegu nepotrebna. Poleg tega se ne strinjata z zaključkom sodišča, da je njuna pravica manj verjetna, ker ne drži zaključek, da imata le onidve pravni interes za sklicevanje na ustno oporoko. V primeru ugotovitve, da ta iz kakršnegakoli razloga ni veljavna, namreč pridobita ostala dva dediča. V zvezi z nepremičninami s parc. št. 12/16 in 12/17 k.o. P. pritožnica navaja, da je dedič I. S. uveljavljal izločitveno pravico na celotnem premoženju, ki naj bi predstavljajo skupno premoženje zakoncev, česar zemljiškoknjižno stanje ne potrjuje. Zato je njegova pravica v tem primeru manj verjetna. Enako velja tudi za nepremičnine s parc. št. 238/2, 238/4 in 238/7 k.o. D. B., glede katerih pritožnica zatrjuje, da so skupna lastnina zakoncev. Sodišče je v 3. in 4. točki izreka prišlo samo s sabo v nasprotje, saj v 3. točki da prednost skupni lastnini pred zemljiškoknjižnim stanjem, v 4. točki pa odloči nasprotno. Na teh nepremičninah dedinja S. P. uveljavlja solastninski delež do 1/2, ker je izključno s svojim delom in sredstvi dosegla spremembo namembnosti parcele, napeljala vodo, elektriko, postavila kmečki kozolec in most, škarpo ter opravila izkop za hišo. Višjemu sodišču predlagata, da sklep v izpodbijanim točkah spremeni tako, da na pot pravde napoti dediča I. S. oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Dedič I. S. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Ustna oporoka je oblika oporoke, pri kateri oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, ki morata biti sočasno navzoči. Ker gre za izredno obliko oporoke, ta velja samo v primeru, ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke (prvi odstavek 72. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD). Vendar zgolj obstoj izrednih razmer ne zadošča, temveč so te morale biti vzrok, zaradi katerega zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki. Gre torej za kompleksni pogoj, pri katerem morata biti sočasno podani obe sestavini. Izredni dogodki so bodisi nevsakdanji dogodki objektivnega značaja (npr. poplava, potres, vojna), lahko pa gre tudi za okoliščine, ki so vezane na osebo konkretnega oporočitelja, torej subjektivne situacije kot je nenadna huda bolezen ali nepričakovano slabšanje bolezni (K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list 2009, str. 141). Vprašanje izpolnjenosti tega pravnega standarda pa je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Sodišče je v predmetni zadevi pozvalo S. in K. K. P., ki sta predložili zapis ustne oporoke, da pojasnita obstoj izrednih razmer. Tako sta navajali, da je imel zapustnik pred odhodom na urgenco vročino, težko je dihal, ves čas je ležal v postelji in zato ni bil sposoben pisati. Navedeno je prerekal dedič I. S. in trdil, da zapustnik v spornem času vendarle ni bil tako obnemogel, da v roki ne bi mogel držati svinčnika, torej napraviti vsaj lastnoročne oporoke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je med dediči spor v zvezi z dejanskimi okoliščinami, od katerih je odvisna veljavnost oporoke (po 1. točki drugega odstavka 210. člena ZD) in zato zapuščinsko sodišče ni pristojno ugotavljati njene veljavnosti. Glede na navedeno v tej fazi postopka ustne oporoke ni mogoče šteti kot veljavne. Upoštevajoč še nadaljnje dejstvo, da je njena vsebina razdedinjenje dedičev I. S. in T. P., od česar bi imeli pravno korist le dedinji, ki se nanjo sklicujeta (to je v povečanju njunih dednih deležev), je tako pravilen zaključek sodišča, da se na pot pravde napoti njiju.

Pritožba nima prav, da je sodišče v razlogih glede tretje in četrte točke izreka izpodbijanega sklepa prišlo samo s seboj v nasprotje. V obeh primerih je sodišče izhajalo iz domneve lastninske pravice, določene v 10. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da se za lastnika nepremičnine šteje tisti, ki je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Pritožnica S. P. je glede nepremičnin vpisanih v vložni št. 127 in 134 k.o. P. (3. točka izreka) trdila, da so njeno posebno premoženje, torej, da je njihova izključna lastnica, česar zemljiškoknjižno stanje ne potrjuje, saj je v zemljiški knjigi kot solastnik do 1/2 (parcela 12/16) oziroma do 21/125 (parcela 12/17) vpisan tudi zapustnik. Glede na navedeno je pritožničina pravica manj verjetna in bo lahko drugačno lastninsko stanje dokazovala v pravdi.

Na nepremičninah 238/2, 238/4 in 238/7 k.o. D.B. (4. točka izreka) pa je v zemljiško knjigo kot izključni lastnik vpisan zapustnik, dedinja S. P. pa na teh uveljavlja izločitveno pravico, ker naj bi zaradi vlaganj v nepremičnine pridobila na njih solastninsko pravico do 1/2. Tudi v tem primeru je zaradi zemljiškoknjižnega stanja (10. člen SPZ) pravica pritožnice manj verjetna in je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je na vložitev tožbe napotilo njo.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 265. člena ZPP).