Jedro

V gospodarskem sporu, ki teče po ugovoru proti sklepu o izvršbi, ima račun zgolj pomen dokaza, ki sam zase ne govori v prid presoji o obstoju obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče. Prav tako ugotovitev o obstoju prodajne pogodbe ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da je tožena stranka del blaga plačala.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka spremeni tako, da glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. Ig 97/01048 z dne 04.06.1997 se razveljavi v 1. točki izreka tudi glede glavnice v znesku 8.414.760,00 ITL z zamudnimi obrestmi, po katerih se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane na eno leto za ITL, od 01.10.1996 dalje do plačila, in v 3. točki izreka, ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 61.797,07 SIT." 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 40.965,75 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 97/01048 z dne 04.06.1997 ostane v 1. točki izreka v veljavi za znesek 8.414.760,00 ITL z zamudnimi obrestmi, po katerih se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge, vezane na eno leto za ITL, od 01.10.1996 dalje do plačila, in v 3. točki izreka (prvi odstavek izreka). V drugem odstavku izreka je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 94.658,00 SIT. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače pa je zavrnilo (tretji odstavek izreka). Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz "vseh" pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče odločilo o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je bila v pogodbi o zastopanju z dne 26.11.1994 dogovorjena arbitraža pri GZS. Navedena pogodba je tudi edina pogodba, ki sta jo stranki sklenili. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka ni postavila takšnega zahtevka za obresti, o kakršnem je odločalo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča je nerazumljiva tudi glede ugotovitve, da gre v sporu za prodajno pogodbo prav zato, ker se je tožena stranka zavezala, da bo prodajala blago, ki je predmet pogodbe o zastopanju, v imenu in za račun tožeče stranke. Napačno je sodišče odločilo tudi glede pobotnega ugovora. Tožeča stranka je kršila določbo 1. točke 6. člena pogodbe o zastopanju, saj je imenovala drugega zastopnika in ji ni dostavila direktne pogodbe s proizvajalcem. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka vtožuje blago po računu številka 76 z dne 13.09.1996 (priloga A1). Na ugovor tožene stranke v zvezi s pravno podlago izstavljenega računa, je tožeča stranka zanikala, da bi bil sporni račun izdan na podlagi pogodbe o zastopnju z dne 26.11.1994 (priloga B2). Trdila je, da gre za spor iz "po toženi stranki ne v celoti izpolnjene kupoporodajne pogodbe" (list. št. 19), vendar je v zvezi z zatrjevano pravno podlago sodišču predložila le fakturo (priloga A1). V gospodarskem sporu, ki teče po ugovoru proti sklepu o izvršbi, pa ima račun zgolj pomen dokaza, ki sam zase ne govori v prid presoji o obstoju obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče. Prav tako ugotovitev o obstoju prodajne pogodbe ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da je tožena stranka del blaga plačala. Sodišče prve stopnje je namreč prezrlo, da je tožena stranka ves čas (tudi v pritožbi) zanikala obstoj posebne prodajne pogodbe. Zato je bilo breme, da dokaže, da je bila med strankama taka pogodba sklenjena (prim. 26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) na tožeči stranki. Ta pa je, kot je bilo že zapisano, v spis predložila le fakturo, ki je enostranska listina izdajatelja (tožeče stranke) in ne more biti podlaga za nastanek obveznosti naslovnika (tožene stranke). Ker je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka del zneska po vtoževanem računu plačala, zmotno sklepalo na obstoj "klasične prodajne pogodbe", je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v obsegu, kot je razviden iz 1. točke izreka te sodbe. Glede na spremenjeno odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. V skladu z uspehom v pravdi je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne potrebne pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) in veljavne odvetniške tarife (v nadaljevanju O.T.) je toženi stranki priznalo kot potrebne naslednje priglašene stroške: za pripravljalno vlogo z dne 29.03.1999 225 točk (2. odst. tar. št. 14 O.T.), materialne stroške v zvezi z navedeno vlogo v višini 2 % vrednosti storitve, kar znaša 4,5 točke, za pristop na narok dne 18.05.2000 150 točk (1. odst. tar. št. 15), za porabljeni čas 100 točk (1. odst. 13. člena O.T.), za poročilo stranki v zvezi s prejeto pritožbo in sodbo 2 * po 10 točk (4. točka tar. št. 33), materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitev 5,4 točke (3. odst. 15. člena O.T.), kar ob vrednosti 90,00 SIT za točko znaša 45.441,00 SIT, skupaj z obračunanim 19 % DDV od vrednosti odvetniških storitev (ne pa tudi materialnih stroškov) pa 53.905,50 (45.441,00 SIT + 8.464,50 SIT = 53.905,50 SIT). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti tudi stroške sodne takse za ugovor v znesku 7.741,57 SIT (list. št. 7) in stroške za zapisnik z glavne obravnave v znesku 150,00 SIT. Skupni znesek priznanih stroškov je razviden iz drugega odstavka 1. točke izreka te sodbe. Sodišče druge stopnje pa toženi stranki kot potrebnih ni priznalo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sklep z dne 01.04.1999, saj po ZPP odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden. Prav tako ji ni priznalo stroškov v zvezi s poročilom stranki, ki jih je priglasila v vlogi z dne 29.03.1999, saj so ti stroški že zajeti v stroških za sestavo vloge. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela ji je sodišče druge stopnje v zvezi z vloženo pritožbo v skladu z ZST in O.T. priznalo: za sestavo pritožbe 375 točk (1. odst. tar. št. 16), kar ob vrednosti točke 90,00 SIT in obračunanem 19 % DDV znaša 40.162,50 SIT (33.750,00 SIT + 6.412,50 SIT = 40.162,50 SIT), materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitev (3. odst. 15. člena O.T.), kar znaša 803,25 SIT, skupaj 40.965,75 SIT.