Jedro

Ravnanja stečajnega upravitelja ni mogoče šteti za samostojen in od sodišča neodvisen vzrok za podaljševanje postopka.

Izrek

I. Pritožbi četrte tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v III. točki izreka glasi: „Toženka mora v 15 dneh plačati četrti tožnici 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od vložitve tožbe dalje.“ in - v IV. točki izreka znesek 35,99 EUR nadomesti z zneskom 230,37 EUR.

II. Pritožbe prvega, drugega in tretjega tožnika ter toženke se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka ter prvi, drugi in tretji tožnik sami krijejo stroške pritožbenega postopka, četrti tožnici pa mora toženka v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 220,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka Republika Slovenija tožnikom A. A., B. B., Združenje ... in C. C. kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v stečajnem postopku nad H., Specializirana finančna organizacija za opravljaje depozitnih in kreditnih poslov - v stečaju, ki se je vodil s strani Okrožnega sodišča v Novi Gorici pod opr. št. St ...“; - v II. točki izreka zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov A. A., B. B. in Združenja ..., da je tožena stranka v 15 dneh dolžna vsakemu od njih plačati denarno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; - v III. točki izreka toženi strani naložilo, da mora v 15 dneh tožnici C. C. plačati znesek 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 1.005,00 EUR) pa zavrnilo; - v IV. točki izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 35,99 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka; - v V. točki izreka tožnikom A. A, B. B. in Združenju ... naložilo, da so toženi stranki v 15 dneh dolžni solidarno povrniti stroške tega postopka v znesku 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Proti navedeni sodbi (ne pa tudi sklepu) sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožniki jo (v skupni pritožbi) izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Očitajo bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav so v V. točki tožbe zahtevali izvedbo naroka. Ne strinjajo se s stališčem sodbe, da niso upravičeni do odškodnine, ker njihovi pravni predniki niso navzven in nedvoumno izrazili volje, da jim država plača odškodnino zaradi sojenja v nerazumnem roku po ZVPSBNO. Pravni predniki prvih treh tožnikov so nanje cedirali svoje terjatve v stečajnem postopku, z njimi pa tudi vse druge pravice in pravne položaje, ki so z njimi povezani, tudi pravice po ZVPSBNO. Stališče sodišča, da se trajanje sodnega postopka za cesionarja šteje le od prevzema terjatve, je zmotno in privede do neenakosti pred zakonom. Pravica do predmetne odškodnine ni oškodovančeva osebna pravica. Take so le terjatve, ki so osebne narave in so izključno povezane z osebnostjo upnika. Tožbeni zahtevek se nanaša na pravico do odškodnine za škodo, ki je v ZVPSBNO res opredeljena kot nepremoženjska škoda, gre pa dejansko za satisfakcijo, ki naj oškodovani stranki vsaj delno pokrije v dolgotrajnem sodnem postopku nastalo škodo zaradi realnega upada vrednosti terjatve in znižanja terjatve zaradi vse višjih stroškov stečajnega postopka, ki zmanjšujejo sredstva za poplačilo stečajnih terjatev. Dejansko tožniki uveljavljajo odškodnino, ki vsaj delno pokrije nastalo materialno škodo. Do odškodnine zaradi nepotrebnega odlašanja je zato upravičen originalni stečajni upnik ali prevzemnik terjatve, če je prvi ali drugi izpolnil pogoje za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje po ZVPSBNO. Drugačno naziranje sodišča predstavlja kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave in neupravičen privilegij države, da se izogne odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila imetniku stečajne terjatve z dolgotrajnim sodnim postopkom. Sodišče je zato v drugi točki izreka kršilo Obligacijski zakonik in Ustavo RS, posledično pa sprejelo tudi napačno odločitev glede stroškov postopka.

Pri četrti tožnici sodišče ni pravilno upoštevalo okoliščin primera in kriterijev, ki vplivajo na odmero odškodnine. Stečajni postopek ni bil zapleten, ni bilo nadaljevanja dejavnosti, ni bilo zaposlenih delavcev, ni bilo raznovrstnega premoženja in zahtevnih postopkov prodaje ali cenitve premoženje, ni bilo postavljenih sodnih izvedencev, niso bila obravnavana pomembna pravna vprašanja, terjatve številnih upnikov so bile preizkušene že do naroka dne 4. 2. 2004. Kasneje število upnikov ni imelo vpliva na zapletenost. Neunovčene terjatve do dolžnikov stečajnega dolžnika so bile predane v izterjavo zainteresiranim upnikom s sklepom z dne 26. 4. 2010 in se niso izterjevale. Ravnanja tožnikov niso bistveno prispevala k dolgotrajnosti samega postopka. Sodišče je minimaliziralo prekoračitev razumnega roka in dolžino prvega dela stečajnega postopka upravičevalo z obsežnostjo in zahtevnostjo zadeve, dolžino drugega dela pa z ravnanjem stečajnega upravitelja. Prav ravnanje stečajnega upravitelja je povzročilo tolikšno trajanje postopka. Pomen stečajnega postopka je bil za četrto tožnico še posebej velik zaradi visoke stečajne terjatve. Stroški stečajnega postopka bi bili bistveno nižji, če bi se stečaj končal vsaj v 3,5 letih, kolikor v Sloveniji povprečno traja stečaj s poplačilom terjatev. Odškodnina 495,00 EUR za stranko, ki je 12 oziroma celo 14 let čakala na zaključek sodnega postopka, ki mora biti po zakonu hiter, ni pravično zadoščenje. Iz pregleda sodne prakse izhaja, da so slovenska sodišča za 17 primerov dolgotrajnih sodnih postopkov, ki so povprečno trajali 10 let in 5 mesecev, odmerila v povprečju 2.062,00 EUR odškodnine. Sodišče navaja 22 primerov iz prakse ESČP, iz pritožnikom dostopnih sodb ESČP pa izhaja, da je ESČP za 225 primerov dolgotrajnih sodnih postopkov, ki so povprečno trajali 8 let in 2 meseca, odmerilo denarno odškodnino v povprečni višini 3.585,00 EUR. Med njimi sta vsaj dve, ki sta vezani na dolgotrajne in slabo vodene stečajne postopke v Republiki Sloveniji, in sicer zadevi Zavodnik in Sedminek, v katerih je bila prisojena bistveno višja odškodnina. Večina primerov ESČP se sicer nanaša na druge postopke, vendar za njih praviloma ne velja zakonski predpis, da so hitri, in omejitev pravnih sredstev. Pri določitvi maksimalne višine denarne odškodnine po ZVPSBNO je zakonodajalec upošteval sodno prakso za nepremoženjsko škodo in ekonomski položaj Republike Slovenije. Po oceni ESČP je bila v zadevi Zajc in ostali proti Sloveniji oškodovani stranki na podlagi odločbe slovenskega sodišča izplačana odškodnina, ki je predstavljala 45 % zneska primerljive odškodnine, ki bi jo sicer prisodilo ESČP, razumna in primerna upoštevajoč življenjski standard v Republiki Sloveniji. Sodišče je zato upoštevalo 45 % primerljive odškodnine, kakršno naj bi odmerilo ESČP. Ne gre z zakonom določen odstotek, ki ne more biti nespremenljiv. Od maja 2008 do danes so se ekonomski kazalci v državi toliko spremenili, da bi se temu morala prilagoditi tudi odmera denarnih odškodnin po ZVPSBNO v primerjavi z istovrstnimi odmerami ESČP. Odstotek bi se moral ustrezno dvigniti, ker je stopnja inflacije v Republiki Sloveniji od maja 2008 do konca aprila 2019 znašala 14,3 %, v istem obdobju se je povprečna mesečna bruto plača v Republiki Sloveniji povečala za 26 %, BDP pa za 18,2 %.

4. Toženka sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Sodbe se ne da preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe, sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, tisti, ki so navedeni pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Ni jasno, ali je sodišče prisodilo odškodnino zaradi predolgega trajanja celotnega postopka, ali zaradi predolgega trajanja t. i. drugega dela postopka od septembra 2011 do zaključka. Navedlo je le, da je postopek v drugi fazi trajal nekoliko predolgo, oziroma da je trajal več časa kot je tisti, ki bi ga bilo mogoče šteti kot razumnega za odločitev v stečaju. V stečajnem postopku je udeležena vrsta oseb, vsaka s svojimi interesi, ki so se izkazovali skozi številne vloge. Izvedeno je bilo izredno veliko število procesnih dejanj, samo v času od 7. 9. 2011 do 9. 3. 2015 391. Na zadevi se je delalo praktično neprekinjeno, brez kakršnegakoli odlašanja. Od začetka leta 2009 je bilo vloženih 19 pritožb, kar nujno privede do podaljševanja postopkov. Negativnih posledic ne more nositi sodišče oziroma toženka. Sodišče prve stopnje je praktično v vseh primerih moralo najprej poslati plačilni nalog za takso (ki je bil praviloma vročen s fikcijo, kar je pomenilo nadaljnje podaljšanje roka), po plačilu pa vsako pritožbo poslati v odgovor. Vse navedeno podaljša postopek za dve do štiri leta. Sodišče med odločanjem o pritožbah ne more vedno nadaljevati z delom na zadevi. Tipičen primer je sklep o spremembi načrta poteka postopka ali o stroških postopka. Sodišče nobenega plačila ne more izvesti pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi spremembe predračuna. Iz popisa procesnih dejanj so razvidni številni predlogi za spremembo predračuna stroškov ali načrta poteka postopka. Po vrnitvi zadeve s pritožbenega sodišča 7. 9. 2011 je bilo vloženih več predlogov za spremembo predračuna, praktično na vsakih šest mesecev. Stečajni postopek postopek se je od izdaje sklepa o prenosu terjatev na upnike vodil za prazen nič, in sicer le zaradi izpolnjevanja z zakonom predvidenih formalnosti, še posebej pa zaradi vztrajanja posameznih upnikov in upniškega odbora pri vsebinsko nepomembnih zahtevah. Ravno četrta tožnica se je izrecno zavzemala za nadaljnje vodenje stečajnega postopka in nasprotovala po njenem mnenju preuranjenemu zaključevanju le-tega. Sodišče je zapisalo, da je pri četrti tožnici trajanje stečajnega postopka povzročilo občutje nemoči, na kar kaže tudi dejstvo, da je del svoje terjatve tudi odstopila prvemu tožniku. Popolnoma jasno je, da so prvi trije tožniki v postopek vstopili na koncu le zaradi morebitne odškodnine, vsem je bilo jasno, da poplačila v stečaju ni pričakovati. Četrta tožnica je bila kot članica upniškega odbora dobro seznanjena s stanjem postopka in dejstvom, da je bil s prenosom terjatev postopek zaključen. Sodišče prve stopnje omenja tudi sklep Višjega sodišča v Kopru s 3. 10. 2014 in ugoditev predlogu posameznih upnikov. Niti prvostopno stečajno sodišče ali sodnik niti toženka nista mogla ugovarjati, sklep je bil izdan ne glede na to, da je sodišče delalo kontinuirano in stečajnega upravitelja stalno opredeljeno pozivalo, naj pripravi končno poročilo. Po razrešitvi upravitelja se je moral novi upravitelj najprej seznaniti z bistvom zadeve. Od sklepa o imenovanju novega upravitelja z dne 12. 11. 2012 dalje je sodišče ves čas izvajalo z zakonom predvidene dejavnosti. Upravitelju so bile dane potrebne odredbe, narejen je bil nov načrt poteka in predračun stroškov postopka. Izdani so bili sklepi, zoper katere so bile vložene pritožbe. Sodišče je 11. 12. 2013 odredilo, da upravitelj takoj poda končno poročilo, upravitelj je odgovoril 19. 12. 2013. Končno poročilo je sodišče prejelo 26. 3. 2014 in je upravitelja 18. 4. 2014 ponovno opozorilo, da je treba zaključno poročilo izdelati na predpisan način. Upravitelj se je obrnil na bivšega upravitelja, da naj dopolni svoje poročilo, ta je to odklonil. Dne 24. 4. 2014 je upravitelj sporočil, da končnega poročila ne more pripraviti brez revizije celotnega stečajnega postopka. Stečajno sodišče je upravitelju z dopisom 30. 4. 2014 pojasnilo svoje stališče in tudi navedlo, kako naj pristopi k zadevi z natančnimi navodili. Upravitelj je imel očitno spet težave s poročilom, zato je sodišče 10. 9. 2014 urgiralo predložitev končnega poročila. Odgovoril je 22. 9. 2014 in se skliceval na neobstoj dokumentacije. Napačno je bilo razumljeno, da naj bi šlo v razmerju med stečajnim sodiščem in upraviteljem za konflikt. Sodišče je v razmerju do upravitelja nadrejeni organ in mu daje navodila in odredbe, kar je z vsemi navedenimi dopisi tudi dejansko delalo. Nazadnje je sodišče pripravilo končno poročilo in ga kot osnutek posredovalo upravitelju. Stečajni postopek zaradi tega ni prav nič trpel in zaradi tega ni prišlo niti do enega dneva njegovega podaljšanja. Posredovani osnutek je 20. 11. 2014 upravitelj z dopolnjenimi statističnimi podatki predložil sodišču, ki ga je 24. 11. 2014 takoj posredovalo upniškemu odboru. Istočasno je izvajalo procesna dejanja, ki so v popisu razvidna od številke 343 dalje. Niti za eno procesno dejanje sodišče prvo stopnje ni navedlo, da je bilo izvedeno nepotrebno, ali da bi moralo biti izvedeno prej, niti za razmak med dvema procesnima dejanjema ni navedlo, da je prevelik oziroma kakšen bi moral biti. Sodišče je očitno vodil le nek splošen občutek. Stečajni postopek ni pravdni postopek, kjer je sodišče gospodar le-tega in ima na razpolago tudi ustrezna sredstva za pospešitev postopka. V stečajnem postopku mora sodišče obravnavati vse vloge in odgovarjati na zahteve upnikov ali upniškega odbora. Ni obrazloženo, zakaj je bil pomen stečajnega postopka za četrto tožnico velik in zakaj naj bi imelo vodenje postopka od izdaje sklepa o prenosu terjatev na upnike za le-te sploh kakršenkoli pomen. Četrti tožnici kot aktivni članici upniškega je bilo jasno, da po prenosu terjatev na upnike poplačila v stečajnem postopku ne more pričakovati. Sodišče je zaključilo, da je bila pravica četrte tožnice do sojenja v razumnem roku kršena, kar je pripisati neustrezni zakonodaji in neučinkovitemu delovanju sodnega sistema. Nedvomno dejstvo je, da stečajna zakonodaja omogoča udeležbo upnikov, da je predviden poseben organ za varovanje njihovih pravic, to je upniški odbor s številnimi pristojnostmi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kaj je narobe s takšno zakonodajo.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Tožniki v odgovoru na pritožbo toženke obširno opisujejo potek stečajnega postopka, toženka pa poudarja, da pritožbeni razlogi tožnikov niso konkretizirani.

6. Pritožbe prvega, drugega in tretjega tožnika ter toženke niso utemeljene, pritožba četrte toženka pa je utemeljena.

Glede očitane bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

7. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) v šestem odstavku 20. člena določa, da se v postopku za odločanje o tožbi za povrnitev škode po tem zakonu uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti. Glede na datum vložitve predmetne tožbe (3. 7. 2017) so relevantne določbe 454. člena Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17; v nadaljevanju ZPP-E) in se uporablja na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E1, ker ne gre za izjeme iz drugega odstavka istega člena.

8. Pred uveljavitvijo novele ZPP-E je prvi odstavek 454. člena ZPP določal, da sodišče (v sporu majhne vrednosti) brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe. Na opisani način sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu izdalo odločbo brez naroka, ker je štelo, da je na podlagi listin v predmetnem spisu in spisu St ... Okrožnega sodišča v Novi Gorici mogoče odločiti o tožbenem zahtevku in ker nobena stranka ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo. Pritožniki so res v V. točki tožbe predlagali, da „sodišče izvede predlagane dokaze in po opravljenem postopku na naroku razsodi...“, vendar po presoji pritožbenega sodišča očitana bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v okoliščinah konkretnega primera ni podana. Po pregledu tožbe, odgovora na tožbo in pripravljalne vloge tožnikov z dne 14. 9. 2017 namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med strankam ni bilo sporno, zato so bili podani pogoji za izdajo odločbe brez naroka po prvem odstavku 454. člena ZPP.

O pritožbi prvih treh tožnikov

10. Tožniki zahtevajo povračilo nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom H. - v stečaju, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici (nazadnje) pod opr. št. St .... Ni sporno, da so prvi trije tožniki pridobili položaj stranke stečajnega postopka s pogodbami o odstopu terjatev, in sicer prvi tožnik s pogodbama o odstopu terjatve z dne 26. 3. 20142 in z dne 22. 10. 20143, drugi tožnik s pogodbo o odstopu terjatve z dne 24. 3. 20154 in tretji tožnik s pogodbo o odstopu terjatve z dne 6. 10. 20145. 11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prvih treh tožnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da jim je bilo glede na datume njihovega vstopa6 v postopek, sojenje brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno. Pritožniki dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju stečajnega postopka od vstopa prvih treh tožnikov v postopek do njegovega zaključka ne izpodbijajo, ne strinjajo pa se s stališčem sodišča prve stopnje, da s prevzemom terjatev po cesijskih pogodbah niso pridobili tudi terjatve do izplačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker cesionar pridobi enake pravice, kot jih je imel cedent, vključno s stranskimi pravicami in pravnimi položaji, ki so z odstopljeno terjatvijo povezani, tožniki menijo, da med te spadajo tudi pravice, ki gredo strankam po ZVPSBNO (uporaba pospešitvenih sredstev in zahtevek za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku).

12. V skladu s prvim odstavkom 418. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni ipd. Stranske pravice, ki s terjatvijo preidejo na prevzemnika, so res naštete le primeroma, vendar je njihova skupna značilnost nesposobnost samostojne pravne eksistence in vezanost na obstoj glavne terjatve.7 Pravica do izplačila denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja teh značilnosti nima. Za položaj prvih treh tožnikov je odločilno, da so bile s pogodbami o odstopu terjatev nanje prenesene le denarne terjatve odstopnikov do stečajnega dolžnika, ne pa tudi terjatve (do države) iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi bili tožniki eventualno upravičeni do odškodnine le za čas od njihovega vstopa v stečajni postopek. Zaradi navedenega tudi ni pomembno, ali je pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja osebna pravica oškodovanca in s tem povezano v pritožbi izpostavljeno vprašanje dopustnosti8 njenega prenosa (prvi odstavek 417. člena OZ), do katerega sploh ni prišlo.

13. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da je bilo prvim trem tožnikom v za njih relevantnem obdobju (od njihovega vstopa v stečajni postopek v letih 2014 in 2015 do njegovega pravnomočnega zaključka 30. 12. 2015) zagotovljeno sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Tega zaključka prvi trije tožniki konkretizirano niti ne izpodbijajo.

O pritožbi toženke

14. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni res, da ni jasno, ali je odškodnina četrti tožnici prisojena zaradi predolgega trajanja celotnega stečajnega postopka ali t. i. drugega dela postopka, ki je trajal od septembra 2011 do decembra 2015. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve ugotovilo, da „čas trajanja stečajnega postopka od vložitve predloga Banke Slovenije dne 29. 1. 2002 oziroma od sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 4. 11. 2003 in prijave terjatve četrte tožnice z dne 26. 11. 2003 do pravnomočnega zaključka dne 30. 12. 2015 presega čas, ki bi ga bilo še mogoče šteti kot razumen čas za odločitev v stečaju“. Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje četrti tožnici prisodilo odškodnino zaradi predolgega, več kot 12 letnega, trajanja celotnega stečajnega postopka, bolj natančno pa je obrazložilo potek postopka oziroma ravnanje sodišča v obdobju od razveljavitve prvega sklepa o končanju stečajnega postopka (september 2011) do 9. 3. 2015 (28. točka obrazložitve). Za ta del postopka je bilo tudi v sklepu predsednice Višjega sodišča v Kopru RoP 20/2014 z dne 3. 10. 20149 ugotovljeno, da se v zadevi ne postopa ustrezno hitro, saj končno poročilo v treh letih po opravljeni končni razdelitvi še ni bilo predloženo, čeprav zakon določa enomesečni rok (prvi odstavek 375. člena ZFPPIPP).

15. V sodbi so navedeni tudi zadostni razlogi za njen preizkus. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera procesna dejanja niso bila oziroma bi morala biti izvedena in v kakšnem roku. Za oceno, ali je bilo v obravnavani stečajni zadevi zagotovljeno sojenje v razumnem roku, sodišču prve stopnje ni bilo treba analizirati vsakega posameznega procesnega dejanja in ugotavljati, ali je bilo pravočasno izvedeno. Že sama toženka v pritožbi izpostavlja, da v stečajnem postopku nastopa večje število udeležencev, ki svoje interese uveljavljalo s številnimi vlogami, ki jih mora sodišče obravnavati in nanje odgovarjati. V konkretnem stečajnem postopku je sodelovalo več kot 190 upnikov, stečajni dolžnik pa je imel skoraj 600 dolžnikov, od katerih je bilo treba izterjati terjatve za poplačilo stečajnih upnikov. Samo v obdobju od leta 2009 do zaključka postopka je bilo vloženih 19 pritožb, spis je bil več desetkrat na pritožbenem sodišču, enkrat pa tudi na Vrhovnem sodišču RS. Jasno je, da je sodišče prve stopnje že za zagotavljanje procesnih predpostavk za obravnavo pritožb (takse, vročanje v odgovor) moralo opraviti veliko število procesnih dejanj. Iz popisa procesnih dejanj (B7) izhaja, da je bilo od 4. 11. 2003 do 30. 12. 2015 opravljenih 426 procesnih dejanj, ki jih je sodišče prve stopnje v bistvenem delu v izpodbijani sodbi tudi povzelo (19. in 20. točka obrazložitve).

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil stečajni postopek v dejanskem smislu zapleten, kar je pripomoglo k trajanju postopka od sklepa o začetku stečajnega postopka dne 4. 11. 2003 do izdaje prvega sklepa o končanju postopka dne 17. 6. 201110. Vendar pa dejanska zapletenost postopka ne more upravičiti celotnega trajanja postopka11, ki se je končal šele 9. 3. 2015, kot tudi ne dejstvo, da je moralo sodišče prve stopnje v letu 2012 imenovati novega stečajnega upravitelja, ki se je pred pripravo končnega poročila moral seznaniti z zadevo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (28. točka obrazložitve), da je stečajni postopek postopek po razveljavitvi prvega sklepa o končanju stečajnega postopka z dne 17. 6. 2011 do končanja postopka (9. 3. 2015) trajal predolgo oziroma je bil podaljšan vsaj za eno leto. Obširne pritožbene navedbe o aktivnostih sodišča, ki je novega stečajnega upravitelja ves čas pozivalo k pripravi končnega poročila, na oceno o nedopustno dolgem trajanju (tega dela) stečajnega postopka nimajo nobenega vpliva. Ravnanja stečajnega upravitelja ni mogoče šteti za samostojen in od sodišča neodvisen vzrok za podaljševanje postopka.

17. Glede pritožbenih trditev, da stečajni upniki po sklepu o prenosu terjatev na upnike v letu 2010 niso mogli več realno pričakovati nobenega poplačila, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je treba to ustrezno upoštevati pri pomenu zadeve za tožnike, kar bo v nadaljevanju obrazloženo v zvezi s pritožbo četrte tožnice.

O pritožbi četrte tožnice

18. Sodišče prve stopnje je le za četrto tožnico, ki je bila stečajna upnica ves čas stečajnega postopka, ugotovilo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ji prisodilo odškodnino v znesku 495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe do plačila. Upoštevajoč prakso ESČP in ob ugotovitvi, da nobena od zadev12 ni povsem primerljiva s konkretno zadevo, je štelo, da je primerljiva odškodnina, ki bi jo prisodilo ESČP13, 1.100,00 EUR in jo znižalo na 45% zneska.

19. Pritožnica z navajanjem ekonomskih kazalcev v Republiki Sloveniji neuspešno skuša prikazati, da sodišče ne bi smelo prisoditi (le) 45% primerljive odškodnine, ki bi jo prisodilo ESČP, utemeljeno pa opozarja, da je odmerjena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ni povsem primerljivih odločb sodišča ESČP, saj se nobena ne nanaša izključno na trajanje stečajnega postopka14, vendar je po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera primerna odškodnina za kršitev pravice četrte tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zahtevanih 1.500,00 EUR. Tudi če četrta tožnica od izdaje sklepa o prenosu terjatev stečajnega dolžnika na stečajne upnike v letu 2010 realno ni mogla več pričakovati poplačila v stečaju, je treba ob odmeri odškodnine upoštevati celotno trajanje postopka (in ne le do leta 2010), le pomen postopka za četrto tožnico je bil od izdaje omenjenega sklepa manjši. 20. Glede na ugotovljene okoliščine primera, ko je ravnanje sodišča prve stopnje le v določenem delu pripomoglo k podaljševanju postopka in ob upoštevanju specifičnosti15 stečajnega postopka, je po presoji pritožbenega sodišča zvišana odškodnina primerna glede na namen ZVPSBNO in primerljiva z odškodninami, ki so jih oškodovanci dosegli v primerih, ki jih je obravnaval ESČP16. 21. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je četrti tožnici prisojeno odškodnino zvišalo na 1.500,00 EUR (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), pritožbe prvih treh tožnikov in toženke pa zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje na četrto tožnico odpade 230,47 EUR pravdnih stroškov (48. točka obrazložitve), to je četrtina vseh priglašenih in priznanih stroškov tožnikov (prim. 161. člen ZPP), ki ji jih mora po spremenjeni odločitvi povrniti toženka.

23. Četrta tožnica je s pritožbo uspela, zato ji mora toženka povrniti tudi stroške pritožbenega zneska, ki znašajo 220,43 EUR17 (drugi odstavek 165. člena ZPP), kar predstavlja sorazmeren del (četrtino) skupnih pritožbenih stroškov vseh štirih tožnikov (prim. 161. člen ZPP).

1 Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakon, se konča po po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu določeno drugače. 2 Sklenjeni med „prvotnim“ stečajnim upnikom D. D. kot odstopnikom terjatve in prvim tožnikom kot prevzemnikom (A4) ter „prvotnim“ stečajnim upnikom E. E. kot odstopnikom in prvim tožnikom kot prevzemnikom (A6). 3 Sklenjene med „prvotnim“ stečajnim upnikom F. F. kot odstopnikom in prvim tožnikom kot prevzemnikom (A5). 4 Sklenjene med prvim tožnikom (ki je terjatev prevzel od „prvotnega“ stečajnega upnika D. D.) kot odstopnikom in drugim tožnikom kot prevzemnikom (A7). 5 Sklenjene med „prvotnim“ stečajnim upnikom F. F. kot odstopnikom terjatve in tretjim tožnikom kot prevzemnikom. 6 Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz datumov, ko je bilo sodišče obveščeno o vstopu novih upnikov in ugotovilo, da je postopek za prvega tožnika trajal od 1. 4. 2014 do 30. 12. 2015, za drugega tožnika od 25. 3. 2015 do 15. 7. 2015, za tretjega tožnika pa od 22. 10. 2014 do 30. 12. 2015. 7 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 577. 8 Stališče sodišča prve stopnje je (17. točka obrazložitve), da gre za osebno pravico, ki ni v pravnem prometu, razen če bi oškodovanci („prvotni“ stečajni upniki) navzven in nedvoumno izrazi voljo, da jim povzročitelj povrne določen denarni znesek kot odškodnino (na primer že z vložitvijo nadzorstvenih pritožb). Pritožniki menijo, da sta le zahteva za pisno izjavo Državnega odvetništva in zahteva za objavo sodbe (2. in 3. točka drugega odstavka 15. člena ZVPSBNO) pravici (terjatvi), ki sta povezani z osebnostjo stranke. 9 S katerim je bilo ugodeno rokovnemu predlogu četrte tožnice in stečajnemu sodniku naloženo, da v 8 dneh poda upravitelju obvezno navodilo, kako nadaljevati stečajni postopek in predsednici sodiča v rednih mesečnih razmakih poročati o stanju zadeve. 10 Sodišče prve stopnje je za presojo zapletenosti zadeve in ravnanja organa (Merila iz 4. člena ZVPSBNO) stečajni postopek razdelilo na dva dela, in sicer od uvedbe postopka do prvega sklepa o končanju stečajnega postopka dne 17. 6. 2011 (ki je bil kasneje razveljavljen) ter od vrnitve zadeve iz pritožbenega postopka v septembru 2011 do izdaje sklepa o končanju postopka dne 9. 3. 2015.. 11 Glej Sedminek proti Sloveniji z dne 24. 10. 2013, kjer je bilo za 9 let trajajoč stečajni postopek ugotovljeno, da trajanja ni mogoče upravičiti z zapletenostjo postopka. 12 Ki jih je navedlo v 43. točki obrazložitve. 13 Zajc proti Sloveniji; odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki jih prisodijo sodišča ali drugi državni organi države pogodbenice EKČP so lahko do 40%oziroma do 50% nižje od odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jih v podobnih primerih prisodi ESČP. 14 V zadevi Sedminek proti Sloveniji je pritožnik 14. 9. 1998 začel pravdni postopek proti družbi, zoper katero je bil dne 8. 4. 2004 uveden stečajni postopek, v katerem je pritožnik zahteval plačilo zneska iz sodbe, ki je bila v pravdnem postopku izdana 2. 4. 2004. V času odločanja ESČP je postopek trajal že 15 let, za nepremoženjsko škodo je bilo prisojenih 16.000,00 EUR . 15 Po eni strani je treba upoštevati, da ne gre za pravdni postopek, kjer ima sodnik več možnosti vplivanja na potek in hitrost postopka kot pa stečajni senat (zaradi večjega število upnikov, vloge upniškega odbora in stečajnega upravitelja), po drugi strani pa je v stečajnem postopku poudarjena hitrost postopka (načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP). 16 Že omenjena zadeva Sedminek proti Sloveniji (št. 9842/07), Zavodnik proti Sloveniji (št. 36261/08; za 13 let in sedem mesecev 8.500,00 EUR), Jama proti Sloveniji (št. 48163/08; za 14 let in 5 mesecev 12.000,00 EUR), Bitenc proti Sloveniji (št. 34747/06; za 11 let in 3 mesece 8.000,00 EUR). Tudi v zadevah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v 43. točki obrazložitve, je bilo za postopke, ki so trajali od 8 do 12 let, prisojenih od 2.300,00 EUR (v zadevi Plut in Bičanič Plut, št. 7709/06, kjer je bilo ugotovljeno, da je tudi pritožnica prispevala k podaljšanju postopka) do 9.600,00 EUR odškodnine, kar kaže, da je „izhodiščna“ odškodnina v višini 1.100,00 EUR prenizka. 17 Pritožbeno sodišče je četrti tožnici priznalo četrtino stroškov pritožbe in četrtino stroškov odgovora na pritožbo toženke, ki so bili sicer priglašeni po tar. št. 21 v višini 2 x 487,5 točk za pritožbo in odgovor na pritožbo, 2 x 2% po 11. členu OT in 285 za sodno takso za pritožbo.