Jedro

Odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je učinkovala z vročitvijo, je bila dejansko realizirana. Tožniku so na podlagi te odpovedi prenehale pravice in obveznosti direktorja, tožena stranka pa mu je izplačala odškodnino namesto odpovednega roka ter odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta. Odškodnino je tožena stranka pravilno obračunala po osnovi plače, ki je bila v času odpovedi znana, ne da bi pri tem upoštevala del plače zaradi morebitnega uspešnega poslovanja, ker takrat rezultati poslovanja še niso bili ugotovljeni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati variabilni del plače za fiskalno leto 2006 v višini 268.452,86 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse prispevke in davke ter izplačati neto znesek, od zneska 123.383,62 EUR pa tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2006 dalje do plačila; obračunati variabilni del plače za fiskalno leto 2007 v višini 311.040,30 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse prispevke in davke ter izplačati neto znesek, od zneska 142.957,23 EUR pa tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2007 dalje do plačila; obračunati variabilni del plače za fiskalno leto 2008 v višini 479.57,48 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse prispevke in davke ter izplačati neto znesek, od zneska 220.415,85 EUR pa tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2008 dalje do plačila; obračunati variabilni del plače za fiskalno leto 2009 – prvo četrtino v višini 109.734,77 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse prispevke in davke ter izplačati neto znesek, od zneska 50.435,20 EUR pa tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2009 dalje do plačila (I/a točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 38.745,58 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse prispevke in davke ter izplačati tožeči stranki neto znesek, od zneska 17.807,86 EUR pa tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I/b točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače in sicer: - da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 29. 8. 2005, ki jo je tožena stranka izdala dne 18. 12. 2008 in, ki jo je tožeča stranka prejela dne 19. 12. 2008, nezakonita (II/1 točka izreka), - da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 12. 2008, temveč je trajalo naprej do dne 31. 5. 2009 z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 (II/2 točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v evidenco ZPIZ-a neprekinjeno delovno dobo, to je za obdobje od dne 20. 12. 2008 do dne 31. 5. 2009 ter v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče davke in prispevke (II/3 točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki namesto reintegracije plačati denarno odškodnino v višini 8 povprečnih mesečnih plače tožeče stranke, ki jih je bila dolžna tožena stranka izplačati v zadnjih treh mesecih pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je skupno 537.462,05 EUR bruto, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II/4 točka izreka), - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2005 obračunati neizplačani del nadomestila variabilnega dela plače za obdobje od 20. 12. 2008 do 31. 12. 2008 v višini 16.460,22 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter 7.565,29 EUR neto plačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, - da je dolžna obračunati neizplačani del nadomestila variabilnega dela plače za obdobje od druge četrtine fiskalnega leta 2009 v višini 286.700,92 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter 131.770,61 EUR nato plačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, - da je dolžna obračunati neizplačani del fiksnega dela plače za mesec december od 20. 12. 2008 v znesku 3.298,82 EUR bruto in od tega zneska v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter tožeči stranki plačati neto znesek na osebni račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 dalje do plačila, in - da je dolžna za čas od meseca januarja 2009 do vključno avgusta 2010 in sicer za vsak mesec od januarja do aprila 2009 obračunati nadomestilo fiksnega dela plače v znesku 14.788,55 EUR bruto, od maja 2009 do avgusta 2010 pa obračunati nadomestilo fiksnega dela plače za vsak mesec v znesku 13.959,20 EUR bruto ter od takšnih zneskov v korist tožeče stranke plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter tožeči stranki plačati za vsak mesec neto znesek na osebni račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (II/5 točka izreka), vse v roku 15 dni pod izvršbo, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek mesečnih premij po zavarovalni polici št. ..., sklenjeni v korist tožeče stranke kot zavarovanca za obdobje od meseca januarja 2009 do avgusta 2010, kar znaša skupno 52.248,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, to je od 16. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II/6 točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III točka izreka).

Tožeča in tožena stranka sta se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o nadomestilu variabilnega dela plače za obdobje prve četrtine fiskalnega leta 2009 (v 4. alineji I/a točki izreka) ter v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v II. točki izreka). Navaja, da je med postopkom zatrjeval, da podana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Z odpovedjo pogodbe s takojšnim učinkom je nastala brezizhodna pravna situacija, ker mu ni bil vročen original odpovedi in mu ni bila vročena na vpogled in ne izročeno pooblastilo za podajo odpovedi s strani pristojnih direktorjev. Sodišče je zmotno ugotovilo, da sta mu bili obe listini vročeni. Takšno ravnanje tožene stranke je nesprejemljivo, posebno ob dejstvu, ker je bil z M.L. v slabih odnosih in mu ni zaupal, zaradi česar je imela odpoved za njega hude posledice. Sodišče se do potrebnosti predložitve pooblastila in originalnih listin s strani tožene stranke ni v ničemer opredelilo. Njegovo izpovedbo je potrdila tudi priča J.L.. M.L. je na zaslišanju dne 18. 5. 2011 pričal neverodostojno, takšna izpoved pa je v nasprotju tako z njegovo izpovedjo kot izpovedbo J.L.. Tožena stranka z njim ni opravila nobene primopredaje. M.L. se je po zavrnitvi prevzema odpovedi po telefonu posvetoval z odvetniki tožene stranke, na kakšen način naj opravi vročitev dokumentov. Po izpovedbi M.L. so se v pisemski ovojnici nahajale fotokopije dveh ali treh listin. V tej zvezi je M.L. povedal, da so podpisali za njega pooblastilo pooblaščeni odvetniki tožene stranke, ne pa direktor ustanovitelja družbe, kar dodatno potrjuje njegovo navedbo, da je tožena stranka naknadno in antidatirano priredila pooblastilo. Tožena stranka ni predložila niti morebitnega potrdila, da se nahaja pooblastilo v shrambi pri notarju. Odpoved ni bila žigosana s strani ustanovitelja tožene stranke, zaradi česar je neveljavna. Do tega dejstva se sodišče v izpodbijani sodbi ni v ničemer opredelilo. Njegova razrešitev z mesto direktorja ni pomenila avtomatičnega pooblastila za podajo odpovedi, še manj pa to, da bi navedeno storil samovoljno in brez pooblastila sam M.L.. Sodišče bi moralo z ustrezno mero kritičnosti presojati obe pisni izjavi direktorjev. M.L. je ves čas od nastopa na mesto direktorja regije kazal znake, da posla ne razume, kršil je notranja pravila družbe ter pravice iz delovnega razmerja preostalih zaposlenih v regiji, vse z namenom dosega lastnih finančnih interesov. Tožniku je bilo zaradi podane odpovedi s takojšnim učinkom onemogočeno, da bi vplival na poslovanje tožene stranke in s tem na njen poslovni rezultat. Glede na takšno prenehanje delovnega razmerja bi mu morala tožena stranka izplačati odškodnino v višini treh plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče ni izvedlo korekcije izračuna dolgovane odškodnine namesto odpovednega roka, ki bi bila skladna s podatki o dogovorjenih kvotah, ki jih navaja izvedenec finančne stroke v svoji tabeli na 8 strani mnenja z dne 18. 5. 2011. Opozarja na namen določbe 17. člena pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta namreč v navedeno določbo pogodbe o zaposlitvi vključili institut anglosaške ureditve. Njegova plača je bila sestavljena iz fiksnega in variabilnega dela, pri čemer zadnjega ni mogoče določiti pred iztekom pogodbeno dogovorjenega fiskalnega obdobja. Glede tega je predlagal zaslišanje priče B., ki je po pooblastilu tožene stranke pripravila pogodbo o zaposlitvi, pa temu sodišče ni sledilo. Navaja, da je potrebno nejasne pogodbene določbe vedno razlagati v korist delavca. Sodišče je storilo bistveno postopkovno kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba glede tega ne vsebuje odločilnih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, da mu je tožena stranka dolžna za obdobje prve četrtine fiskalnega leta 2009 obračunati variabilni del plače v višini 109.734,77 EUR in na tej podlagi izplačati neto znesek v višini 50.435,20 EUR. Sodišče ni pravilno uporabilo podatkov iz izvedeniškega mnenja. Navaja podatke popravka izvedenskega mnenja z dne 18. 5. 2011 ter analizira konkretne zneske plače za obdobje iz zadnjih treh mesecev. Po njegovem mu tožena stranka iz naslova variabilnega dela plače za obdobje prve četrtine fiskalnega leta 2009 pravilno dolguje 169.105,41 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dolgovanega neto zneska za čas od 20. 12. 2008 dalje. Poleg tega mu pripada tudi nadomestilo variabilnega dela plače za obdobje druge četrtine fiskalnega leta 2009 v višini celotnega vtoževanega zneska oz. najmanj v višini 286.700,92 EUR. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 18. 5. 2011 je razvidno, da je bil v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja upravičen do fiksnega dela plače v višini 14.788,55 EUR bruto na mesec, zaradi česar bi moralo sodišče pravilno upoštevati variabilni del plače v polni realni vrednosti. V tej zvezi navaja konkretne izračune ustreznih kvot za določitev variabilnega dela. Po njegovem izračunu znaša variabilna plača za čas 3 mesečnega odpovednega roka fiskalnega leta 2009 v višini 199.053,21 EUR, ki bi z upoštevanjem fiksnega dela plače 44.365,50 EUR znašala 243.418,71 EUR, kar je v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pritožbeno sodišče takšnemu predlogu ne bi sledilo, podrejeno predlaga izračun odškodnine namesto odpovednega roka, izdelanega na podlagi podatkov v tabeli na 8 strani izvedeniškega mnenja z dne 18. 5. 2011 ter ob upoštevanju 109. člena Zakona o delovnih razmerjih. V tej zvezi navaja konkretne izračune variabilnega dela plače. Ob predpostavki, da bi bila realizacija tožene stranke skozi celotno fiskalno leto 2009 enakomerna, bi variabilni del plače v tem fiskalnem letu znašal skupno 974.187,90 EUR, kar znaša povprečno na mesec 81.182,32 EUR. Po podredni varianti bi mu pripadala višja odškodnina namesto odpovednega roka. Ob upoštevanju že prejetega dela 73.942,50 EUR je tako upravičen do zneska odškodnine v višini 185.211,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 12. 2008 dalje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno dopolni postopek ter odpravi zatrjevane pomanjkljivosti, po možnosti ponovno zasliši sodnega izvedenca in o tožbenih zahtevkih samo odloči. Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. a in b točki izreka). Navaja, da sodba v ugodilnem delu ni pravilna in zakonita. Glede tega je potrebno odgovoriti na sporno vprašanje, ali je bilo potrebno soglasje strank v zvezi s sprejemanjem individualnih planov prodaje za posamezno fiskalno leto in v kolikor je bilo temu tako, ugotoviti, če sta stranki tudi dosegli soglasje glede individualnih planov prodaje. Sodišče je zmotno razlogovalo, da je tožnik z vstopom v sistem izrecno oz. na konkludenten način sprejel vsakokratni plan prodaje, saj vstop v sistem ne more nadoknaditi tega, kar sta se stranki pisno dogovorili. Takšni zaključki sodišča niso pravilni. Povzemanje navedb izvedenca finančne stroke namesto sodnega ocenjevanja procesnega gradiva pomeni kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče njenih argumentov ni upoštevalo, niti se do njih v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Tožnik je imel ves čas od vnosa plana v sistem možnost, da poda pripombe na sprejeti plan, pri čemer se je lahko s svojimi predpostavljenimi menedžerji ter s sodelavko R. lahko obširno dogovarjal glede obsega in vsebine planov prodaje. Povsem logično in običajno je, da je določanje plana prodaje v diskreciji delodajalca. Plan prodaje je sprejemala po vnaprej natančno opredeljenem postopku ter v skladu s svojimi internimi akti. Sodišče zmotno razlaga pogodbo o zaposlitvi, da sta se stranki dogovorili za pogajanja v zvezi z višino prodajnega plana, saj je tožnikova možnost zavrnitve soglasja omejena zgolj na primer, ko predlagani plan presega 10 % plana prejšnjega leta. Sodišče se do tega bistvenega dejstva v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Pritožba opozarja na nesvobodno ravnanje tožnika in da mora biti v skladu z 2. odstavkom 19. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) izjava volje res svobodna. Sodišče je spregledalo, da je tožnik sprejel vsakokratni plan izrecno in neodvisno od katerekoli druge operacije znotraj sistema STC. Poleg tega je spregledalo, da se je pri sprejemanju plana jasno zavedal svoje pogodbene pravice, da lahko plan odkloni, če znaša povišanje kvote več kot 10 % letno. Tožnik je v vsakem fiskalnem letu vstopil v sistem STC in tako izrecno sprejel vsakokratni plan prodaje, kot je bilo pojasnjeno na primeru pristopnih pogojev za fiskalno leto 2006. Vsekakor pa je sodišče spregledalo, da je tožnik prejemal del plače za delovno uspešnost brez kakršnihkoli pripomb na njen izračun. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi, da naj bi dejstvo, da stranki nista dosegli dogovora, izhajalo iz izvedeniškega mnenja. V zadevi je večkrat poudarila, da sta stranki s kasnejšimi dogovori spreminjali le kriterije za določitev variabilnega dela plače, zaradi česar glede tega pisna oblika pogodbe ni bila potrebna. Pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi se sklicuje na določbo 3. odstavka 54. člena OZ. Tožnik je izvajal vsakokratne plane prodaje in v skladu z njimi prejemal variabilno plačo, čemur ni nasprotoval. Nadalje opozarja na nepravilen izračun variabilnega dela plače. V postopku je izrecno zatrjevala, da tožnik v spornem času ni dosegel plana prodaje in ni izkazal nobenega poslovnega uspeha, na podlagi katerega bi bil upravičen do stimulacije. Tožnik je utemeljeval tako prodajni plan kot izplačilno krivuljo za leto 2005 šele v pripravljalni vlogi dne 4. 10. 2010, zaradi česar je glede tega v skladu z določbo 286. člena ZPP prekludiran. Sodišče ne bi smelo pri ugotovitvi variabilnega dela plače izhajati iz izhodiščnega plana prodaje za leto 2005. Iz tega razloga je izračun izvedenca nepravilen. V tej posledici je sodišče tudi zmotno odločilo o odškodnini za neizrabljen letni dopust. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče dopolni postopek in odpravi zatrjevane pomanjkljivosti v sodbi ter tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tako tožnik kot tožena stranka sta podala odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče ne upošteva oz. da jo zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ko je postopek zaradi podaje ustreznih izračunov pritegnilo tudi izvedenca finančne stroke, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni ali v medsebojnem nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev spornega primera, ki jih je tudi ustrezno obrazložilo. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Obveznost sodišče je v tem, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za presojo. Pritožbeno sodišče je sprejeto dokazno oceno v izpodbijani sodbi lahko preizkusilo in ugotovilo, da je pravilna. Glede tega ne more biti sprejemljivo tudi pritožbeno uveljavljanje tožene stranke, da je tožnik navajal izplačilno krivuljo za leto 2005, s katero naj bi utemeljeval izračun variabilnega dela plače, prepozno, to je po več opravljenih narokih. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja takšno navajanje zgolj obrazložitev zahtevka iz naslova variabilnega dela plače in ne more predstavljati novega dejstva. Zato očitek pritožbe, da je glede tega podana prekluzija, ne more biti upoštevan.

Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje strank, da se je izvedenec finančne stroke v svojem mnenju opredelil tudi do pravnih vprašanj, katerih presoja je zgolj v pristojnosti sodišča. Izvedenec je oseba, ki s svojim mnenjem posreduje sodišču manjkajoče znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušenj. Sodišče je dolžno izvesti dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Izvedenec lahko sklepa tudi na druga dejstva, vendar je o tem pravna presoja pridržana le sodišču. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bilo izvedencu v tem sporu odrejeno, da odgovori na konkretna vprašanja, ki so se nanašala na ugotovitev plana prodaje za posamezno fiskalno leto v spornem obdobju pri toženi stranki, njegovo višino ter na ostale primere, pri čemer je sodišče naložilo izvedencu tudi, da odgovori na druga strokovna vprašanja, za katera bi smatral, da so pomembna za rešitev spora. Izvedenec je na podlagi predloženih listinskih dokazov in podatkov o realiziranem planu po posameznih letih podal ustrezne ugotovitve ter izdelal primerjalne izračune, ki so se nanašali na denarne prejemke, pri čemer se je tako v pisnem mnenju (listovna št. 361) kot v svoji izpovedbi (listovna št. 381) opredelil tudi glede tega, katero dejstvo predstavlja pravno vprašanje, za katero ni pristojen, da odgovori. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da se je izvedenec v mnenju opredelil tudi do pravnih vprašanj, čemur naj bi sodišče sledilo, ne more biti upoštevno.

V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkusilo odločitev, če je bila tožniku zaradi odpoklica z mesta direktorja zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. V skladu z določbo 17. člena pogodbe o zaposlitvi lahko vsaka stranka odpove pogodbo brez razloga z minimalnim odpovednim rokom treh mesecev, pri čemer lahko delodajalec po ali skupaj z odpoklicem odpove pogodbo tudi s takojšnjim učinkom pod pogojem plačila odškodnine namesto odpovednega roka v višini treh mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta prišla dne 18. 12. 2008 na sedež tožene stranke v Ljubljano predstavnika delodajalca iz tujine M.L. in H. s pripravljeno pisno odpovedjo pogodbe in s ponudbo tožniku za poravnavo medsebojnih pravic in obveznosti do višine 150.000,00 EUR. Tožnik ni hotel sprejeti odpovedi, saj je smatral, da je za njega nezakonita in žaljiva, poleg tega se M.L. ni izkazal s pooblastilom za vročitev odpovedi. Tožnik se je z vsebino odpovedi seznanil v toliko, da je videl, da ga razrešujejo kot direktorja in mu odpovedujejo pogodbo s takojšnjim učinkom. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, ki se je v bistvenih točkah skladala z izpovedbami takrat prisotnih prič in mu verjelo, da mu tistega dne s strani M.L. nista bila vročena original odpovedi in sklep o odpoklicu. Vendar je pravilno ocenilo podano izpoved in sprejelo zaključek o neobstoju nikakršnega dvoma glede verodostojnosti obeh listin, ki mu jih je na sedežu poskušal vročiti M.L.. Seveda pa so bile navedene listine s strani J.L. poslane tožniku priporočeno na naslov stalnega prebivališča. Tožnik je v svoji izpovedbi priznal, da je po pošti prejel fotokopijo odpovedi, poleg tega pa še dve listini o odločitvi, da je razrešen kot direktor (listovna št. 192).

Glede na tako ugotovljena dejstva o seznanitvi tožnika z odpovedjo pogodbe niti nima odločilnega pomena predložitev pooblastila glede vročanja navedenih listin s strani M.L.. Ta je bil nenazadnje njegov nadrejeni delavec, pooblastilo pa mu je ob seznanitvi z odpoklicem pokazal (listovna št. 378). V tej zvezi je za presojo pomembno, da je bila odpoved, ki je učinkovala z dnem 19. 12. 2008, dejansko realizirana, tožniku so prenehale pravice in obveznosti direktorja, v nadaljevanju pa je prejel iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka ter iz naslova odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta skupaj 73.942,50 EUR (v tem znesku je zajeta odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 12.216,63 EUR). Tožena stranka je tako pravilno obračunala odškodnino namesto 3 mesečnega roka po osnovi plače, ki je bila v času odpovedi znana, ne pa tudi plača zaradi morebitnega uspešnega poslovanja. V tej zvezi je tožnik navedel, da takrat dejansko rezultati poslovanja tudi niso bili ugotovljeni (listovna št. 193). Sodišče prve stopnje je glede tega v celoti obrazložilo odločilna dejstva, zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožnika, da je bila odpoved nezakonita in da je glede tega sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe pogodbe, ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dajatvene zahtevke, ki jih je tožnik poskušal uveljaviti za čas po odpovedi pogodbe tako iz naslova plače kot iz naslova odškodnine namesto reintegracije. V tej zvezi je obrazložilo razloge neobstoja kakršnegakoli škodnega ravnanja tožene stranke, tudi sicer je tožnik s 1. 6. 2009 začel delati pri novem delodajalcu (listovna št. 208). Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi in upravičenosti tožnika do plače v spornem obdobju pravilno izhajalo iz določb 1., 12. in 13. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova plača je bila določena v fiksnem in variabilnem delu, zadnji je temeljil na delovni uspešnosti, ki se je izračunala skladno z individualnim planom prodaje, ki je sestavni del pogodbe. Plan se sklene za določen čas do 30. 9. 2005. Stranki bosta sklenili nov plan prodaje najkasneje do navedenega datuma za vsako naslednje fiskalno leto, ki je določeno kot obdobje med 1. oktobrom in 30. septembrom. Delodajalec je dolžan predložiti delavcu predlog plana prodaje za naslednje leto najkasneje do 31. avgusta vsako leto. V primeru, da delodajalec in delavec ne dosežeta soglasja o planu prodaje za dotično leto, se uporabi plan za preteklo leto. Delavec je imel pravico zavrniti pravilno in pravočasno ponujen predlog za sklenitev novega plana za naslednje leto, če bi bil predviden ciljni obseg prodaje v ponujenem planu za več kot 10 % višji od ciljnega obsega prodaje v preteklem letu, kar predstavlja zavrnitev iz dobro utemeljenega razloga. Seveda pa je imela družba pravico, da je na podlagi Pravil globalnega prodajnega plačila lahko povsem samostojno in brez predhodnega obvestila dopolnila, spremenila ali preklicala takšna pravila.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo tako določena pravila ter način oblikovanja prodajnih kvot in ugotovilo, da takrat ni šlo za pogodbeno dogovarjanje med strankama, temveč dejansko na strani tožnika za sprejemanje postavljenih zahtev delodajalca. Tudi sicer je sistem planiranja v družbi potekal tako, da je ta sprejela plan in v tej zvezi način stimuliranja na podlagi kriterijev. V tej zvezi je tožnik izpovedal (listovna št. 194), da ni mogel v ničemer vplivati na določitev višine plače. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta stranki sklenili dogovor o planu prodaje oz. kvotah izključno ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v letu 2005, ki ga kasneje nista spreminjali. Tožnik z vstopom v sistem STC oziroma v nadzorni transakcijski center, ki je bil namenjen za spremljanje procesa korporacij, vpisovanje podatkov o kadrih in plačnih kvotah, ni v ničemer na konkludenten način sprejemal vsakokratni plan prodaje, oziroma da bi bilo glede tega doseženo med strankama soglasja. Zgolj vstop v takšen sistem ni mogel nadomestiti pisnega dogovora oz. predstavljati sklenitev novega plana prodaje. V tej zvezi se sprejema izpovedba P. v delu, da je bilo potrebno v skladu s pogodbo o zaposlitvi do zadnjega dne v vsakokratnem fiskalnem letu (30. september) doseči plan s podrejenimi. V kolikor ni bil sklenjen o tem aneks k pogodbi o zaposlitvi, je veljal prodajni plan oziroma dogovor o kvotah, ki je bil sklenjen v zadnjem aneksu k pogodbi o zaposlitvi (listovna št. 377). Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek v izpodbijani sodbi, da je morala tožena stranka, ker ni bil izpolnjen pogoj iz 1.2 točke pogodbe o zaposlitvi, pri določitvi tožnikove plače iz naslova delovne uspešnosti izhajati iz prodajnega plana, ki je bil med strankama dogovorjen ob sklenitvi pogodbe v letu 2005, in ki ga kasneje nista pisno spreminjali. Pritožbeno sodišče v skladu s tako ugotovljenimi razlogi v izpodbijani sodbi zavrača drugačno pritožbeno uveljavljanje tožene stranke oziroma sklicevanje na pravilnost sistema določevanja prodajnega plana in ugotavljanja vsakokratne realizacije ter na tej podlagi na obračunavanje variabilnega dela plač v spornem času.

Sodišče prve stopnje je ob pravilnem stališču, da je potrebno v konkretnem primeru izhajati iz osnove za izračun stimulacije iz leta 2005, odločilo o višini tožnikove variabilne plače. Ker v konkretnem primeru ni razpolagalo s strokovnim znanjem za izdelavo potrebnih izračunov, je v postopek pritegnilo izvedenca finančne stroke S.L., ki je na podlagi razpoložljivih listinskih podatkov izdelal ustrezne izračune ter v celoti odgovoril na postavljena vprašanja iz odredbe. Izvedenec je tako v pisnem mnenju kot na zaslišanju določno navedel, katera dejstva predstavljajo pravna vprašanja, ki jih presoja zgolj sodišče, in katera opravila ter na njihovi podlagi temelječi izračuni so v njegovi pristojnosti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedeniškem mnenju in ob oceni ostalih dokazov ugotovilo, da tožnik ni v celoti prejel variabilnega dela plače za fiskalna leta 2006, 2007, 2008 in prvo četrtletje 2009. Ob dejstvu, da je bila tožniku odpovedana pogodba z dne 19. 12. 2008, je za prvo četrtletje fiskalnega leta 2009 ugotovilo sorazmerni del prikrajšanja iz naslova variabilnega dela za 80 dni. Sodišče prve stopnje je pri prisojenih zneskih iz naslova variabilnega dela plače pravilno določilo tudi tek zamudnih obresti od posameznih zneskov premalo izplačane plače. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev, če je bila tožniku pravilno prisojena razlika odškodnine nadomestila za neizrabljen letni dopust. V skladu z določbo 166. člena ZDR je delavec upravičen do takšnega nadomestila ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do njegovega izteka ni mogel objektivno izrabiti. Iz namena pravice do letnega dopusta izhaja, da je nadomestilo za neizrabljen letni dopust zgolj izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti takšno pravico, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011). V konkretnem primeru je imel tožnik pri toženi stranki za leto 2008 neizrabljenih še 19 dni letnega dopusta. Tožena stranka mu je to priznala v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko mu je iz tega naslova nakazala nadomestilo v višini 12.216,63 EUR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni takšno ravnanje tožene stranke potrditev dejstva, da tožniku zaradi takojšnjega prenehanja delovnega razmerja (kar je objektivno predstavljal nepredvidljiv dogodek) ni imel možnosti, da bi do konca leta 2008 ali pa v naslednjem letu v celoti izrabi pravico do dodeljenega letnega dopusta. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ob upoštevanju povprečja plač iz zadnjega tromesečja pred odpovedjo, ki ga je izračunal izvedenec, pravilno priznalo tožniku še ustrezno razliko ter obrazložilo tako dejanske kot pravne razloge sprejetja takšne odločitve.

Pritožbeno sodišče ne najde nobenih razlogov, da ugotovitve in izračune, ki jih je napravil izvedenec, in katerim je pravilno sledilo sodišče prve stopnje, ne bi sprejelo za verodostojne. Izvedenec je na zadnjem naroku glavne obravnave dne 18. 5. 2011 odgovoril na pripombe strank in sodišča (listovna št. 380-384). Posebej je poudaril, da je v zvezi z realizacijo za drugo četrtletje leta 2009 zaprosil toženo stranko, da mu posreduje o tem podatke, pa jih ni prejel, zaradi česar je upošteval napoved, kot je bila glede tega postavljena s strani tožnika. Tudi sicer je tožnik na zadnjem naroku glavne obravnave navedel, da v celoti sprejema izvedeniško mnenje ter predlagal, da mu sodišče sledi ter prisodi pripadajoče zneske prikrajšanja. Nasprotno je tožena stranka navedla, da ne sprejema mnenja v delu, kjer izvedenec ugotavlja razlike. V tej zvezi je sodišče prve stopnje dalo strankam rok, da se dodatno izjasnijo o izvedenskem mnenju ter izdelanih izračunih. Ugotovilo je, da se nobena od strank v roku ni izjasnila, niti ni podala morebitnih drugačnih izračunov (listovna št. 433). Zato je imelo sodišče vso podlago, da je po višini odločilo o tožbenih zahtevkih v skladu s pooblastili iz določb 214. in 215. členov ZPP, to je na podlagi računskih podatkov, s katerimi je edino razpolagalo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poskušala uveljaviti tožnik in tožena stranka v vloženih pritožbah. Pritožbeno sodišče se je v razlogih in obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo obe pritožbi in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta tako v svojih pritožbah kot tudi v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke priglasili stroške. Ker s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Odločitev, ki se nanaša na toženo stranko je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerih v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.