Jedro

Odgovor na vprašanje, katera oseba je najpomembnejša referenčna oseba v E. življenju oziroma, na katero osebo je deklica čustveno bolj navezana, je pomemben za ugotovitev oziroma odločitev, pri katerem od staršev bodo koristi otroka bolj zadovoljene. Ker izvedenka na to vprašanje ni zadovoljivo odgovorila, je izvedeniško mnenje nepopolno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II.-VI. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka), odločilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank dodeli v varstvo in vzgojo tožnici (II. točka izreka), določilo stike med mladoletnim otrokom in njegovim očetom (III. točka izreka) in tožencu naložilo plačevanje preživnine (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožnice ter tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi toženca je zavrnilo (V. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Toženec izpodbija sodbo v celoti, razen v delu, v katerem je sodišče razsodilo, da se zakonska zveza med pravdnima strankama razveže, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da tožnica ni sposobna gospodariti in razpolagati z denarjem, saj očitno ne poravnava niti nujnih stroškov, zato ni primerno, da se ji mladoletna E. dodeli v varstvo in vzgojo. Poudarja, da izvedenka mnenja ni ustrezno obrazložila, v določenih delih pa tudi prihaja sama s seboj v nasprotje. Izvedenka je namreč zaslišana potrdila, da bi ob takšnem stanju, kot je sedaj med strankama, prišlo v poštev skupno starševstvo, nato pa je takšno svojo trditev spremenila, ker naj bi med staršema obstajali konflikti. Poudarja, da s tožnico nima nobenih konfliktov, njuno sodelovanje pa dobro poteka. Nadalje pritožnik opozarja, da mnenje izvedenke v delu, da naj bi bila tožnica bolj primerna za skrb in vzgojo E., ni ustrezno obrazloženo. Izvedenka namreč ocenjuje, da sta oba starša primerna za skrb in vzgojo hčere, da pa naj bi bila tožnica bolj primerna iz razloga, ker je hčerka ves čas pri njej. Pritožnik poudarja, da takšen argument nima prav nobene strokovne podlage. Sodišče prve stopnje je njegov predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo, zato je dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni pogojev za skupno starševstvo. Prvi odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, in sodna praksa predvidevata skupno starševstvo samo v primeru sporazuma med staršema ter da sta sposobna zelo dobre medsebojne komunikacije. Le ob kumulativni izpolnitvi obeh pogojev je moč vzpostaviti skupno starševstvo, ki je dejansko v korist otroka. V konkretnem primeru pa nobeden od pogojev ni izpolnjen. Tožnica skupnemu starševstvu nasprotuje(1). Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da pravdni stranki ne dosegata tiste visoke ravni sporazumevanja in usklajevanja tako glede vsakodnevnih kot tudi glede dolgoročnih odločitev, povezanih z varstvom, vzgojo in oskrbo otroka, ki pogojuje skupno skrbništvo.

5. V konkretnem primeru se za dodelitev otroka potegujeta obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je odločitev, da se E. dodeli v varstvo in vzgojo materi, oprlo na izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije M. B. Iz njenega mnenja izhaja, da sta oba starša telesno in osebnostno zadovoljivo zdravi osebi ter da sta oba primerna in sposobna zadovoljevati E. potrebe, vendar pa naj bi zaradi stabilnosti okolja, v katerem E. živi, bilo v njeno večjo korist, da se zaupa v varstvo in vzgojo tožnici.

6. Stabilnost oziroma konstantnost okolja je vsekakor pomembno merilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka, vendar pa ga ni mogoče razlagati tako ozko, da bi otroka brez presoje vseh okoliščin v neki družinski situaciji vedno zaupali tistemu od staršev, pri katerem se otrok nahaja v obdobju po razpadu partnerske zveze, torej v času odločanja sodišča(2). Ob enaki sposobnosti in primernosti obeh staršev za varstvo in vzgojo je po mnenju pritožbenega sodišča odločilna tudi okoliščina, na katerega od staršev je otrok čustveno bolj navezan. V tej smeri pa je izvedeniško mnenje pomanjkljivo, na kar pritožba pravilno opozarja. Izvedenka je v mnenju glede razvojnih, socialnih in čustvenih potreb mladoletne E. navedla zgolj to, da E. postaja psihično zelo razdvojena in negotova ter da v ravnanjih, vedenjih in čustvovanjih, ki jih starša in stari starši izkazujejo med seboj in tudi do E., ni mogla pridobiti prave orientacije o tem, kdo je za E. najpomembnejša referenčna oseba (kateri od staršev in katera ob babic). Da je pomanjkljivost izvedeniškega mnenja zaznalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja iz njegovega sklepa z dne 27. 6. 2016, ko je glavno obravnavo pričelo znova z namenom dopolnitve postopka z izvedbo dokaza z drugim izvedencem klinične psihologije, kot je to predlagal toženec, vendar je v nadaljevanju postopka brez utemeljenega razloga izvedbo tega dokaza opustilo.

7. Odgovor na vprašanje, katera oseba je najpomembnejša referenčna oseba v E. življenju oziroma, na katero osebo je deklica čustveno bolj navezana, je pomemben za ugotovitev oziroma odločitev, pri katerem od staršev bodo koristi otroka bolj zadovoljene. Ker izvedenka na to vprašanje ni zadovoljivo odgovorila, je izvedeniško mnenje nepopolno. Zaradi usodnosti pomena izvedeniškega mnenja za odločitev v tej zadevi je zato še toliko bolj pomembno, da je izvedeniško mnenje popolno, da odgovori na vsa vprašanja ter da se vanj ne pojavlja noben dvom, zato se zahteva toženca po postavitvi novega izvedenca klinične psihologije izkaže za utemeljeno(3).

8. Sodišče prve stopnje je tudi prepavšalno zavrnilo očitek toženca, da naj bi bile zaradi tožničine odvisnosti od iger na srečo ogrožene otrokove koristi. Po mnenju pritožbenega sodišča se ob primerjavi tožničinega mesečnega osebnega dohodka in s strani tožnice neprerekane trditve toženca, da je zaradi odvisnosti od iger na srečo naredila za 13.000,00 EUR dolga, dolg v navedeni višini ne izkaže za tako nizkega, kot to prikazuje prvo sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženca ugodilo ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s postavitvijo novega izvedenca klinične psihologije ugotoviti, pri kom se E. počuti varnejšo, bolj umirjeno, kdo zanjo predstavlja zanesljivejšo in stalno osebo, oziroma kdo E. predstavlja siguren in zanesljiv subjekt čustvene navezanosti ter po potrebi izvesti še druge dokaze.

11. Razveljavitev sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče s sodbo skupnega starševstva roditelju, ki mu nasprotuje, ne more vsiliti (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1256/2008).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1096/2007. Op. št. (3): Glej: Jan Zobec: Pravdni Postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba 2006, stran 503.