Jedro

Poskus praviloma in na splošno ni kazniv, pač pa samo izjemoma, ko je to posebej določeno bodisi v splošnem delu KZ bodisi pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu KZ.

Poskus majhne tatvine ni kaznivo dejanje. Če zakon nekega dejanja ni določil za kaznivo dejanje, po naravi stvari ni mogoče ugotavljati njegovih znakov.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 252,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), torej zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V izpodbijani odpovedi mu je očitala, da je 22. 12. 2006 s svojim naklepnim dejanjem skušal na protipraven način odtujiti sredstva v njeni lasti (6 vezanih plošč dimenzije 2,5 m x 1,22 m x 12 mm) in si na tak način protipravno pridobiti premoženjsko korist v vrednosti 177,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2007 nezakonita. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je posledično ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku ter mu priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 5. 1. 2007 do reintegracije, kot da bi delal, razen tistih, ki so mu bile oz. mu bodo zagotovljene v tem obdobju pri drugih delodajalcih ter odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da je potrebno opis dejanja, ki se kot razlog za izredno odpoved očita tožniku, v smislu ugotavljanja znakov kaznivega dejanja pravno kvalificirati kot poskus kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), torej poskus t. i. majhne tatvine. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena KZ je poskus kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus. Ker je za kaznivo dejanje male tatvine zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, v zakonu pa tudi ni predpisano, da je poskus tega kaznivega dejanja kazniv, je sodišče ugotovilo, da poskus male tatvine ni kaznivo dejanje ter zaključilo, da tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja nima znakov kaznivega dejanja.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Postavilo se je na stališče, da pri presoji obravnavanega odpovednega razloga ni bistveno vprašanje, ali je dejanje, ki predstavlja kršitev delovnih obveznosti, kaznivo, pač pa, ali so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Tožnik je izpolnil vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja majhne tatvine, zato je odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podan.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožniku očita poskus kaznivega dejanja majhne tatvine, ki pa v zakonu ni opredeljen kot kaznivo dejanje, niti niso opredeljeni znaki takega kaznivega dejanja ter kazen zanj. Kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja majhne tatvine ne obstaja, zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja. Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje, da za presojo obstoja oziroma utemeljenosti izpodbijane odpovedi ni bistveno vprašanje, ali je dejanje, ki predstavlja kršitev delovnih obveznosti, kaznivo. Če bi takšno stališče sprejeli, bi lahko prišlo do situacije, ko bi brez zaposlitve ostal tudi delavec, ki bi ravnal v silobranu ali v skrajni sili. Tudi v navedenih dveh primerih so podani vsi znaki kaznivega dejanja, zakon določa le, da dejanje, ki je storjeno v silobranu ali v skrajni sili, ni kaznivo. Izpodbijana sodba pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je namreč spregledalo, da za utemeljenost oziroma zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dovolj le odpovedni razlog, temveč mora biti izpolnjen tudi pogoj, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Izpodbijana sodba o tem nima obrazložitve, zato je ni mogoče preizkusiti.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Izhodišče in okvir materialnopravne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev.

9. Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da je s svojim naklepnim dejanjem skušal na protipraven način odtujiti sredstva v njeni lasti in si na tak način protipravno pridobiti premoženjsko korist v vrednosti 177,00 EUR, kar predstavlja hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja. Za katero konkretno kaznivo dejanje naj bi šlo, tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, glede na opis očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi, ki je predmet sodne presoje in na katerega je sodišče tudi vezano, pa je po presoji revizijskega sodišča pravilna pravna kvalifikacija sodišča druge in prve stopnje, in sicer, da gre za poskus kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ (poskus t. i. majhne tatvine).

10. V kazenskega pravu velja načelo, da se sme za kaznivo dejanje praviloma šteti samo dokončano kaznivo dejanje, se pravi dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, vključno s prepovedano posledico. Cona kriminalnosti se sme v fazo izvršitvenih dejanj, pri katerih prepovedana posledica ni nastala (poskus kaznivega dejanja), raztegniti le izjemoma, in sicer z zakonom in ob pogojih, ki morajo biti določeni v zakonu (1). Glede na določbo prvega odstavka 22. člena KZ je poskus kazniv le, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus. Iz citirane zakonske določbe izhaja, da poskus praviloma in na splošno ni kazniv, pač pa samo izjemoma, ko je to posebej določeno bodisi v splošnem delu KZ bodisi pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu KZ.

11. Po določbi drugega odstavku 211. člena KZ je za kaznivo dejanje majhne tatvine zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta in ker zakon tudi ne določa, da bi bil poskus tega kaznivega dejanja kazniv, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da poskus male tatvine ni kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja majhne tatvine torej ne obstaja, zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so podani vsi znaki tega kaznivega dejanja. Če zakon nekega dejanja ni določil za kaznivo dejanje, po naravi stvari ni mogoče ugotavljati njegovih znakov.

12. V skladu z gornjimi stališči revizijsko sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje, in je v skladu s tem reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Glede na tako odločitev so brezpredmetne revizijske navedbe o tem, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo tožbenih navedb o tem, da v predmetni zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

13. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tožniku, ki je z revizijo uspel, pa mora tožena stranka stroške revizijskega postopka povrniti (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnika, davek na dodano vrednost in administrativne stroške.

Op. št. (1): Več o tem v Bavcon, Šelih in drugi: Kazensko pravo (splošni del), Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 305 - 319.