Jedro

Presoja izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri presoji izvedenih dokazov je sodišču v pomoč lastno zaznavanje verodostojnosti izpovedb in lastno opažanje pri opravljenem ogledu, s čemer je v največji možni meri zadoščeno načelu neposrednosti.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožnik z navedbami o "protispisnosti" razlogov izpodbijane sodbe, zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano, ne pa, če izpovedbo priče označi kot neverodostojno in naredi drugačen zaključek o obstoju zatrjevanega dejstva.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi njena lastninska pravica na delu parcele št. 818, k.o. ......, in sicer znotraj točke, ki je 21 m oddaljena od tromeje med parcelami št. 814, 818 in javno potjo na parc. št. 977 ter leži na mejni črti med parcelama št. 814 in 818, do tromeje med javno potjo na parc. št. 977, parc. št. 814 in parc. št. 818, naprej do tromeje med parcelami št. 818, 816 in 977 ter se nahaja na mejni črti med parcelama 818 in 816, vse k.o. ......, ki se ji dodeli nova parc. št, pri njej pa se vknjiži lastninska pravica tožnika. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna dopustiti geometrsko odmero tega zemljišča, zakoličenje trajnih mejnih znamenj in dovoliti vpis tega zemljišča v z. k vložek tožnika. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.374,59 EUR in zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Predvsem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki dokazov ni presodilo v skladu z 8. členom ZPP. Toženka za dokaz dogovora njenega pravnega prednika s pravnim prednikom tožnika ni predlagala nobenega dokaza, medtem ko je tožnik predlagal tudi priče. V. O., ki ga je predlagala toženka in je njen sorodnik, pa o tem dogovoru ni vedel ničesar izpovedati, saj tudi ni bil na sporni parceli. Nelogično je, da bi tožnikov ded, ker je težko hodil, zaprosil za prehod po njivi in bregu, če je imel na voljo boljšo pot, pa tudi to, da bi A. V. priči O. razlagal o obsegu parcele. Tako je zaključek sodišča o obstoju dogovora neutemeljen. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je dokazno breme tožnikove nedobrovernosti na strani toženke, ki pa te ni dokazala. Priča K. je jasno opisala sporni del nepremičnine in potrdila njeno uživanje s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov v trajanju približno 70 let. Sporna parcela se je ves čas uporabljala na enak način. Napačen je tudi zaključek sodišča, da na sporni parceli ni stal kozolec, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi, tudi z zaslišanjem lastnice parcele 816 V. B., obstoj kozolca pa so potrdile tudi ostale priče. Tudi v času od leta 1997 do 1993 je tožnik vsako pomlad obrezal drevje in jeseni obiral plodove, zaslišane priče pa so potrdile, da so sporno nepremičnino ves čas uživali S. (tožnik). Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, podrejeno pa njeno razveljavitev ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritrjuje sodbi sodišča prve stopnje glede obstoja dogovora za prehod čez sporno zemljišče in neuporabe s strani tožnika oziroma njegovih pravnih prednikov v času od 1977 do 1993, pa tudi temu, da na spornem zemljišču kozolec ni nikoli stal. Opozarja, da dejansko nihče ne kmetuje in obdeluje spornega zemljišča že približno 30 let, ker to počne toženka. Neposredno pred sodnim ogledom pa je tožnik res počistil zemljišče in posekal nekaj dreves za potrebe te pravde. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na zatrjevanja tožnika, da je sporno zemljišče sam ali po svojih pravnih prednikih posedoval in užival več kot 50 let, vse do oktobra 2002, ko je želel na spornem zemljišču graditi in je ugotovil, da je sporni del parcele št. 818, vpisan na toženko, je potrebno pogoje priposestvovanja presoditi skozi določbe zakonodaje, ki so veljale pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002), saj je ta v veljavo vstopil 01.01.2003. Tako Obči državljanski zakonik (ODZ) kot Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami) za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem zahtevata posest in dobro vero, ki morata biti kumulativno podani ves potreben čas. Določbe paragrafa 1468 ODZ so predpisovale 30-letno priposestvovalno dobo, s prilagoditvijo s strani sodne prakse pa je ta znašala 20 let. Enako dobo je zahteval 28. člen ZTLR, kadar je šlo za dobroverno posest, medtem ko je za priposestvovanje na podlagi dobroverne in zakonite posesti zadoščalo že 10-letno obdobje.

Dokazno breme posesti je na strani tožeče stranke, izpodbijanje dobre vere pa na ramenih tožene stranke. V ta namen so dopustna vsa dokazna sredstva, saj pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, ki bi strankama in sodišču nalagala, s katerim sredstvom naj se dokazuje določeno dejstvo. Pravdni stranki sta sodišču ponudili tudi zaslišanja prič in strank ter ogled. Presoja izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Pri presoji izvedenih dokazov je sodišču v pomoč lastno zaznavanje verodostojnosti izpovedb in lastno opažanje pri opravljenem ogledu, s čemer je v največji možni meri zadoščeno načelu neposrednosti.

Sodišče je prav na podlagi slednjega zaključilo, da na spornem delu parcele št. 818, k.o. Moravče, ni stal kozolec v posesti tožnikovih pravnih prednikov, kot je zatrjeval tožnik, čeprav so nekatere zaslišane priče to potrdile. Glede na časovno oddaljenost tega obdobja (10 do 15 let kozolec ne stoji več) je sklepanje sodišča, da njihove izpovedbe niso povsem zanesljive, logično in ustrezno obrazloženo, saj je drugačen zaključek sodišču narekoval opravljen ogled, ob katerem je sodišče upoštevalo tudi, da naj bi kozolec meril kar 12 m. Ob opravljenem ogledu je sodišče ugotovilo tudi, da na spornem delu parcele št. 818 ni stal sedaj zasut vodnjak, ki je bil bližje stari hiši na parceli št. 814, kar pa še ne pomeni, da tožnik in njegovi pravni predniki spornega dela parcele št. 818 niso mogli uporabljati.

Tožnik je zatrjeval, da so sporni del parcele št. 818 ves čas posedovali on in njegovi pravni predniki, ki so tam kosili in pobirali plodove, parcelo pa uporabljali tudi za dostop do njihove parcele št. 816. Dokaznega bremena za svoje trditve tožnik ni zmogel v celoti, toženki pa je deloma uspelo izpodbiti tudi domnevo dobre vere.

Ob primerjavi izpovedb zaslišanih prič in pravdnih strank, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sporni del parcele št. 818 v posesti tožnikovih pravnih prednikov do leta 1977, ko sta posest izvrševala tožnikov ded in oče. Toženka pa je s svojo izpovedbo (ne drži, da dokazov ni ponudila, saj je predlagala svoje zaslišanje, njeno izpovedbo pa je sodišče prve stopnje v tem delu sprejelo) potrdila, da do leta 1967, ko je posest izvrševal tožnikov ded F. S.r, ta posesti ni mogel izvrševati v dobri veri, saj mu je toženkin pravni prednik A. V. dovolil, da na spornem delu parcele št. 818 nabira plodove in ga uporablja za prehod do svoje nepremičnine. Posest je v dobri veri izvrševal tako le tožnikov oče od leta 1967 do 1977, izvrševanja posesti od leta 1977 do 1993 pa tožnik ni dokazal. Sam je v svoji izpovedbi, ki je sodišče prve stopnje ni sprejelo, sicer trdil, da naj bi v tem obdobju sporno zemljišče posedovala njegova mama, tega pa preostali izvedeni dokazi niso potrdili. Resda so nekatere priče izpovedovale, da so S. (tožnikovi) posest izvrševali ves čas, skozi in podobno, kar pa z gotovostjo ali vsaj veliko stopnjo verjetnosti ne potrjuje, da bi tožnikova pravna prednica sporno zemljišče v tem obdobju res posedovala. Dokazno breme, naloženo tožeči stranki, od te terja, da njeni dokazi določno in konkretno potrdijo njene navedbe, označba "ves čas, vedno in podobno" pa temu bremenu ne zadostuje. Tožniku je uspelo dokazati, da je sporni del parcele št. 818 od leta 1993 do oktobra 2002 uporabljal sam, toženki pa njegove dobre vere za ta čas ni uspelo izpodbiti.

Tožnik oz. njegovi pravni predniki so sporno nepremičnino v dobri veri tako uporabljali od leta 1967 do 1977, pa tudi od leta 1993 do 2002. Pogojev za priposestvovanje po določbah ODZ niso izpolnili, seštevek obeh dob pa tudi ne zadostuje zahtevi ZTLR po 20-letni dobroverni posesti. Morebitne zakonite posesti tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, zato po 10-letnem zgolj dobrovernem izvrševanju posesti, lastninska pravica na tožnika oz. njegove pravne prednike ni prešla.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožnik z navedbami o "protispisnosti" razlogov izpodbijane sodbe, zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, ko je zaključilo, da kozolec ni stal na spornem delu parcele št. 818, čeprav so izpovedbe prič (predvsem V. B.) zatrjevale drugače. Takšen očitek bi bil utemeljen le, če bi sodišče navedlo, da je priča izpovedala drugače, kot je navedeno v zapisniku, s tovrstnim zaključkom pa je izpovedbo priče le označilo kot neverodostojno. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je tudi mogoče preizkusiti.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), enako pa velja tudi za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni ničesar doprinesel k pritožbeni razsoji in ga ni mogoče opredeliti kot potrebnega za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).