Jedro

Na pravnomočno odločbo o državljanstvu pokojnega upravičenca, s katero je bilo ugotovljeno, da se je ta štel od 28.8.1945 do smrti za jugoslovanskega in slovenskega državljana, je upravni organ pri odločanju o denacionalizaciji vezan. Zato tudi v sodnem postopku pred upravnim sodiščem o nezakonitosti odločbe o denacionalizaciji ni dopustno ponovno ugotavljanje pravilnosti pravnomočne odločbe o državljanstvu, ki je bila sprejeta v drugem upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 65/2006-Odl. U.S.) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 31.1.2006 (1. točka izreka izpodbijane sodbe); s sklepom pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati prizadetim strankam, navedenim v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, stroške postopka v skupnem znesku 67.320 SIT v roku petnajst dni od vročitve sodbe, da ne bo izvršbe. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odpravila 4. točko izreka odločbe Upravne enote Krško z dne 16.9.2004 in v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek (1. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo 1., 2. in 3. točko izpodbijane prvostopne odločbe (2. točka izreka) in zavrnila zahtevek obeh strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). Prvostopni upravni organ je s 1. točko svoje odločbe na ime upravičenca H.H., rojenega 19.12.1906, umrlega 6.10.1987, z zadnjem bivališčem v Avstriji, v času podržavljenja jugoslovanskega državljana oziroma državljana LR Slovenije, vzpostavil lastninsko pravico do 46/100 idealnega deleža na poslovnih prostorih v izmeri 112,06 m2 v hiši D., stoječi na parc. št. 33 k.o..., pripisani pri zemljiškoknjižnem vl. št. 44 k.o..., v lasti tožeče stranke; z 2. točko izreka je prvostopni organ skrb za delež nepremičnine, navedene v 1. točki izreka, podelil skrbnici za poseben primer K.K.; s 3. točko je prvostopni organ odločil o zemljiškoknjižnih vpisih, s 4. točko (odpravljeno v pritožbenem upravnem postopku) pa odločil, da je o stroških postopka bilo že odločeno.

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v celoti sledi odločitvi in razlogom tožene stranke in jih zato v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ni navajalo ponovno. Dodalo je, da v obravnavani zadevi ni sporen obstoj pravnomočne odločbe, s katero je upravni organ za notranje zadeve na podlagi predpisov o državljanstvu ugotovil, da se je H.H. štel za državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28.8.1945 do 8.10.1987, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Zato je zavrnil ugovor tožeče stranke, da pogoj glede državljanstva 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni izpolnjen. Ker iz podatkov v spisih in niti iz tožbe ne izhaja, da je tožeča stranka med upravnim postopkom pred izdajo izpodbijane odločbe sprožila postopek za odpravo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, tudi njeno stališče glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca po presoji sodišča prve stopnje nima podlage v določbah ZDen. Kot tožbeno novoto pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da denacionalizacijski upravičenec ni bil lastnik premoženja, ki je predmet vračanja v tem upravnem sporu. Tožeča stranka je med upravnim postopkom zatrjevala, da je bilo pokojnemu H.H. zaplenjenih le 50% premoženja in da je zato lahko predmet denacionalizacije le polovica nepremičnine na parc. št. 33 k.o... Ker tožeča stranka ne navaja, da v upravnem postopku ni imela možnosti navajati dejstva, da pokojni upravičenec ni bil lastnik podržavljenega premoženja, tudi v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS tega dejstva ne sme uveljavljati. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je odločba organa prve stopnje nezakonita zaradi kršitev pravil postopka in pri tem navajalo sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 470/2002-10. Izrek o stroških je sodišče utemeljilo na podlagi določb 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 3., 9. 10. in 63. člena ZDen in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa da naloži stroške pritožbenega postopka, prijavljenih v pritožbi. Pokojnemu H.H. je bilo premoženje zaplenjeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Brežicah z dne 10.10.1945 na osnovi Odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Na isti odločbi je zapis, da imenovani ni vpisan v tusodno zemljiško knjigo kot lastnik. Po mnenju tožeče stranke je to dokument, ki je v spisu upravne enote že od začetka postopka in ne gre za tožbeno novoto. Ta podatek je ves čas znan in bi ga morala upravna enota upoštevati. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni dokazano, da je bil v času nacionalizacije dejanski in zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, ki je predmet tega postopka. Nadalje po mnenju tožeče stranke po podatkih v spisu ni dvoma, da je pridobil pokojni H.H. avstrijsko državljanstvo 11.11.1948. Sicer ni dvoma, da je Sekretariat za notranje zadeve občine Krško 15.10.1992 ugotovil, da se je od 28.8.1945 do 6.10.1987 štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana, vendar pa je premoženje prešlo v last države 6.2.1945 po Odloku AVNOJ-a, ko pa se pokojni H.H. še ni štel za državljana RS in jugoslovanskega državljana, ampak šele od 28.8.1945 dalje. Do tedaj je bil državljan nemškega rajha, kar pomeni, da je imel že takrat kot pripadnik nemškega rajha tudi avstrijsko državljanstvo.

Tožena stranka in prizadete stranke na pritožbo niso odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da tožničina pritožba izpolnjuje pogoje, da se jo obravnava kot pritožbo, saj je v denacionalizacijskem postopku pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 75. člena ZUS-1), ki ga tožeča stranka uveljavlja v tem upravnem sporu, v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati, saj sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka ter ni na taki podlagi spremenilo izpodbijanega upravnega akta. Tudi po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času vložitve obravnavane pritožbe, pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni bilo dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba ni temeljila na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi tožeča stranka že v upravnem postopku ugovarjala, da pokojni H.H. ni bil lastnik premoženja, ki mu je bilo zaplenjeno v letu 1945, in ki se vrača v tem denacionalizacijskem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta tožničin ugovor kot tožbeno novoto, pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbeni ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot nedopusten.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer 3., 9., 10. in 63. člena ZDen, češ da pokojni H.H. v času zaplembe njegovega premoženja ni bil jugoslovanski državljan in državljan Slovenije. Tožeči stranki sta že oba upravna organa in tudi sodišče prve stopnje pravilno obrazložili, da je bilo o državljanstvu pokojnega H.H. odločeno z odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine Krško in da je ta odločba pravnomočna. Na pravnomočnost take odločbe je upravni organ pri odločanju o denacionalizaciji vezan, saj je taka odločba o ugotovitvi državljanstva javna listina, ki dokazuje resničnost ugotovljenega dejstva. Zato tudi v sodnem postopku pred upravnim sodiščem o zakonitosti odločbe o denacionalizaciji ni dopustno ponovno ugotavljanje pravilnosti pravnomočne upravne odločbe, ki je bila sprejeta v drugem upravnem postopku. Zato pritožbeno sodišče kot brezpredmetna zavrača vsa nadaljnja navajanja tožeče stranke o neobstoju jugoslovanskega državljanstva in državljanstva Slovenije pokojnega H.H. Ker tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 165. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.